Vsak dan nas preveva cela vrsta čustev. Nekatera so bolj izrazita in nekatera manj, včasih pa njihova intenzivnost niha. Tako je tudi naše telo v nenehni pripravljenosti za "preklapljanja": od žalosti k veselju, od strasti k strahu, od jeze k tesnobi. Način soočanja in spoprijemanja s čustvi se razlikuje od človeka do človeka. Naša čustvena podoba je tesno povezana z intelektualno, fizično in duhovno podobo. Kot takšni smo edinstvena celota, ki se razlikuje od drugih ljudi.

Čustva lahko delimo na več načinov. Tako poznamo psihološka (kaj mislimo) in biološka (kaj čutimo) čustva. Nekateri avtorji uporabljajo termina primarna in sekundarna čustva. Primarna so tista, ki jih najprej občutimo, sekundarna pa njihova posledica. Jeza je denimo dober primer sekundarnega čustva. Denimo, da smo užaljeni, prizadeti ali se čutimo prevarane: če so ta čustva nizke intenzivnosti, najbrž ne bomo rekli, da smo jezni, če pa so intenzivna, navadno uporabimo to besedo.

Pozitivna in negativna čustva

Pogosta je tudi delitev na pozitivna in negativna čustva, ki jih lahko pojmujemo kot diametralno nasprotna (kot največkrat storimo), ali pa začrtamo ločnico, na kateri se ena vrsta čustev spremeni (prelije) v drugo. Pri polarizaciji na pozitivno in negativno namreč ne gre – oziroma ne sme iti! – v tolikšni meri za vrednostno sodbo kot za opis glavnih aktivnosti v vsaki skupini čustev. Delitev na "dobra" in "slaba" čustva nam namreč prav nič ne koristi. Najpomembneje je, da najdemo pravo ravnovesje med obema skupinama.

Pozitivna čustva izražajo poskus ali namen vključevanja, upoštevanja celote. Usmerjena so v učenje in sprejemanje raznovrstnih stališč, v interakcije z drugimi, temeljijo pa na izboljševanju stvari. Napaja jih želja po uživanju in enotnosti. Sem sodijo navdušenje, sreča, strast, veselje, radovednost itn.

Nasprotno pa negativna čustva izražajo poskus ali namen izključevanja, krepitev ene pozicije na račun druge. Vse, kar zaznajo kot grožnjo, potisnejo vstran. Napaja jih strah pred neznanim in pred dejanji drugih ter potreba po njihovem nadziranju ali preprečevanju. Negativna čustva so denimo apatija, (ob)žalovanje, strah, sovraštvo, sram, krivda, jeza, gnev, sumničavost, žalost, ljubosumje, užaljenost, prezir, nemoč. Takšna čustva nam onemogočijo, da bi življenjske situacije videli in sprejemali na naraven način.

Na splošno lahko negativna čustva opišemo kot občutke, zaradi katerih smo žalostni in ki povzročijo, da izgubljamo samozavest in energijo. So izjemno močna in hitro posežejo v naše življenje. Dolgoletno prijateljstvo lahko razpade zaradi nekaj besed. Dvom ali sum v partnerjevo moralnost lahko vodi v ločitev ali katastrofalne odločitve – samo zato, ker (si) želimo nekaj dokazati.

Negativna čustva nas ovirajo pri racionalnem razmišljanju in vedenju ter pri zaznavanju situacij v pravi perspektivi, saj vidimo le tisto, kar hočemo videti, in si zapomnimo le tisto, kar si hočemo zapomniti. To pa jezo ali žalost le še podaljšuje. V pravem kontekstu so lahko negativna čustva, kot je jeza, žalost ali ljubosumje, popolnoma normalna. Težava nastane, če trajajo predolgo ali pa so preveč intenzivna.

Razmišljanje, da čustev ne moremo nadzirati, je napačno. Nadziramo lahko svoje odgovore na čustva.