Ločitev je stresna tako za starše kot za otroke. Čeprav je čustveni odziv otrok odvisen od njihove starosti v času ločitve, veliko otrok izkusi občutke žalosti, jeze, tesnobe. Pogosto se ta čustva izražajo v njihovem vedenju, zato je treba otrokom med ločitvijo pomagati, še posebno s tem, da zmanjšamo stres, ki ga ločitev povzroči otroku. To dosežemo tako, da se na otrokove skrbi odzivamo odprto in iskreno ter mu pomagamo čimbolj mirno preživeti to hudo obdobje.
Kako povedati otroku
Sporočilo, da se bosta starša ločila, je za otroka zelo težko, zato mu ga je treba prenesti s primerno občutljivostjo, da bo zanj čimmanj boleče. Otroku povejmo za ločitev, ko smo zanjo trdno odločeni, in ne, ko o njej samo razmišljamo. Čeprav ni preprostega načina za to, strokovnjaki svetujejo, naj bosta pri tem navzoča oba starša, ki pa morata v pogovoru z otrokom opustiti vse medsebojne očitke, jezo in obtoževanje. Četudi mora biti sporočilo o ločitvi oblikovano otrokovi starosti primerno, mora otrok prejeti temeljno sporočilo, ki mu pove, da ločitev nima nobene zveze z njim in da zaradi ločitve ljubezen staršev do njega ne bo nič manjša.
Na primer: "Mama in očka sta se imela rada in sta bila srečna, zdaj pa nista več, zato sta se odločila, da bosta srečnejša, če ne bosta več skupaj. To, kar se je zgodilo, se je zgodilo med nama. Vedno bova tvoja starša in vedno bova tukaj, da te bova imela rada in skrbela zate." Pomembno je, da otrok razume, da ni kriv za razhod in da nesrečnost staršev ni nikakor povezana z njim. Otroci se namreč nagibajo k temu, da se krivijo za propad zakona svojih staršev, zato jih je treba pogosto opozoriti, da ni tako. Otrok se bo spraševal, ali je tudi ljubezen staršev do njega samo začasna, zato mora dobiti zagotovilo, da ga imata starša trajno in brezpogojno rada, četudi se ločujeta.
Ozdivi
Otroci se na novico o ločitvi odzivajo različno. Nekateri veliko sprašujejo, drugi jočejo, tretji se sprva sploh ne odzovejo ... Če je vaš otrok razburjen, ko izve za novico o ločitvi, mu dajte vedeti, da spoštujete njegove občutke, in mu zagotovite, da je v redu, če joče. Lahko mu rečete: "Vem, da te je to razburilo, in razumem, zakaj." Ali pa mu recite: "Oba te imava rada in zelo nama je žal, da ti najine težave povzročajo žalost." Če se vaš otrok sprva ne odzove, mu povejte, da se boste o tem pogovorili pozneje.
)/upload/slike/IMG_15118_thumb.jpg)
izr. prof. dr. Nevenka Podgornik psihoterapevtka
)/upload/slike/IMG_15129_thumb.jpg)
Jelena Vidović univ.dipl.prav
)/upload/slike/IMG_17811_thumb.jpg)
dr. Roman Paškulin dr. med. terapevt medicinske hipnoze