Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Otroci po ločitvi staršev

Ločitev je najbolj travmatična izkušnja partnerskega razmerja, če ne celo ena od najtežjih življenjskih izkušenj. Pri tem ne gre samo za to, da iz svojega življenja »režete« človeka, s katerim ste preživeli veliko časa. Najbrž ste bili tudi prepričani, da se vama »to« že ne more zgoditi. Rana je odprta na obeh straneh; utegne se zgoditi, da bo moralo miniti več let, preden si opomorete. Predstavljajte si, kaj šele ločitev in vse, kar prinaša, pomeni za otroka, vajenega nenehne navzočnosti in ljubezni obeh staršev.

Ko se poruši stabilnost rosnih let

Ločitev je najbolj travmatična izkušnja partnerskega razmerja, če ne celo ena od najtežjih življenjskih izkušenj. Pri tem ne gre samo za to, da iz svojega življenja »režete« človeka, s katerim ste preživeli veliko časa. Najbrž ste bili tudi prepričani, da se vama »to« že ne more zgoditi. Rana je odprta na obeh straneh; utegne se zgoditi, da bo moralo miniti več let, preden si opomorete. Predstavljajte si, kaj šele ločitev in vse, kar prinaša, pomeni za otroka, vajenega nenehne navzočnosti in ljubezni obeh staršev.

V normalnem družinskem odnosu se med starši in otrokom stke ljubeča vez, ki pa se z ločitvijo pretrga; otrokov svet se razbije na dvoje. Oče in mama nenadoma ne živita več skupaj; zaradi dejavnikov, ki so pripeljali do ločitve, se med njima utegne splesti pravo sovraštvo, katerega posledice trpi tudi otrok. Največja napaka, ki jo v tem obdobju lahko naredijo starši, je, da je otrok priča umazanim igram, prepirom, slabi volji in solzam.


Vpliv ločitve in reakcije

Le malo dogodkov je za otroka tako travmatičnih kot ločitev staršev. Otrokov odziv na ločitev je odvisen od starosti in zmožnosti za razumevanje dogajanja. Predvsem mlajši otroci imajo težave pri spoprijemanju s spremembami, povezanimi z ločitvijo. Odzivanje na položaj je v veliki meri odvisno od tega, kako dobro/slabo starša otroku pojasnita okoliščine ločitve in njene posledice.

V času travme otroci, podobno kot odrasli, doživljajo celo vrsto čustev. Žalujejo za izgubo družine in za vsakodnevno navzočnostjo obeh staršev, edinega vira ljubezni in stabilnosti, ki ga poznajo. Položaj zanikajo in se pretvarjajo, da do ločitve sploh ni prišlo, da bo vse to preprosto minilo, potem pa bo spet vse po starem. Ko se zavedo resničnosti položaja, nastopi faza žalosti in žalovanja. Ta se lahko prevesi v depresijo, apatijo, nihanje razpoloženja, spremembe vedenja in prehranjevalnih navad, pogosto tudi v jezo. Otroci so jezni na starše, navadno bolj na tistega, o katerem menijo, da je kriv za ločitev. Včasih so jezni nase, ker mislijo, da je do ločitve prišlo po njihovi krivdi.

Pogost je tudi strah pred neznanim in prihodnostjo; skrbi jih, kje bodo živeli, bojijo se, da jim ne bo dovoljeno obiskovati odsotnega roditelja itn. Starše prosijo, naj ostanejo skupaj, obljubljajo jim, da se bodo poboljšali ali da jim bodo pogosteje pomagali pri vsakodnevnih opravilih. Naposled se zavedo, da je ločitev neizogibna, da se starši ločujejo in da se bo družina razbila. Življenje, kakršno poznajo, se bo spremenilo, in uvidijo, da se morajo s tem sprijazniti.

Kako bo otrok sprejel ločitev, je v veliki meri odvisno od tega, kako mu starši prenašajo informacije, kako mu odgovarjajo na vprašanja. Osnova vsega mora biti zagotovilo, da ga imata mamica in očka še vedno rada, da se njun odnos do njega ne bo spremenil, da ga cenita in da ločitev ni njegova krivda. Nadvse pomembno je tudi to, kako se starši vedejo v otrokovi navzočnosti. Neredko eden od staršev otroka izrablja kot orožje proti drugemu ali pa mu ga skuša odtujiti. To, da se mora odločati, kateremu staršu bo bolj zvest, zelo slabo vpliva na otrokovo samospoštovanje.

Nekateri starši uporabljajo otroka kot posrednika in ga spreminjajo v kurirja (»Povej očetu, naj bo naslednjič, ko pride pote, točen!«). Takšno vedenje je nadvse brezsrčno; vse, kar otrok želi, je zgolj normalen odnos z obema staršema, ne glede na situacijo. Spet drugi otroka določijo za zaupnika: to, da mora biti staršem prijatelj, je za otroka zelo obremenjujoče in mu jemlje nedolžnost, ki krasi lepoto otroških let. Prej ko se otrok zave zapletenosti življenja in grdih plati zunanjega sveta, bolj verjetno je, da bo imel pozneje v življenju težave. Če otroka spreminjamo v prijatelja, v njem vzbujamo občutek odgovornosti in nadzora nad položajem, tega pa v rosnih letih nikakor ne potrebuje.

Številni otroci ob ločevanju staršev občutijo občutek krivde. Menijo, da je za ločitev krivo njihovo slabo obnašanje ali učni neuspeh. Zato je še posebno pomembno otroku pojasniti, da ločitev ni njegova krivda, marveč posledica tega, da starša ne znata rešiti nekaterih vprašanj.

Ob ločitvi otroci pogosto izkusijo konflikt lojalnosti: ko so z enim staršem, imajo občutek krivde, ker niso z drugim − in nasprotno. Zato je treba otroku nujno povedati, da je prav, ker preživlja čas z drugim staršem.

Ena od posledica ločitve je lahko tudi depresija. Simptomi depresije so pri otrocih enaki tistim pri odraslih: spremenljivo razpoloženje, izguba zanimanja za vse, kar jih je nekoč veselilo, spremembe telesne teže in teka, motnje spanja, izguba energije, občutek nevrednosti in krivde, nezbranost, samomorilske misli, glavobol, nespečnost, misel na beg od doma, zloraba omamnih snovi, izostajanje od pouka, slabi učni rezultati, izbruhi jeze, razdražljivost, vpitje, nezanimanje za prijatelje, nemirno vedenje, strah pred smrtjo, socialna izolacija.

Prav je, da otroka, ki zapade v depresijo, spodbujamo k izražanju žalosti in jeze. Zagotovite mu, da bodo ti občutki sčasoma izzveneli, in jim pomagajte prepoznati čas, ko se bodo počutili bolje. Otroku povejte, da je prav, da gre njegovo življenje naprej, četudi so se življenjske okoliščine spremenile. Če to ne pomaga, poiščite strokovno pomoč.


Minimiziranje učinkov ločitve na otroka

Učinkom ločitve na otroka se seveda ni možno v celoti izogniti, lahko pa mu pomagate, da se bo s kar najmanj posledicami spoprijel z neogibnimi spremembami.

  • Vzemite si čas za pogovor z otrokom. Tako mu boste omogočili izraziti občutke, lahko pa mu boste tudi odgovorili na njegova vprašanja in dileme.
  • Ohranite dnevno rutino in otroka ločite od konfliktov. Prepire pustite pred domačimi vrati. Poskušajte ga obvarovati pred trenji in napetostmi, pri čemer se ne zanašajte na to, da »otrok spi«.
  • Nenehno preverjajte, ali ima otrok nova vprašanja ali skrbi v zvezi z ločitvijo. Odprt pogovor mu veliko pomeni.
  • Otroci se ne izražajo samo z besedami. Zelo pomembna je igra. Naj otrok (sam ali z vami) izrazi svoje občutke. Pomaga tudi risanje. Otrok pogosto riše stvari, ki so mu pomembne. Povprašajte ga o njegovih risbah in tako sprožite pogovor o tem, kaj se dogaja v njem.
  • Od otroka ne pričakujte pomoči in podpore, še manj pa, da vam bo nadomestil partnerja.
  • Zavedajte se: če je otrok miren, to ne pomeni, da ga ločitev ni prizadela. Težave verjetno potiska na stran, ker se z njimi ne zna ali ne zmore spopasti.
  • Ne govorite grdo o bivšem partnerju in ne podcenjujte otrokovega odnosa z njim. Otrok ne sme biti prisiljen v to, da se postavi na eno ali drugo stran. Otroka tudi ne silite, naj vam zaupa informacije o bivšem partnerju, s katerim je preživljal čas. Otrok ni vohun. Vaše zanimanje si namreč utegne napačno razlagati: v njem namreč lahko vzbudi upanje, da bosta oče in mama nekoč znova skupaj.
  • Bodite pozorni na morebitne vedenjske spremembe pri otroku. Če ga ponoči tlačijo more, če moči posteljo ali mu gre v šoli slabše, to utegne biti znak tesnobe ali konflikta. Poiščite strokovno pomoč.
  • V otroku vzbujajte občutek varnosti. Ko se starši ločujejo, utegne otrok meniti, da je nezaželen ali da ga starši ne marajo. Lahko je celo prepričan, da je kriv za ločitev. Otroku povejte, da ga imate še vedno radi in da ločitev ni njegova krivda. S partnerjem si prizadevajta, da bosta tudi po ločitvi v prijateljskih odnosih. Otrok mora imeti občutek, da je še vedno del družine in da si oba starša prizadevata biti del njegovega življenja. Otroka ne silite v to, da izbira med očetom in mamo.
  • Če bo posledica ločitve selitev, s tem pravočasno seznanite otroka. Naj ima občutek, da je del te odločitve. Nato se čim bolje pozanimajte o novem okolju in ga otroku tudi pokažite. Selitev bo veliko prijetnejša, če bo lahko česa veselil. Otroku naj bo v novem domu tako udobno kot v dosedanjem. Njegovo novo sobo okrasite z njegovimi najljubšimi barvami in vanjo položite njegove najljubše igrače.
  • Ne skušajte si kupiti otrokove ljubezni ali omiliti discipline oziroma vzgoje. To ga bo samo prizadelo, in sicer iz dveh razlogov:
  • Čeprav menite, da otroku z odrekanjem discipline lajšate življenje, mu v resnici pošiljate sporočilo, da vam je vseeno, kaj dela. Otrok utegne celo zabresti v težave, samo da bo od vas deležen odziva. Najbolje, kar lahko storite, je, da ne spreminjate vzgojnih navad.
  • Če otroku kupujete različne stvari (sem ne sodijo rojstni dnevi in prazniki), da bi mu izkazali ljubezen, ga pravzaprav prizadenete, saj mu s tem vcepljate dve napačni prepričanji: »Zate nimam nič vrednega, zato sem ti raje nekaj kupil/a«; »Koliko te ima kdo rad, je možno meriti z dragocenostjo darila in pogostnostjo obdarovanja.«
  • Kupovanje daril otroku začasno daje dober občutek, vendar se ta hitro izpoje. Otrok si v resnici želi, da bi starši kazali pristno zanimanje zanj, za njegove dejavnosti, razmišljanje, vedenje … Nobeno darilo ne more kupiti pristne ljubezni staršev – enega ali obeh.
  • Z bivšim partnerjem rešita praktične vidike ločitve, predvsem čas, ki ga bo eden ali drugi preživel z otrokom. Določita osnovna vzgojna pravila, kot so čas za spanje, prehrana, gledanja televizije itn. − in se jih tudi držita. Otrok, vajen rutine, se bo lažje prebil skozi krizno obdobje.
  • Ne jočite in ne vznemirjajte se pred otrokom; močni morate biti za oba. Številni otroci so prisiljeni prehitro odrasti in postati podporni stebri družine. Otroku dajte prostor in čas, da odraste.

Kako se z otrokom pogovarjati o ločitvi?

Otrok se mora zavedati, da se starši pogovarjajo o ločitvi, starši pa si morajo vzeti čas za pogovor z njim. Nekaj nasvetov:

1. Otroku ne povejte o ločitvi, dokler niste trdno prepričani, da bo do nje tudi prišlo. Za ločitev naj izve, ko boste s partnerjem dogovorjeni tudi o vseh praktičnih vidikih in posledicah ločitve.

2. Ko o ločitvi prvič govorite z otrokom, omejite pogovor na najpomembnejše in takojšnje stvari. Preveč informacij ga utegne zmesti. Izvedeti mora predvsem to, da bodo njegove osnovne potrebe zadovoljene, da mu bo še naprej nekdo pripravljal zajtrk, mu pomagal pri pisanju domače naloge in ga spravljal spat. Vedeti mora tudi, da bo še naprej v stiku z obema roditeljema. Izvedeti mora predvsem, kaj se ne bo spremenilo.

3. Nikogar ne krivite za ločitev, saj s tem otroka posredno silite, da se postavi na katero od strani. Otrok ne sme imeti občutka, da obstajajo »dobri« in »slabi« starši.

4. Otroku zagotovite, da ločitev ni njegova krivda; pogosto namreč menijo, da je spor med mamico in očkom povzročilo nekaj, kar so storili v zadnjem času. Za takšno razmišljanje so dovzetni predvsem majhni otroci, ne glede na to, kaj jim rečete ali zagotavljate.

5. Otroku zagotovite, da bosta mamica in očka še naprej v njegovem življenju, le da v različnih časovnih intervalih. Otroci namreč menijo, da bodo zaradi ločitve za vedno ostali samo z enim staršem, drugega pa ne bodo več videli.

6. Ko z otrokom govorite o ločitvi, nadzirajte čustva. Če vas otrok vidi vznemirjene, bo tudi sam vznemirjen in razburjen, zato bo pogovor z njim zelo oviran.

7. Poskušajte razumeti otrokov pogled na ločitev in njegove občutke. Prisluhnite mu, ne da bi sodili, kritizirali ali poskušali spreminjati njegove občutke.

8. Ko otrok govori, mu namenite vso pozornost. Izključite televizijo, radio, telefon in druge moteče dejavnike.

9. Otroku povejte, kaj se bo v njegovem življenju spremenilo. Otroci sovražijo spremembe. Potrebujejo varnost, predvidljivost in rutino. Stvari poskušajte ohraniti čim bolj normalne, takšne kot so bile doslej.

10. Bodite odkriti. Zmotno je razmišljanje, da majhen otrok ni dojemljiv, ko gre za čustva staršev. Otrok se zaveda, da je doma nekaj narobe, čeprav tega ne zna ubesediti. Če vidi, da med vama s partnerjem nekaj ni v redu, mu boste morali to prej ali slej razložiti. Najbolje je, da ste pri tem pošteni. Odgovore lahko prilagodite otrokovi starosti, vendar vedite, da otroku težko razume ločitev; če mu boste prikrivali pomembne informacije, vam bo to v prihodnosti zameril. Najbolje, kar lahko storite, je, da mu pustite govoriti. Zavedati se mora, da vam lahko zaupa svoje občutke. Morda ne bo takoj pripravljen govoriti o ločitvi, toda vedeti mora, da se lahko kadar koli zateče k vam po informacije o tem, kako bo ločitev vplivala na njegov vsakdan.

11. Nujni sta odkritost in poštenost. Na otrokova vprašanja odgovarjajte po resnici. Spodbujajte ga k vprašanjem.

12. Ni dovolj, da otroka poslušate − morate ga slišati.

Privajanje na dva doma

Ko začne otrok živeti na dveh koncih in izkusi stvarnost bivanja z enim staršem, postane izgubljen in zmeden, lotita se ga tesnoba in negotovost. Nenehne selitve iz enega »doma« v drugega ga nenehno spominjajo na to, da družina ni več skupaj. Če se eden od staršev preseli daleč stran, se utegne otrokov občutek izgube in tesnobe še okrepiti.
Če ne živite z otrokom, je včasih preprosto verjeti, da vas ne potrebuje več. Toda otrok potrebuje oba starša. Že zavedanje, da ga starši ljubijo in da še naprej delujejo kot »starši«, pomembno vpliva na njegovo dobro počutje.

Nič ne more nadomestiti staršev! Prav zato je pomembno, da ste zanesljivi. Otrok se namreč zanaša na to, da boste naredili vse, kar ste obljubili. Vzgoja mora biti konsistentna – ne ignorirajte discipline, z njo pa tudi ne pretiravajte. Uživajte v času, ki vam je namenjen za druženje z otrokom. Spodbujajte ga, naj k vam prinese nekaj svojih stvari. Ohranite nekaj praznične tradicije (rojstni dnevi, prazniki …) in ne prekinite redne komunikacije: otroku pošiljajte sms-sporočila, e-pošto, razglednice. Ostanite v stiku z njim in mu na različne načine izkazujte ljubezen.

Življenje gre naprej

Ko je najtežje, se spomnite, da vsi otroci med odraščanjem doživljajo različne preizkušnje. Nekateri se selijo od šole do šole, nekateri izkusijo smrt družinskega člana ali sorodnika, drugi resno zbolijo. S preživljanjem vsega tega se utrjujejo in odraščajo. Otroci imajo neverjetno sposobnost za spopadanje z izzivi, ki jih prednje postavlja življenje. Zato lahko ločitev kljub vsem težavam in bolečini − tako kot drugi življenjski izzivi − ponudi priložnost za rast: staršem in otrokom.

Če vam in otroku uspe ločitev sčasoma spreobrniti v eno od izkušenj, ki ponuja priložnost za povsem normalno prihodnost, ste naredili veliko. Seveda pa so vam vedno na voljo tudi strokovnjaki. Če so ločitev in njene posledice pretežke, poiščite strokovno pomoč. To ni sramotno, ampak pohvalno.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

otroci , ločitev , razveza , vzgoja otrok , partnerski konflikt , partnerski odnosi

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.

Komentarji

30.4.2015 20:49:43
Našla sem zanimiv blog, ki je verjetno še v nastajanju, saj vsak dan pride kakšna nova objava z delčkom zanimive zgodbe o boju med sinovoma in očetom. Če boste imeli čas in vas tematika zanima, preberite: https://setoresdogajameni.wordpress.com