Kaj je sploh sreča? To vprašanje si znanost (psihološka in tudi ekonomska) zastavlja že desetletja. Eno od največjih protislovij življenja je namreč prav v tem, da vsi želimo biti srečni, le redki pa vedo, od kod izvira sreča, kaj vpliva nanjo in kako lahko k njej prispevamo sami.

Tako kot veselje, žalost, sovraštvo, krivda, ljubosumje … je tudi sreča čustvo. Ima svoje vzroke, ki jih lahko razumemo in nadziramo. Sreča je večplastna in tudi opredelimo jo lahko na številne načine. Včasih zahteva trud, drugič prav nobenega naprezanja. Kakorkoli obrnemo in kakorkoli si predstavljamo srečo, pa si za to, da bi bili srečni, za ta končni cilj, prizadevamo vsi, ne da bi se morali pri tem opirati na znanstvene razlage. Da smo srečni, preprosto vemo, o tem sklepamo glede na to, kako se počutimo in kaj čutimo v določenem trenutku ali v določenih okoliščinah. V tem smislu je sreča le drugo ime za veselje, zadovoljstvo in svojevrstna zaljubljenost v življenje.

Nekaj genetike, nekaj okolja

Na to, kako srečni bomo v življenju, v splošnem vplivajo trije dejavniki:
1. Genski zapis, ki nam ga že ob spočetju podarijo starši. Naši geni so "krivi" za 50 odstotkov (ne)sreče, ki jo doživljamo, in teh 50 odstotkov ne moremo niti nadzirati niti nanje vplivati.

2. Demografski dejavniki in splošne življenjske okoliščine, v katerih preživljamo prosti, zasebni in delovni čas, so odgovorne za približno 10 odstotkov naše sreče. Sem sodijo naš gmotni položaj, izobrazba, država, v kateri živimo (revna/bogata), starost, veroizpoved, stan itn. Ti in drugi demografski dejavniki v določeni meri vplivajo na našo srečo in jih je zelo težko spremeniti ali nanje vplivati. (Roko na srce, veliko lažje se je poročiti kot pomladiti, mar ne? Kljub temu pa sta to okoliščini, v kateri smo vpeti na razmeroma dolgi rok). O povezavi med demografskimi dejavniki in srečo obstaja vrsta raziskav, ki ponujajo zanimive izsledke, denimo: ko enkrat zadovoljimo osnovne potrebe, denar ne povečuje več naše sreče, kar velja tudi za višjo izobrazbo ali višji IQ; starejši ljudje so srečnejši od mlajših itn.

3. Ciljne/namenske dejavnosti so dejavnosti, ki nas veselijo in ki smo jih sami izbrali. Če torej ne moremo spremeniti genov in, vsaj kratkoročno, tudi demografskih dejavnikov ne, so nam za to, da bomo srečni, oziroma za približno 40 odstotkov te sreče, na voljo dejanja, s katerimi krmarimo skozi življenje oziroma se gibljemo znotraj lestvice, ki jo določata genetika in demografija.

Med namenske dejavnike, ki vplivajo na stopnjo sreče, ki jo bomo v življenju dosegli, sodijo način razmišljanja, naše vrednote in stališča ter razmišljanje o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Kadar srečni ljudje razmišljajo o preteklosti, namenjajo poudarek dobrim stvarem in trenutkom iz preteklosti ter se ne osredotočajo na slabe. Hvaležni so, oproščajo in ne verjamejo, da bo preteklost vplivala na prihodnost. Kadar razmišljajo o prihodnosti, so optimisti: cilje si zastavijo s pozitivnim pogledom naprej in hkrati vedo, da ne bo konec sveta, če jih ne dosežejo. Kadar pa razmišljajo o sedanjosti, so zadovoljni s svojim trenutnim življenjem, z okolico in odnosi z bližnjimi (družina, prijatelji) ter si ne želijo (velikih) sprememb.

Seveda moramo vedeti, da se ljudje na nove izkušnje, ki jih pridobivamo z namenskimi dejavnostmi, hitro navadimo. Ko prvič poskusimo kaj novega, nekaj, kar nam je všeč in nam ponuja zadovoljstvo (skok s padalom, nova spolna izkušnja, nov konjiček …), se raven sreče znatno poveča. Nova izkušnja namreč spodbudi telesne centre za užitek, zato se dobro počutimo. Žal se – in to velja za večino življenjskih izkušenj – na te občutke sčasoma navadimo, zato se količina užitka, ki ga črpamo iz enake izkušnje, z njenim ponavljanjem zmanjšuje. Psihologi temu pravijo hedonistična adaptacija: prvi košček čokolade je vedno najslajši, kajne?

Pri opredeljevanju sreče so demografski dejavniki in ciljne/namenske dejavnosti skoraj praviloma povezani; govoriti o enih brez drugih v realnem svetu ni smiselno. Na primer: boljša služba, ki ima za posledico več denarja (demografija), pomeni, da imamo večjo svobodo pri opravljanju stvari, ki nas veselijo (ciljne oziroma namenske dejavnosti). Ko razmišljamo o razmerju med genetiko, življenjskimi okoliščinami ter namenskimi dejavnostmi in njihovem prispevku k sreči, pa ne moremo mimo razmišljanja o življenjskih prioritetah.

Priznajmo si: večino časa in truda namenimo za individualne dosežke: delo, konjičke, izobraževanje in druge stvari, povezane z lastnim interesom. Toda dogodki, ki so za nas najpomembnejši in nas najbolj osrečujejo, navadno niso izolirani in lastni le nam samim, pač pa so to socialni dogodki: trenutki, ko se povezujemo z drugimi in čutimo, da so tudi oni povezani z nami. Človek je socialno bitje z že v davnini izoblikovano težnjo po oblikovanju skupnosti. To mu omogoča preživetje – in ga praviloma tudi osrečuje.