KRATKA ZGODOVINA SANJ
Najstarejši zapis sanj so našli v Mezopotamiji; ta sumerski zapis je star približno 5000 let. Asirci so verjeli, da so sanje nekakšna znamenja, Babilonci pa so razlikovali med sanjami, poslanimi od boga, in slabimi sanjami, ki jih povzročajo zlobni demoni. Starodavni Hebrejci so verjeli, da so sanje povezava z bogom, slabe sanje pa delo zlobnih duhov. Prebivalci starodavne Atlantide naj bi za sanjanje uporabljali posebne templje in kristale.

Stari Egipčani so verjeli, da so sanje del nadnaravnega, gradili so templje za čaščenje sanj in verjeli, da se jim v sanjah prikazujejo bogovi; pozneje so menili, da sanje temeljijo na resničnih dogodkih. Bili so tudi med prvimi, ki so poskušali interpretirati sanje. Stari Grki so verjeli, da bog fizično obišče sanjalca. V 5. stoletju pred Kristusom je nastala prva grška knjiga o sanjah, ki jo je napisal Antifon. V tem obdobju so stari Grki začeli verjeti, da med sanjanjem duša zapusti telo. Hipokrat je menil, da duša v budnem stanju sprejema podobe, na osnovi katerih nastajajo sanjske podobe, Aristotel pa, da so sanje pokazatelj telesnega stanja. Galen je poudarjal pomen sanj za zdravljenje, Artemid pa je napisal delo Interpretacija sanj.

Stari Grki so verjeli, da so sanje sporočila bogov, zlasti sporočila o boleznih; določili so svete kraje, kjer je moral bolnik prenočiti, da bi se mu v sanjah prikazalo zdravilo za njegovo bolezen. Stari Grki so menili, da sanje odkrivajo bolezni, da pa jih bogovi tudi "pošiljajo ljudem v njihovo korist in poduk".

Dandanes se s sanjami ukvarjajo predvsem psihologi in psihoanalitiki; razvrščajo jih v različne skupine in jim določajo funkcije. Najbolj znana in najpogosteje citirana sta že dolgo pokojna Sigmund Freud in Carl Gustav Jung. Pri drugem so sanje tesno povezane z arhetipi in s kolektivnim nezavednim, pri prvem pa z zavrto spolnostjo. Nekatere novejše raziskave kažejo, da so sanje po svojem izvoru nevro-kognitivne. Beseda kognitivno se nanaša na razmišljanje, beseda nevro pa na osrednji živčni sistem. Sanje naj bi bile kognitivni dosežek, ki se pri človeku razvije v prvih osmih do devetih letih življenja, torej skoraj enako hitro kot druga razvojna področja (na primer zavedanje in jezik). Za sanje in predstave v njih naj bi bile odgovorne nekatere možganske strukture, predvsem limbični sistem, ki je povezan s posameznimi vegetativnimi funkcijami, čustvenimi odzivi, učenjem in spominom.

Dejstvo je, da trdnih dokazov, zakaj sanjamo, še ni; koncept in namen sanj namreč še nista bila natančno pojasnjena. Prav zato je o sanjah obstaja toliko teorij in odprtih vprašanj. Dokazano je samo to, da sanjamo vsi. Brez izjeme.

KAJ SO TOREJ SANJE?
Sanje so serija podob, idej, čustev in občutkov, ki se v posameznih fazah spanja neprostovoljno pojavijo v mislih. Lahko so izrazito žive ali pa meglene, prežete s pozitivnimi občutki ali pa strahom. Lahko so fokusirane in razumljive ali pa nejasne in zmedene.

Sanje so nekakšno razmišljanje v podobah (če denimo menite, da je vaš odnos v težavah, boste morda sanjali o potresu). V njih se izražamo s prispodobami, zato je določen – ne pa ves – del sanj simboličen. Pomembno je, da razumemo notranja sporočila, ki nam jih prenašajo sanje.

Sanjamo na različnih ravneh zavesti. Kadar sanjamo na mentalni ravni, največkrat predelujemo dnevne dogodke, vtise in tekoče informacije; takrat so sanje samo vrsta nepovezanih slik in vtisov, ki nimajo kakega posebnega sporočila. Naš um samo pospravlja in razvršča. Sanje na čustveni ravni se navadno vrtijo okrog naših odnosov – do drugih ljudi, situacij, dogodkov, predmetov. Kar nam ni uspelo v stvarnosti, izživimo v sanjah. Največkrat se na tej ravni odvija bolj ali manj smiselna zgodba, v kateri nastopajo osebe, ki jih poznamo ali pa (še) ne. Takšne sanje nam skušajo sporočiti to, česar si nočemo priznati, ali pa nakazujejo, kako se bodo odnosi odvijali. In naposled so tu sanje na višjih ravneh, v katerih z našo zavestjo komunicira naš višji jaz oziroma naša duša. Na tej ravni imajo sanje globlji pomen in navadno tudi pomembno sporočilo. Ko se prebudimo iz takšnih sanj, imamo občutek realnosti in živosti. Največkrat nam še dolgo ostanejo v spominu in lahko celo vplivajo na naše odzivanje v dejanskih situacijah. V takšnih sanjah komunicirajo z nami naši vodniki, angeli ali druge duše.

PET FAZ SPANJA …
Za razumevanje poteka sanj moramo najprej razumeti, kako poteka naš spanec.
Za zdrave odrasle osebe je značilno, da zvečer zaspijo v desetih do petnajstih minutah po tem, ko ugasnejo luč. Razlikujemo med petimi fazami spanja. Ko zaspimo, najprej nastopi dremež (faza 1), ki se nadaljuje v plitvo spanje (faza 2). Sledita globoko in najgloblje spanje (fazi 3 in 4), ko so mišice sproščene, srčni utrip je počasnejši, krvni tlak se zniža, dihanje je enakomerno. V tej fazi nas je težko prebuditi. Sledi aktivno spanje, ki mu pravimo tudi spanje hitrih očesnih gibov (rapid eye movement – faza REM). Aktivno, živahno spanje je faza, ki običajno nastopi 60 do 90 minut po začetku spanja in med katero največ sanjamo. V tej fazi je dihanje hitro, nepravilno in plitvo, srčni utrip in krvni tlak počasi naraščata, možganska aktivnost je primerljiva z budnostjo, glavne mišične skupine pa so neaktivne (zato do hoje med spanjem ali »nošenja lune« nikdar ne pride v REM-fazi). Obdobja živahnega spanja se periodično ponavljajo vso noč in predstavljajo od 20 do 25 odstotkov vsega spanja. Kadar se iz te faze neposredno zbudimo, se sanj dobro spominjamo.

En spalni cikel obsega vseh pet faz spanja, v povprečju pa traja od 60 do 90 (po nekaterih teorijah od 90 do 100) minut. V eni noči navadno odspimo tri ali več spalnih ciklov. V povprečju sanjamo več kot dve uri na noč.

… IN PET GLAVNIH LASTNOSTI SANJ
Za sanje je značilno:
1. Pogosto odražajo intenzivna (boleča, akutna …) čustva: sanjamo o sramotnih situacijah (golota v javnosti) ali grozljivih dogodkih (zasledovanje, ločitev, smrt …). Ta čustva so lahko tako močna, da motijo sanje ali pa se zaradi njihove intenzivnosti prebudimo. Tri najpogostejša čustva, ki jih sanje okrepijo, so tesnoba, strah in presenečenje.
2. Pogosto so neorganizirane in nelogične. Sanje so lahko polne prekinitev, dvoumnosti in neskladij, zaradi česar je njihova vsebina neredko bizarna. V sanjah se čas, prostor in ljudje pogosto ne ujemajo, naravni zakoni pa ne veljajo. Nekateri primeri nelogičnih sanj obsegajo letenje, potovanje skozi čas, govoreče živali, nenadne preobrazbe ljudi in predmetov ter sunkovite spremembe prizorišča.
3. Njihova nenavadna vsebina se zdi samoumevna. Nenavadne dogodke in vsebine, ki se pojavijo v sanjah, sanjajoči um navadno sprejme brez vprašanj in se mu ne zdijo nenavadni.
4. V njih izkušamo nenavadne zaznavne izkušnje. Občutek padanja, nezmožnost hitrega premikanja in nezmožnost nadziranja telesnih gibov so le nekatere od njih.
5. Težko si jih zapomnimo; ko se prebudimo, naj bi v petih minutah pozabili 50 odstotkov, po desetih pa že 90 odstotkov sanj. Včasih proces pozabljanja poteka še hitreje, četudi si tega ne želimo in so bile sanje nadvse osrečujoče.
Nihče ne ve zagotovo, zakaj si zapomnimo tako malo sanj. To, česar se spomnimo, je odvisno od tega, kako dolgo smo že budni in od vpliva, ki so ga sanje imele na nas. Zato si tudi bolj zapomnimo negativne sanje kot pozitivne. Po Freudu je razlaga jasna: sanje vsebujejo nezavedne, potlačene želje in misli, torej morajo v nezavednem tudi ostati.

Kakorkoli že: dokler se iz sanj ne zbudimo prestrašeni ali v solzah, so lahko sanjska doživetja povsem prijetna. Ali poučna. Ali odrešujoča. Vselej pa nam omogočijo, da malce odklopimo od napornega vsakdana in zaživimo v drugem svetu. Ali kot pravi William C. Dement, začetnik raziskovanja spanja: “Sanje vsakomur od nas dovolijo, da smo tiho in varno nori vsako noč svojega življenja.”

Psihološka teorija sanj se osredotoča na misli in čustva; podmena pravi, da imajo sanje opraviti z neposrednimi skrbmi v našem življenju, denimo z nedokončanimi opravili. Sanje nas lahko o nas samih naučijo to, česar se v budnem stanju ne zavedamo.
Začetnik znanstvenega raziskovanja sanj je nevrolog in psihoanalitik dr. Sigmund Freud (1856–1993). V svoji teoriji se je osredotočal predvsem na želje in misli, povezane s spolnostjo in agresijo ter s tem povezanim simbolizmom. Tako naj bi ovalen predmet predstavljal penis, zaprt predmet z odprtino pa vagino. Kljub temu prepričanju je Freud priznaval, da so v sanjah – imenoval jih je kraljevska pot v nezavedno – včasih navidez simbolni predmeti zgolj predmeti brez simbolnega pomena.
Po Freudu so sanje maskirana izpolnitev zatiranih želja, torej izražanje potlačenih oziroma nezavednih želja, misli in občutkov, ki se kažejo v simbolnih podobah. Sanje imajo manifestno in latentno vsebino. Manifestna vsebina so dejanske podobe, misli in vsebine sanj, latentna pa prinaša njihov skriti psihološki pomen.

Freud je bil prepričan, da sanje predstavljajo želje, ki jih nosimo v sebi od otroštva. Trdil je, da med sanjanjem nič ni izmišljeno, da so sanje biološko pogojene in da v celoti izhajajo iz instinktivnih potreb ter osebnih izkušenj. Po njegovem mnenju sanje nastopijo takrat, ko ego (»jaz«, zavedno; naš objektivni del, ki poskuša racionalizirati stvari in zadovoljevanje potreb prilagoditi okolju) kolapsira, nadenj pa se postavita id (nezavedno; nagonske zahteve; teži k zadovoljitvi potreb, pri čemer se ne ozira na okolico) in superego (nadjaz; bdi nad egom in superegom; vodijo ga moralne omejitve, predstavlja moralne zahteve družine in družbe).

Skozi sanje lahko dobimo vpogled v svoje nezavedno ali id. Ker »čuvaj« med spanjem ne deluje (kot to počne v budnem stanju), ima naša nezavedna plat možnost izraziti skrite želje ida. Toda te želje so lahko tako moteče in psihološko škodljive, da nastopi superego (cenzor) in motečo vsebino ida prevede v sprejemljivo psihološko obliko. To pomaga ohraniti spanec in preprečuje, da bi se zbudili prepadeni nad podobami. Posledica so zmedene in kriptirane sanje. Po Freudu je superego »na delu« tudi takrat, ko se poskušamo spomniti sanj. Njegova naloga naj bi bila zaščititi zavestni um pred motečimi podobami in željami, ki jih sproža nezavedno.

Freudova teorija je prispevala k priljubljenosti razlage sanj, ki je popularna še danes. Toda nadaljnje raziskave tega področja niso dokazale, da manifestne vsebine sanj prikrivajo resnični psihološki pomen sanj.

Carl Gustav Jung
Jung (1875–1961) je bil Freudov učenec, ki je – tako kot njegov učitelj – vsebini sanj pripisoval simbolni pomen. Toda v svoji teoriji teh simbolov ni videl kot izraz potlačenih, nezavednih želja in misli, pač pa je trdil, da so sanje oblika komunikacije zavednega in nezavednega, da posamezniku omogočajo vpogled in refleksijo v budnem stanju ter mu ponujajo možnosti za reševanje problemov, s katerimi se trenutno spoprijema.

Jung se ni strinjal s Freudovo teorijo; prepričan je bil, da je sanje najučinkoviteje razlagati prek serije korelacij v času. Če je bil Freud prepričan, da človek ne more interpretirati lastnih sanj in da to lahko opravi le izučen psiholog, pa je Jung dal upanje vsem, ki sanjajo in iščejo pomen svojih sanj, da to storijo sami. Njegov predlog je preprost: vzamemo podobne sanje in združimo njihove podobe v »večje« sanje. Nato prek skupne podobe ugotovimo, ali v našem resničnem življenju obstajajo situacije, s katerimi bi jih lahko povezali. Najpomembneje je, da v zvezi s podobami, ki se pojavljajo v naših sanjah, zapišemo vse asociacije, ki nam padejo na pamet.
Sanje naj bi po Jungu odkrivale tako osebno kot kolektivno nezavedno. Prepričan je bil, da odkrivajo del človeške psihe, ki ga budno življenje zastira.

Nočne more se navadno pojavijo med 4. in 6. uro zjutraj. Povzročijo jih negativne misli v podzavesti.

S hojo v spanju se vsaj enkrat v življenju spopade približno deset odstotkov ljudi. Najpogostejša je med četrtim in dvanajstim letom starosti, navadno se pojavi dve uri po začetku spanja, v povprečju traja od pet do petnajst minut in se lahko pripeti po večkrat na noč. Človek, ki ga nosi luna, ima navadno odprte oči, vendar ga je kljub temu težko zbuditi, saj v resnici trdno spi in ne more slišati običajnih zvokov. Naslednje jutro se tega, da ga je nosila luna, ne spomni.

ALI SLEPI LJUDJE SANJAJO?
Logično vprašanje, ki se zastavlja, je: ali lahko nekdo, ki ne ve, kakšne so v resnici barve, predmeti, ljudje … sanja?
Odgovor je pritrdilen: tudi ljudje, ki so se rodili brez vida in tisti, ki so vid izgubili pozneje v življenju, sanjajo.

Na to temo je bilo opravljenih več raziskav, zadnja dognanja glede vizualnih podob v sanjah slepih pa so:

• pri ljudeh, ki so slepi že od rojstva, v sanjah ni vizualnih podob;
• pri tistih, ki so oslepeli pred petim letom starosti, so vizualne podobe zelo redke; 
• tisti, ki so oslepeli med petim in sedmim letom starosti, imajo lahko v sanjah vizualne podobe; 
• ljudje, ki so vid izgubili po sedmem letu, v sanjah doživljajo vizualne podobe, vendar se frekvenca in razločnost takih sanj z leti zmanjšujeta.
  

Zaradi odsotnosti vizualnih podob so v sanjah slepih ljudi bolj poudarjene ostale zaznave: vonj, tip in zvok.

MORE IN NOČNA GROZA
Mora: mora so tako neprijetne sanje, da se zaradi njih največkrat vsaj delno zbudimo. More nastopajo v vseh življenjskih obdobjih, najpogostejše pa so pri otrocih. Vzroki zanje so različni; povzročajo jih tudi nekatera zdravila in travmatični dogodki.
Če se more ponavljajo, je priporočljiva terapija, v okviru katere strokovnjak najprej analizira vsebino sanj in dogajanje v resničnem življenju, nato pa sledi reševanje problemov, za katere se je izkazalo, da bi utegnili biti vzrok ponavljajočih se mor. Druga metoda je konfrontacija prek lucidnih sanj, v katerih se soočimo s povzročiteljem neprijetnih dogodkov v nočni mori.
Nočna groza: v nasprotju z nočnimi morami, ki nastopajo v REM-fazi spanja, nočne groze največkrat nastopijo v prvem ciklu globokega spanca oziroma uro do dve po tem, ko človek zaspi. Človek, ki doživlja nočno grozo, je lahko navidez buden (npr. sedi ali stoji na postelji, ima široko odprte oči in kriči), vendar v resnici še vedno spi. Če se v tej fazi slučajno zbudi, sanje takoj pozabi ali pa se jih sploh ne spomni. Podobno kot more so tudi groze najpogostejše pri otrocih, trajajo pa lahko od pet do dvajset minut.