Zgodba iz ordinacije
Na terapijo je prišel mlad moški iz dokaj premožne družine, razlog pa je bil v občasni preobčutljivosti na različne zvoke, kar se mu je dogajalo že nekaj let. Preden so nastopili simptomi, je leto dni skoraj nepretrgoma igral računalniške igrice in redno kadil travo. Na terapevtov predlog, da bi moral za odpravo simptoma vsaj za nekaj mesecev opustiti kajenje trave, je odgovoril, da je to zanj nesprejemljivo. Na terapijo se ni več vrnil.

Vsi otroci radi počnejo vse, v čemer uživajo, denimo v igri z igračami, saj je izpolnitev želje povezana zadovoljstvom in srečo. Toda isti otroci po končanem igranju ne marajo pospraviti svojih igrač, kar je prva oblika dela, s katero se srečajo. Tudi zato je eno od prvih spoznanj, do katerega mora otrok priti že v prvih letih življenja, da obstajajo tudi neprijetne stvari, ki so koristne, in prijetne stvari, ki so škodljive. Šele ko to razume, se lahko socializira.

Oseba, ki je ohranila otroško, "čustveno" sklepanje, izhaja iz logike, da je vse, kar je prijetno, obenem tudi dobro in koristno. Bolj ko je nekaj prijetno, bolj bi moralo biti koristno in dobro. Na osnovi takšnega sklepanja se zdi, da je strasten seks veliko boljši in več vreden od dobrega seksa, strastna ljubezen pa boljša od ljubezni, ki ne vsebuje strasti. To je razlog da, je strast postala vrednota, in veliko ljudi stopa na pot iskanja užitka. Toda, ali je res tako?

Ali je strast nekaj dobrega?
Ko ljudje v nečem najdejo užitek ali pa samo upajo, da ga bodo dosegli, se temu strastno posvečajo. Prav zato večina ljudi meni, da je strast na nekaj dobrega, da gre za nekakšno posvečenost, čeprav to ne drži povsem tako. Za ljudi, ki se strastno usmerijo k nečemu, to zanje postane vir največjega užitka, lahko pa tudi največjega trpljenja. Za človeka, ki je strastno zaljubljen, je lahko ta odnos vir največjega užitka, seveda če je čustvo obojestransko, toda tudi vir največjega trpljenja, če ljubezen ni uslišana. To včasih pripelje do tega, kar imenujemo zločin iz strasti. Strast torej ni izključno pozitivna, pač pa je lahko tudi zelo negativna. Ena od razlag besede strast pravi, da izvira iz glagola stradati, nastradati, sestradati. Na to kaže poskus, ki so ga opravili na podganah.

Prijetna čustva čutimo manj intenzivno
Veljalo bi razmisliti o izidih nevrofiziološkega poskusa, ki so ga opravili na možganih podgan. V globokih možganskih strukturah so znanstveniki odkrili mesta, ki povzročajo zelo intenzivno čustvo užitka. Med poskusom so na ta mesta v podganjih možganih namestili elektrode, nato pa so v kletko, v kateri je bila podgana, postavili pedal. Ko je podgana med gibanjem nanj naključno pritisnila, si je s tem na mesto v možganih, ki sproža užitek, poslala blag električni impulz. Ko so podgane dojele, za kaj gre, so brezglavo pritiskale na pedal – vse do svoje smrti. Ne lakota ne žeja nista bila dovolj močna motiva, da bi podgane opustile pritiskanje na pedal. Podobno je pri ljudeh, ki v nečem odkrijejo vrhunski užitek, saj se temu posvetijo v tolikšni meri, da zanemarijo druge pomembne vidike življenja, kar jih dolgoročno vodi v propad.

V psiholoških raziskavah, ki se ukvarjajo z intenzivnostjo čustev, se je pokazala jasna razlika med doživljanjem neprijetnih in prijetnih čustev. Prijetna čustva čutimo pol manj intenzivno kot neprijetna. To pomeni, da najprijetnejše čustvo po intenzivnosti dosega zgolj polovico intenzivnosti najmanj neprijetnega čustva. Zdi se, kot da bi obstajala nekakšna biološka pregrada, ki nam onemogoča, da bi občutili preveč intenzivnih prijetnih čustev.

Razlog za to se skriva v funkciji prijetnih in neprijetnih čustev. Nelagodje občutimo, kadar je ogroženo naše telo ali katera od naših vrednot. Nelagodje nas motivira za delovanje, s katerim bomo zaščitili sebe ali to vrednoto. Ko nelagodje postane neznosno, se človeku dozdeva, da preprosto mora ukrepati in s tem vzpostaviti ravnotežje. Lagodje je odziv na zadovoljitev potreb ali potrditev katere od naših vrednot. Zato se ljudje, ki so naklonjeni kakemu predmetu ali osebi, temu objektu približujejo. Če je prijetno čustvo zelo močno, fiksirajo objekt in se od njega ne premaknejo. Zato tudi pravimo, da se je nekdo zaljubil. To pomeni, da je ljubil, ljubil in se zaljubil.

O preživljanju in kakovosti življenja
Kadar vlada revščina, ljudje niso usmerjeni v užitek; namesto da bi iskali prijetna občutja, si prizadevajo omiliti neprijetna. Kadar se ljudje borijo za preživetje in primanjkuje hrane, so lačni, kadar naporno fizično delajo, so utrujeni, kadar je izredno hladno ali vroče, se naučijo preslišati neprijetne telesne občutke. Tako postajajo "močni", "vzdržljivi", "žilavi". Če se v takšnih okoliščinah znajde celotna družba, se vzpostavi sistem vrednot, ki upravičuje tovrstno čustveno strukturo. Osebo, ki hoče uživati, družba zavrača, etiketira, naposled pa postane predmet prezira.

Toda ko skupnost obogati, se spreminja tudi miselnost. Tedaj stopi na višje mesto kakovost življenja, za to pa je pomembno, kako se ljudje počutijo v okviru svojega gmotnega položaja. Kakovost življenje človeka, ki je prazen, odtujen, brez jasnih ciljev in smisla, je seveda slaba. Tudi zato se, ko gre za kakovost življenja, posameznik obrača k sebi in svojim čustvom. Noče več trpeti in se slabo počutiti, pač pa želi doseči prijetno počutje, kar poskuša doseči na različne načine.

Vzemimo za primer glasbo. Kot je znano, je poslušanje glasba dandanes eden od najbolj razširjenih metod za upravljanje z lastnimi čustvi. Določene glasbene zvrsti v nas sprožijo določena čustvena stanja, zato lahko posameznik z izbiro glasbe upravlja s svojim čustvenim doživljanjem. Kadar je družba na robu preživetja, ljudje le izjemoma poslušajo glasbo, večinoma med prazniki in obredi ali v dolgih zimskih nočeh, ko nimajo kaj početi. Toda mladi ljudje, ki živijo v blaginji, na območju užitka, poslušajo glasbo po več ur na dan. Tehnološke inovacije, kot so mp3-predvajalniki s slušalkami, omogočajo nepretrgano poslušanje glasbe, ne da bi pri tem motili druge.

Podoben je odnos do hrane. Ko gre za preživetje, je hrana potreba, energija oziroma gorivo, ki ga je treba priskrbeti telesu, da bi lahko delali, vino pa je na voljo le zelo redko. V časih blaginje pa je hrana vir užitka, okusi ljudi se razlikujejo, priljubljena je eksotična hrana in okušanje posebnih vin. V takih okoliščinah ljudje v hrani iščejo užitek, popolnost.

Podoben je odnos do drugih stvari. Ko gre za preživetje, je spolnost potreba, povezana z rojevanjem otrok, pogosto tudi zgolj sprostitev telesne napetosti. Ljubezen je način, kako se ljudje čustveno navezujejo na druge. Na območju užitka, torej v časih blaginje, pa ljudje v seksu iščejo užitek, čimbolj intenzivne in prijetne spolne doživljaje, karseda dolge in intenzivne orgazme. V ljubezni iščemo spektakel nenehne zaljubljenosti, ki vodi do vzhičenja z ljubljeno osebo, nenehno izredno vznemirjenost.

Kultura hedonizma
Sodobna zahodna družba je v veliki meri usmerjena v kakovost življenja, torej k užitku in uživanju. To je v potrošniški družbi pripeljalo do vrste sprememb v življenjskem slogu. Posamezniki v vsem iščejo užitek, sodobna ekonomija pa jih pri tem podpira. Obstaja orjaški sistem, ki ljudem "pomaga" prepoznati lastne potrebe in želje, nato pa jim prodaja izdelke in storitve, ki zadovoljujejo tovrstno ustvarjene želje.

Toda poleg užitka v nakupovanju stvari obstaja še vrsta užitkov, ki vodijo do resnih motenj, predvsem v smislu različnih odvisnosti. Ko ljudje odkrijejo, da nekaj okrepi njihov užitek, se temu strastno posvetijo, kar lahko pripelje do zasvojenosti. Vir užitka je lahko karkoli, najpreprostejša pot do užitka pa ponujajo kemične snovi, kot so droge, alkohol, tobak in podobno. Droge so kemične spojine, ki delujejo na možgane tako, da povzročajo takšna čustvena stanja, kot si jih oseba zaželi. Oseba jemlje drogo zato, da bi omilila neprijetne občutke, ali pa zato, ker na druge načine ne more doseči podobno prijetnih občutij – droge uporablja za upravljanje s svojimi čustvi. Podobno učinkujejo tudi alkohol in druge snovi, to pa velja tudi za hrano. Tako nastane vrsta motenj, katerih temelj je užitek, ki ga ponuja prehranjevanje, določena vrsta hrane, količina ali način njenega uživanja … Sem lahko prištejemo tudi odvisnost od odnosov: nekateri ljudje želijo biti nenehno zaljubljeni (sindrom "ljubim ljubiti"), sem pa spadata tudi odvisnost od določene osebe ali od seksa.

Pogosto je cilj staršev, da bi bil njihov otrok srečen, da ne bi trpel. Zato mu v vsem ustrežejo, da bi ga le osrečili. Pripravljajo ga za svet, v katerem bo nenehno užival. Tako nastajajo razvajeni otroci, ki pričakujejo, da jim bodo ves užitek priskrbeli drugi, podobno kot so to počeli njihovi starši.

Finančna in ekonomska kriza ter recesija so znaki, da živimo v svetu, ki je nestabilen in ki utegne hitro razbliniti našo iluzijo, da bomo trajno živeli na območju užitka, ter nam pokazati, da prehajamo na območje preživetja, v katerem pa veljajo povsem drugi čustveni mehanizmi.