Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?

Ko si začnemo partnerja lastiti in čutimo paničen strah pred njegovo izgubo, nastopi negotovost o prihodnosti odnosa. Da bi si zagotovili partnerjevo ljubezen, okrog njega začnemo zategovati vezi. Postajamo sumničavi, skrbi nas, kam in s kom zahaja. Zategovanje vezi je sprva nežno in nevsiljivo ("Tako zelo te ljubim, da ne morem brez tebe"), partnerju pa se utegne zdeti celo prijetno. Toda ko nadzor postane očiten, pridružita pa se mu pomanjkanje zaupanja ter nenehno pojasnjevanje samega sebe in svojih dejanj, to utegne biti prvi korak na poti h koncu.

Kaj je posesivnost?

Posesivnost gre z roko v roki z željo po nadziranju ali prevladi nad drugo osebo. Glavni cilj je omejevanje njenega odnosa z drugimi. Posesivni postanemo, ker čutimo, da je partnerski odnos nekako ogrožen.

Posesivnost je želja po lastništvu človeka ali poskus nadzora, ljubosumje pa to željo pogosto podžiga. V ozadju ljubosumja je strah: ljubosumne ljudi je strah, da bodo izgubili nekaj svojega. Strah pred tem, kar bi se lahko zgodilo, se v njihovih mislih prevaja v prepričanje, da se bo to v resnici zgodilo. Zato se njihovo ljubosumje sprevrže v posesivno ali nadzirajoče vedenje, ki temelji na predvidevanju prihodnosti in je zasnovano na strahu in ne na stvarni oceni sedanjosti. Ljubosumen in posesiven človek partnerja obravnava kot svojo lastnino in vsaka misel na to, da bi ga izgubil, vodi v obrambno in pogosto tudi agresivno vedenje. Posesivni ljudje želijo biti v središču pozornosti in hočejo, da drugi izpolnjujejo njihove želje, zahteve, pričakovanja in potrebe. V nasprotnem primeru se čutijo osebno poražene.

V ozadju posesivnosti je zelo nevarno prepričanje, da za srečo potrebujemo nekoga drugega. Če se to zgodi, je sicer lepo, toda naše preživetje vendarle ni odvisno od partnerskega odnosa.

Zakaj smo posesivni?

Samozavestni in srečni ljudje, tisti, ki so zadovoljni s sabo, ki zaupajo partnerju in mu verjamejo, da jih ima rad, ne čutijo potrebe po nadziranju odnosa ali partnerja – in nasprotno: negotovi ljudje dvomijo v partnerjevo predanost, zato ga poskušajo nadzirati. Počutijo se ranljive in storili bodo vse, da ne bi bili prizadeti. Posesivnost se hrani z negotovostjo, zanjo pa obstaja več vzrokov: partnerja je morda v otroštvu zapustil eden od staršev, morda je v prejšnjem razmerju izkusil nezvestobe ipd. Posesivnost izvira tudi iz ljubosumja in strahu, da nas partner ne ljubi. Pojavi se lahko kot vzorec iz otroštva.

Ljudem, ki ne prepoznajo svoje težnje po nadzoru, vendar jo močno izražajo, v psihologiji pravijo dominantne osebnosti. Njihova potreba po nadzoru ne izhaja iz otroštva, ampak je del njihove narave. Ti ljudje pogosto prevzemajo vodilne vloge na delovnem mestu ali v lokalni skupnosti. Navadno so zelo samozavestni in verjamejo, da lahko dosežejo vse, svojih čustev pa se ne zavedajo. Kdor se z njimi ne strinja, jim pomeni zgolj oviro na poti do cilja, za katerega so pripravljeni narediti vse. V življenju so jim bolj kot odnosi pomembni cilji. Svojo dominantno naravo prenašajo tudi v partnerski odnos, v katerem odločitve sprejemajo sami, brez posvetovanja s partnerjem. Načeloma se ne spreminjajo; tudi potem, ko jih partner zapusti, vse svoje sile usmerjajo v to, da bi ga zvabili nazaj. Zanje je namreč tudi to reševanje problema, ki ga morajo čimprej odpraviti.

Potreba po nadzoru v partnerskem odnosu najpogosteje nastopi prav zato, ker se v njem počutimo ranljive, ker so prisotna močna čustva in velika tveganja. Zato zlahka pride do občutka, da nam neka oseba pripada ter da je usmerjanje njenih odločitev in življenjskega toka naša naravna pravica. S tem pa oba – nadzirajoča in nadzorovana oseba – izgubita osebno svobodo. Čeprav prva pravi, da to počne iz ljubezni in v partnerjevo dobro, je dejstvo, da željo po nadzoru iz ozadja usmerjata jeza in strah.

Protislovje lastništva in svobode

Nekateri ljudje so radi nadzorovani, saj jim nadzor vzbuja občutek, da je partnerju mar zanje. To je lahko nevarno; oseba nadzira drugo in si jo lasti zgolj zaradi lastnega občutka varnosti. Zmožnost nadziranja drugega človeka ali situacije v posesivni osebi vzbuja občutek moči, avtoritete in stabilnosti. Nadzor in dominacija tako sčasoma postaneta odvisnosti prav zaradi občutka moči, ki ju vzbujata. Če taki ljudje nadzirajo druge, imajo občutek, da jih nihče ne more omejevati. Toda v resnici se omejujejo sami, saj se priklepajo na človeka, ki ga nadzirajo. Na tej točki pa pride do protislovja: večji ko je nadzor, več energije mora oseba porabiti, da je temu kos, in bolj ko je posesivna, manj ima nadzora. Žal se posesivni ljudje tega ne zavedajo ali pa se s tem nočejo sprijazniti. Bolj ko je človek posesiven, bolj si partner prizadeva postati svoboden, s tem pa dodatno spodbuja željo po nadzoru. Tako se oba znajdeta v začaranem in čustveno zelo napornem krogu, ki ga je težko razkleniti.