Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Vzgoja ni kriva za ADHD - motnjo pozornosti z motnjo koncentracije in hiperaktivnostjo

Pomislite. Ste že kdaj imeli priložnost videti otroka, ki je bil kakor živo srebro, ki ni mogel mirovati niti sekunde, kot rečemo, ki je bil potolčen in popraskan, nenehno v gibanju, pogosto v sporih z vrstniki, ki ga morda niso vedno najbolj veseli, in ki vam je ob pogledu na vašo malce bolj zaobljeno postavo mirno in brez zadrege rekel, da ste se zredili. Pri tem vas ni vikal, četudi vas ne pozna dobro. Njegovi starši so pogosto povsem izčrpani, saj otroku nikakor niso kos in ga ne obvladajo. Učiteljice nič kaj prizanesljivo povedo, da otrok ne izpolnjuje navodil, pri delu ves čas moti sebe in druge, poleg tega je nezbran, ne spoštuje dogovorov, ne dela domačih nalog ali pa jih naredi površno in nepopolno, izgublja šolske potrebščine, jezika ter je nasploh neukrotljiv in neukročen.
Poznate kakega otroka, ki približno ustreza temu opisu? Tak otrok v družbi navadno velja za nevzgojenega. Vendar pa bi bilo napačno, če bi težavo pripisali slabi vzgoji in s tem nemara prezrli nevrološko razvojno motnjo, ki se skriva v ozadju.





Sindrom motnje pozornosti z motnjo koncentracije in hiperaktivnostjo - ADHD

ADHD ali motnja pozornosti z motnjo koncentracije in hiperaktivnostjo je nevrološka razvojna motnja, ki obsega tri glavne simptome: šibko pozornost, povečano impulzivnost in nemir, ki se v praksi izraža natanko, kot smo opisali zgoraj. Nevrološka motnja, s katero se otrok rodi ali pa je posledica zgodnjih porodnih zapletov, je povezana z različnimi dejavniki, ki še niso v celoti raziskani, strokovnjaki pa ocenjujejo, da prizadene od enega do pet odstotkov otrok.

Do tolikšnih razlik prihaja predvsem zaradi različno urejenih zdravstvenih sistemov ter dostopnosti do diagnostike in razvoja znanja na tem področju, pove dr. Nataša Potočnik Dajčman, pedopsihiatrinja iz Maribora.

Poenostavljeno rečeno: pri otroku z ADHD je spremenjen predel možganovine (čelni in stranski reženj), v katerem impulzi iz ene živčne celice v drugo ne potujejo enako kot pri otrocih brez te motnje. Stanje se lahko izboljša, vendar le z načrtnim in usmerjenim delom. Če tega dela in posebnega programa zanj ne postavimo, delujemo podobno kot ti otroci: neorganizirano, s poskusi in napakami, predvsem pa neuspešno.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

hiperaktivnost , nevrologija , razvojna motnja , adhd , vzgoja otrok , motnja pozornosti

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.