Kaj je odgovornost do samega sebe

(Foto: Jupiterimages)

Biti svoj

Nedavno sem imela po e-pošti zanimiv dialog s človekom, ki je tožil, da ga ubija življenjska rutina: "Bravo! Vse življenje obrniti na glavo najbrž ni preprosto. In kako ti je uspelo? Po čem je treba najprej udariti?" "Po balastu ljudi, ki te držijo pri tleh. Ko se osvobodiš razmerij, ki ti energijo samo jemljejo, lahko začneš premikati druge kamne. Toda preden se tega lotiš, se moraš resno vprašati, ali si pripravljen plačevati ceno svobode." Po tem stavku je pogovor kar zavil v drugo smer. Človeku se njegovo življenje nenadoma ne zdi več tako dolgočasno, da bi bilo treba spreminjati. Hja, če postavimo vprašanje, se moramo zavedati, da utegnemo celo dobiti odgovor.

Kaj bodo pa drugi rekli?

Ko odraščamo, nenehno dobivamo dvojne napotke. Na eni strani nas spodbujajo k temu, da se prilagodimo okolju, v katerem živimo. Vsi smo že kdaj slišali poučni stavek: "Če ti trije rečejo, da si pijan, lezi in se valjaj." Če niti ne omenjamo stavka, ki je postal nacionalna znamenitost: "Kaj bodo pa sosedje rekli!" Celo zavedanje, da si v nečem boljši od drugih, utegne biti nagrajeno s kaznijo. Ne verjamete? Še nikoli niste slišali tistega "kako si važen", potem ko je kdo pohvalil samega sebe?

Po drugi strani nas na vseh koncih in krajih spodbujajo, naj postanemo zvezde, torej tisti, ki izstopajo, pri čemer igrajo zelo veliko vlogo tudi mediji.

… niso idealni. Kriza!

Potem prideta puberteta in adolescenca, ko na potrebo po razlikovanju od drugih vplivajo tudi hormoni. Starši so zgroženi. Tisti, ki so svoje otroke usmerjali v individualnost – zlasti če so sami drugačni od večine − ugotovijo, da imajo v lastni koči konformista najhujše vrste, ki hoče imeti ali početi vse, kar počnejo vsi drugi, se čim bolj zliti z vrstniki. Drugi, torej tisti, ki menijo, da je biti konformnost lažja pot v življenju, se vsak dan spopadajo s hišnim upornikom in so pravzaprav lahko srečni, če gre samo za razlike v oblačenju in barvi las. Naši smrkavci se najbolj želijo razlikovati od staršev, ki jim vendar želimo vse najboljše v življenju! Če ne prej, takrat starši zagotovo opazijo, da njihovi otroci niso idealni.

Temu sledita dva možna postopka: bodisi povečan pritisk staršev (in posledičen povečan upor otroka), naj otrok sprejme njihovo predstavo o tem, kaj je zanje najbolje, bodisi (med starši, ki se imajo za osveščene) poskusi neskončnih pogovorov, razumevanja in pojasnjevanja, ki imajo na koncu približno enak učinek kot prva metoda.

Odgovornost do koga?

Večina ljudi se prej ali slej prilagodi pričakovanjem, nekateri ostanejo drugačni. Z majhno razliko, da pri otroku, ki je deležen močnejših pritiskov, upor traja nekoliko dlje in se lahko fiksira kot življenjski slog. To pa pomeni: razlikovati se za vsako ceno, če je treba, tudi v lastno škodo.

Večina staršev v tem procesu naredi ključno napako, ki je sicer povsem razumljiva. Ker nas skrbi, ali bo naš otrok uspešen, ga vzgajamo, naj bo odgovoren. Tu pa je zanka. Odgovornost do koga? Do zastavljenih življenjskih nalog? Do ljudi, ki ga imajo radi in ki mu želijo najbolje? Ali do samega sebe?
Članek se nadaljuje »


Roman Paškulin

dr. Roman Paškulin dr. med. terapevt medicinske hipnoze


Postavi vprašanje

Irma Kuhar

Irma Kuhar dr. med. spec. psihiatrije, psihoterapevtka, kognitivno vedenjska terapevtka

Vsi Viva strokovnjaki