Najstniki potrošniki?

Danijela Privošnik
ponedeljek, 09. november 2009

(Foto: Jupiterimages)

Nujen izraz odraščanja

Težko jih je razločiti med seboj: enaka oblačila, enaki nahrbtniki, čevlji in ure - vse je skorajda identično. Starši in učitelji jih obtožujejo, da nimajo osebnosti. Za najstnike pa je, nasprotno, zelo pomembno imeti predmete simbole, takšne, kot jih imajo vrstniki. Kajti prav to jim pomaga graditi identiteto.

Ob osmih zjutraj, pred katerokoli srednjo šolo v kateremkoli (slovenskem) mestu. Dijaki v skupinicah, dvojicah, eden za drugim prestopajo prag šole. Skupaj z njimi gre oblak barv in predmetov - enakih: desetine nahrbtnikov Invicta, tenisk Nike, enako ponošenih, prevelikih ali pretesnih kavbojk, majic in jopičev, ki jih skorajda ni mogoče razločiti. V nahrbtnikih so enaki dnevniki, walkmani z enakimi cedeji, enaki mobilni telefoni. Odrasli mimoidoči, učitelji in starši tega, kar vidijo, običajno ne odobravajo in zmajujejo z glavo: ti najstniki so vendar vsi enaki, saj sploh nimajo osebnosti, lastnega okusa.

Toda to, da fantje in dekleta te starosti nosijo "uniforme", tako kot to, da se premikajo v skupinah, sploh ni nič novega. Toda kakšen pomen ima? In kakšno funkcijo opravlja v najstnikovem življenju? Več o tem razlaga dr. Elena Riva, psihologinja in psihoterapevtka, strokovnjakinja za problematiki najstnikov.

Prepoznava samega sebe

Res je, da se starši in učitelji nagibajo k zelo moralističnemu in togemu odnosu do potrošniškega obnašanja najstnikov. Toda razumeti je treba, da je za najstnika posedovanje enakih predmetov, kot jih imajo drugi pripadniki skupine - pa naj gre za razred, športno skupino ali skupino vrstnikov zunaj šole -, nepogrešljiva prvina pri oblikovanju identitete. Simbolični predmeti so ključni, ker najstnik prek njih prepozna samega sebe kot enakega drugim: počutiti se drugačnega je v tej starosti vir neugodja in celo trpljenja.

Vsiljeno plasirano krilo

Najstniki v terapiji o tem pogosto govorijo; pripovedujejo o zadregi in težavah, ki jih občutijo, če različnosti njihovega videza v primerjavi z videzom vrstnikov ni mogoče prezreti. Značilen, skorajda karikiran, je primer dekletca v bluzi in plisiranem krilu - izbrala in vsilila ju je mati -, ki ne najde mesta v svetu veliko bolj neprisiljenih in s trenutnim okusom usklajenih vrstnikov.

Izraz avtonimije

Dejstvo je, da starši pri presoji pogosto uporabljajo merila, navdihnjena z vrednotami, ki so pomembne za odrasle, a ne še za najstnike: biti edinstven, izviren in ustvarjalen je prav gotovo izraz avtonomije in kaže na to, da se proces odraščanja uspešno zaključuje. Toda predhodna faza, faza identificiranja s skupino, je nepogrešljiva za prehod v naslednjo, tisto, ki jo predstavljata različnost in uveljavljanje osebnega okusa.

Ne podcenjujte

Na drugi strani starši in učitelji ravnajo prav, ko prenašajo sporočilo, ki vabi odraščajoče fante in dekleta k temu, da se ne prepustijo pasivnosti, da se ne spremenijo v sužnje trga: navsezadnje gre za več kot legitimne vrednote. To, kar ne gre, je podcenjevalno obnašanje, s katerim sodijo vrednote najstnikov.

Na koncu se vse "uredi"

Zdi se, kot da odrasel človek v najstništvu ne zmore videti samo nekakšnega prehoda, faze, ki se bo nujno izčrpala skupaj z najbolj značilnim vedenjem, ampak ga pojmuje kot dokončno realnost: kot da bi deklica, ki se pri petnajstih oblači na včasih kar krepko dražljiv način, sklenila svoj razvoj, oblikovanje osebnosti, in bi ji bilo torej usojeno ostati takšna za vedno. Ko naposled napoči osemnajsto, devetnajsto leto, se okusi in preference dejansko diferencirajo povsem naravno, brez potrebe po vsiljevanju: takrat se starši zavejo, da je bilo pomanjkanje individualnosti, ki je bilo vzrok tolikšnih (nepotrebnih) skrbi, samo nujen izraz odraščanja in ne znak njegove nepravilnosti.

Ko pretiravajo, da bi jih drugi opazili

On se pojavi v razredu v raztrganih (in ne samo obledelih ali natrganih) kavbojkah in z umazanimi, zanemarjenimi lasmi. Ona odide na pohajanje s prijateljicami v krilu, ki je tako kratko, da ne pokrije pravzaprav ničesar, in naličena kot kaka porno zvezda.

Kakšen pomen ima tako skrajno obnašanje?

Najprej gre omeniti, da ima običajno tudi tisti, ki v razredu izstopa zaradi različne, opaznejše zunanjosti, "vzorniško" skupino zunaj šole, skupino najstnikov, ki se oblačijo na enak način. Izzivalno oblačenje je poleg tega manifestacija neugodja, ki ga najstnik občuti do kraja, kjer se nahaja. Strgane kavbojke in pomanjkljiva telesna nega govorita: "Tukaj se slabo počutim." Odrasli so torej "poklicani" k razumnemu odzivu na tak signal. Razumnost (in razumevanje) pa pomeni, da navideznega izziva niti ne sprejmejo niti se nanj ne odzivajo s "povračili".

Drugačen je primer dekleta, katerega cilj so, kot se zdi, očitni poskusi zapeljevanja: oblačenje seksi ženskih oblačil pomeni nadeti si kožo nekoga drugega, v želji poskusiti, kako bi bilo, če ... Gre za obnašanje, ki ga psihologi opredeljujejo kot "poskusno identifikacijo": nekakšna preobrazba ali preizkus, ki se lahko razodeva v različnih oblikah. Podobno kot v prejšnjem primeru tudi tukaj nima smisla biti strog in uvajati prepovedi: običajno so posledice prav nasprotne od zaželenih. Torej?