Agresivnost in nasilje med mladimi

Današnji način življenja ne vzgaja tolerantnosti

V zadnjih letih problem agresivnosti in nasilja med mladimi, pa tudi do drugačnih vse bolj opozarja, da bo treba v vzgojno-izobraževalnih ustanovah predrugačiti in poudariti vzgojno funkcijo. Sodobni svet z eksponentno naraščajočim znanjem z vsakim letom postavlja pred naše otroke večje izobraževalne zahteve. Učitelji in šolski sistem v celoti si prizadevajo, da bi novo znanje karseda hitro vključili v obstoječe izobraževalne sheme, to pa pri enakih učnih metodah za otroke in mladostnike pomeni še večje obremenitve, še več stresa in še več učenja.

To je seveda najlaže rešiti s tem, da se vse manjši pomen namenja vzgojnim, vse večji in še več časa pa izobraževalnim prvinam. Seveda se vsi zavedamo, da večje znanje na račun zanemarjanja vzgoje ni koristno, toda to je pač najlažja pot in številni se zanjo tudi odločijo.

Vse višji življenjski standard z izboljšanimi socialnimi razmerami ne pomeni vselej tudi boljših ali lažjih vzgojnih možnosti. Nekoč so se številne od pomembnih osebnostnih lastnosti pri otrocih razvijale pravilno tudi zato, ker je za to poskrbel že življenjski položaj, ki je deloval temu v prid. Številne stvari jim je bilo nemogoče zagotoviti preprosto zato, ker starši niso imeli dovolj denarja.

Samo spomnimo se, kolikokrat nas naš malček v trgovini poprosi za čokoladko, igračko, majhen avto ali kaj podobnega. Smo mu željo kdaj zavrnili? Le zakaj, kupiš mu malenkost, ki si jo želi, vidiš širok nasmeh in srečo v njegovih očeh – in si skupaj z njim srečen. Toda če s takim početjem nadaljujete, se malček sčasoma nauči, da vselej in takoj dobi vse, kar si zaželi. Samo reči mu je treba.

Premalo želje in energije za želeno

Toda življenje ne deluje tako. Tak otrok pozneje ne more razumeti, zakaj tako kot njegovi starši ne deluje ves svet, celo prijatelji in znanci ne. Zakaj mu vsi ne dajo tega, kar si želi? Največkrat je prvi odziv na takšne situacije protest in nekonstruktivno zahtevanje, pogosto tudi drugi neprilagojeni odzivi. Ko torej otrok ne dobi želenega, poskuša z agresivnimi odzivi izsiliti to, o čemer meni, da mu pripada, a mu seveda ne; tega instrumentalnega refleksa v vzgojnem procesu žal ni spoznal.

Nekoč je bila vzgoja zaradi trdosti življenja vsaj v nekaterih pogledih lažja, manj je bilo stranpoti, na katere bi lahko skrenili mladi, manj je bilo bližnjic, po katerih mladi v trenutkih frustracije iščejo pot do cilja. Lažje življenje v naših otrocih ne zmore vzgojiti ustrezne frustracijske tolerance, potrpežljivosti, vztrajnosti in notranje motivacije. Mnogim mladim preprosto manjka želje. Ne znajo si niti dovolj želeti, da bi potem tudi našli energijo za trud, saj so bile njihove želje v mladosti pogosto uslišane, še preden so se sploh oblikovale.

Nekoč je otrok dneve in tedne, v primeru večjih stvari nemara celo mesece ali več let, hrepenel po tem, da bi dobil želeno. Razmišljal in sanjaril je, kako lepo bi jo bilo imeti, kaj vse bi mu pomenila, kako bi užival v igri z njo, kaj vse bi bil pripravljen narediti, da bi jo dobil … Zdaj otroku velikokrat tega sploh ni treba početi. Stvari so bolj dosegljive, otroci pa ne izkusijo hrepenenja, ne izkusijo dovolj močne notranje sile, da bi jih gnale k uresničitvi cilja, zato je tudi zadovoljstvo ob izpolnitvi želje manjše, posledično pa ne zmorejo tako intenzivne notranje motivacije. Motivacijo namreč rojeva želja. Večja ko je želja, močnejša je motivacija.

Vzgoja težja naloga kot nekoč

Omenjene vzgojne značilnosti so seveda le nekatere od tistih, ki bi si jih želeli pri otrocih. Ne trdim, da tudi danes nekateri tega ne občutijo in da vzgoja povsod poteka napačno, menim pa, da je danes vzgojiti zrelega mladostnika za družino znatno težja naloga kot nekoč. Mnogim staršem vzgojni procesi niso nič bližje, kot so bili njihovim staršem. Če se ob vedenjsko problematičnem otroku branijo z besedami, "Le kako je to mogoče, saj sem ravnal natanko tako, kot so ravnali moji starši?", je jasno, da bo za dobro vzgojo v sodobnem svetu verjetno treba narediti še znatno več. K temu so veliko prispevale tudi razlike med ljudmi, ki povzročajo frustracije pri mnogih, ki imajo manj kot drugi.