Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Tudi moški jokajo

Zrel moški

Moški ne jočejo, pa pika. Tako pravijo zakoreninjeni stereotipi o močnejšem spolu. Ti "pravega dedca" predstavljajo kot trdnega, odločnega borca, ki je za svoje najbližje sicer pripravljen umreti – vendar brez solzavosti in trzanja obraznih mišic. Zakaj moški tudi v resnici tako težko izražajo čustva? Je to zgolj posledica evolucije, skozi katero so se jih kot lovci naučili potlačiti?

Strokovna literatura zadnjih desetletij je prežeta z raziskovanjem učinkov izražanja čustev na posameznikovo psihofizično zdravje in razlik v čustvovanju med spoloma. Res je sicer, da večino knjig o medosebnih odnosih – neredko obravnavajo moške napake in svetujejo, kako jih spremeniti – napišejo ženske in da ženske pokupijo več kot osemdeset odstotkov izvodov. Tudi z zakonskim svetovanjem in terapijo se ukvarjajo pretežno ženske. Ali torej ženske bolj skrbijo za odnose kakor moški?

Včasih. Moškemu osredotočanje na odnose ni prirojeno, niti ni na njegovi prednostni lestvici. Zato se z njimi sploh ne ukvarja ali pa hitro odneha, saj se mu zdita žensko mišljenje in delovanje preveč zapletena. Pravzaprav si tudi moški, enako kot ženska, želi dobrih, zdravih in izpolnjujočih odnosov. Toda ker je med spoloma toliko prirojenih in privzgojenih razlik, med katerimi izstopajo tiste, povezane s čustvi in čustvovanjem, je pot do harmonije nekoliko daljša in zapletena.

KAR SE JANEZEK NAUČI …

Dejstvo je, da imamo vsi ljudje čustva, ki so v osnovi enaka, vendar jih moški in ženske različno obvladujejo ter izražajo. Večina teoretikov se strinja, da biološke razlike med moškimi in ženskami ne morejo pojasniti vseh razlik v izražanju čustev. Verjetnejša razlaga pravi, da je domnevno pomanjkanje čustev pri moških odvisno tudi od števila in obsega socialnih izkušenj, ki jih izkusijo vse od otroštva naprej.

Razlika v procesiranju čustev med moškimi in ženskami je razvidna že od mladih let. Ena od raziskav kaže, da fantki hitreje potlačijo zaznavanje otroškega joka kot deklice, to pa zato, ker imajo višjo raven stresnega hormona; pravzaprav so občutljivejši na čustva, zato se jim bolj izogibajo. Sicer pa je to, kako zaznavamo svoje starše in kakšen odnos imajo tí do nas, nezaveden in hkrati najpomembnejši temelj, na katerem snujemo svoje obnašanje v odrasli dobi. 

Do svojega prvega rojstnega dne imajo fantki manj očesnega stika od deklic, več pozornosti pa namenjajo premikajočim se predmetom (na primer avtomobilom ali človeškim obrazom). Dečki so v manjši meri izpostavljeni čustvenim pogovorom in tudi starši jih navadno ne spodbujajo k ubesedovanju tega, kar čutijo. Matere in očetje s sinovi dokazano manj govorijo o občutkih in čustvih (z izjemo jeze), besedni zaklad fantov pa vsebuje manj besed, ki opisujejo čutenje. V osnovnošolskih letih so njihovi obrazi manj izrazni od dekliških. Kot odrasli moški pri govorjenju uporabljajo manj besed (vsaj v javnosti), medtem ko ženske govorijo predvsem zato, da bi se povezovale z drugimi. Moški celo s prijatelji izmenjujejo pretežno informacije. V primerjavi z ženskami imajo znatno več težav z izražanjem čustev, njihovo izražanje pa laže nadzirajo. Več imajo opraviti z negativnimi čustvi ter uporabljajo manj čustven jezik in besede.

Nasprotno pa veliko laže izražajo čustva, ki se nanašajo na moč ali nadzor (ponos, jeza, ljubosumje), pa tudi čustev, ki so slaba zanje in za vse, ki jih obdajajo (jeza). S tem lahko deloma pojasnimo tudi večjo agresivnost moških. Ženske se bodo iz položaja ogroženosti reševale bolj z govorjenjem kot z dejanji, medtem ko se moški pogosteje zatečejo k dejanjem, prerivanju ali celo udarcem. Kot kaže, so moški resda po naravi agresivnejši kot ženske, toda neka ameriška raziskava je pokazala, da je del možganov, ki uravnava agresivnost, pri moških manjši kot pri ženskah. To je tudi razlog, da imajo ženske boljše obrambne mehanizme obvladovanja jeze kot moški.

Toda večina moških, in s tem se strinjajo tudi strokovnjaki, je znatno bolj negotovih, kot so pripravljeni priznati – in kot si mislijo njihove partnerke. V vsakem tli strah, da nima dovolj moči in poguma, da ni tako možat, kot bi moral biti. Ve, da mora prestrezati krogle, usmerjene na svojo družino, in da mora popraviti, če se kaj razbije. Kadar se čuti nemočnega, kadar se mu dozdeva, da je vse, kar reče in stori, narobe, se umakne in zapre vase.

Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

moški , ljubezenski odnos , žalost , jok , stereotipi , čustvena inteligenca , čustvenost , močnejši spol , partnerski odnosi , čustva

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.