1. Ne prelamljajte obljub!

Tudi negativnih ne. Če otroku za neprimerno vedenje obljubite kazen, na katero potem pozabite, izgubite precejšnjo mero kredibilnosti in avtoritete. Sploh pa je discipliniranje z "grožnjami" v večini primerov neprimerno. Malčka silite k slepi pokorščini zaradi strahu pred posledicami in ne zato, ker bi verjel v vas kot skrbnega starša, ki ima do njega določene zahteve zgolj zato, ker ga ima rad. Če primarnega, "blagega" kaznovanja v primeru neposlušnosti ne boste izpeljali, bo otrok vaše besede jemal z rezervo in čedalje manj bo priložnosti, ko vas bo ubogal. Vas bo posledično mikalo, da bi nastopili s strožjimi kaznimi, in začarani krog je sklenjen.
Kaj storiti?
Opredelite nekaj pomembnih pravil, ne več kot deset, in od malčka dosledno pričakujte poslušnost. Vas ne uboga? Določite nekaj realističnih kazni - res skrbno razmislite, kakšna bo za vašega otroka najprimernejša - in se jih dosledno držite. Naj vam namignemo, katera so ta brezpogojna pravila: čas za v posteljo, umivanje in kosilo, vedenje za mizo, pospravljanje in druge oblike pomoči staršem, šolske obveznosti. Razlage vaših pričakovanj naj bodo bogate; malčku bo gotovo všeč, če si bo lahko sam izbral kazen.

2. Nikoli, ampak res nikoli ne izrecite zbadljivke!

V mislih imam besede, kot so "neumnež", "pozabljivka", "nesramnež" ipd. Naslavljanje z žaljivkami otroka dolgoročno zaznamuje, malček se poistoveti z vašim mnenjem in sčasoma takšen tudi postane. Ste že pomislili, da prav otroci, ki so doma tarča krutih pripomb, z njimi pogosto zasipajo vrstnike?
Kaj storiti?
Ko jeza in bes v vas naraščata, to otroku takoj povejte in pojasnite okoliščine: "Mamica je jezna in užaljena, ker ne ubogaš, saj sva zaradi tega že pošteno pozni." Če ste šli predaleč, se opravičite; otroci, ki slišijo opravičilo doma, tudi v družbi brez oklevanja priznajo napako.

3. Ne nasprotujte partnerju!

"Ugasni televizijo in takoj v posteljo!" so vaše besede. Mož pa hitro vskoči: "Saj je v redu, dovoli mu vendar, da do konca pogleda oddajo." Narobe! Otrok tudi v dozdevno nepomembnem nesoglasju med staršema prepozna priložnost za uspešen upor proti obema; včasih, ko meni, da se mu godi krivica, starša tudi namerno spre. To, da imata z očetom različno mnenje o vzgojnih pristopih, ni nič nenavadnega, saj je vsak od vaju odrasel v družini z drugačnim vzorcem discipliniranja. Vseeno se s partnerjem poskušajta dogovoriti, kako bosta ravnala v kritičnih trenutkih.
Kaj storiti?
Presenetljivo veliko staršev se nikoli odkrito - na samem - ne pogovori o tem, kako želijo vzgajati otroka. Namesto tega spore rešujejo sproti, vpričo otroka. To je za mala ušesa preveč. Izplača se biti skladen, saj se bo tako izboljšal tudi odnos s partnerjem.

4. Ne kuhajte zamere!

Z nenehno užaljenim obrazom ali jezo razkrivate otroku lastno nezrelost. Če se po prepiru izogibate pogovorom, ki nimajo nobene zveze s prepirom, češ, naj nepridiprav kar občuti, kako zelo me je prizadel, je to za otroka prehuda kazen. Kaj naj bo za vsako napako ob starševsko naklonjenost? Čeprav so besede "Sovražim te, mami!" vse prej kot spodbudne za roditelja, ki je sam nepopoln, se morate obrzdati in se zavedati, da predšolski otrok ni zmožen nadzirati čustev, in da, nasprotno, pričakuje, da jih vi zmorete.
Kaj storiti?
Nemara ste preobremenjeni, imate težave, ki ne zadevajo otroka, a nejevoljo vseeno prenašate nanj? Ko vas otrok užali, preusmerite pogovor, da bo imel malček čas znova zgraditi dobro samopodobo; ko se vrnete k problematiki, ne omenjajte konkretne žaljivke. Pomnite, kuhanje zamere je vaš in ne otrokov problem.

5. Stran s palico!

S tepežem ne boste rešili ničesar, nasprotno, zapravili si boste vse otrokovo zaupanje in ga naučili, da je agresija pravi način za reševanje problemov.
Kaj storiti?
Prisluhnite si! Kaj vas žene k temu, da nad otroka dvignete roko? Tako kot se lahko s telesno vadbo urite v športu, lahko z miselnim treningom ukrotite napetosti, ki z otrokom nimajo nobene zveze.