Zgodba iz ordinacije

Na posvet je prišel mlad moški v poznih tridesetih letih. Razlog njegovega prihoda je bil v občutku, da je v življenju nekako izgubljen, da se nikakor ne more »najti« in se dokončno usmeriti. Pri tem je imel v mislih izbiro poklica. Pokazalo se je, da je zamenjal štiri fakultete in da je nedavno začel s študijem na peti. Po nekaj mesecih navdušenja nad novo poklicno izbiro se ga je vsakič polastilo nezadovoljstvo, motivacija se je zmanjšala in zanimanje izginilo. Predavanja je obiskoval le občasno in pri tem ugotavljal, da so dolgočasna.

Razmišljal je, da bi opustil tudi peti študij, vendar se je zavedal, da bi s tem ponovil proces, skozi katerega je šel že štirikrat. Skrbelo ga je, da se ne bo nikoli poklicno uresničil.
Analiza je hitro pokazala pričakovanje, da se bo v poklic »zaljubil« – da bo vsako jutro poln vneme vstal in komaj čakal, da se odpravi na fakulteto. Prepričan je bil: če bo našel kaj takega, bo to tisto »pravo«; tedaj bo lahko z zanesljivostjo trdil, da je našel pravi poklic zase. Toda namesto da bi začetno navdušenje trajalo, ga je hitro zamenjal dolgčas. Menil je, da je zdolgočasenost dokaz, da je na napačni poti. Ko mu je terapevt pokazal, da je njegov problem v tem, da ni zmožen vzdržati (prenašati) dolgčasa, je bil zelo presenečen.

Znano je, da tako prijetna kot neprijetna čustva vplivajo na dojemanje časa: prijetna čustva čas »pospešujejo«, neprijetna ga »upočasnjujejo«. Na dejstvo, da tedaj, ko se dolgočasimo, čas mineva zelo počasi, kaže že sama beseda dolgčas, saj gre po Marku Snoju za skovanko iz besed »dolg« in »čas«.
Dolgčasu je podobna naveličanost. Če gre pri dolgčasu za to, da oseba v danem položaju (nedogodek) ne more zadovoljiti svoje želje, je pri naveličanosti oseba uresničila željo (dogodek), vendar je v njeni uresničitvi prenehala uživati.

Kdaj nam je dolgčas?
Dolgčasu, o katerem smo govorili, pravimo situacijski dolgčas, saj je povezan s posameznimi situacijami. To pomeni, da se oseba dolgočasi, kadar se znajde v določenem položaju, dolgčas pa izgine, ko ta položaj zapusti.

Toda obstaja tudi čustvo dolgčasa, pri katerem gre za bolj ali manj stalno razpoloženje, torej takšno, ki ga torej človek čuti v številnih situacijah. Pojavlja se pri ljudeh, ki jim je dolgčas v »življenju« oziroma v celotni življenjski situaciji. Takšnemu dolgčasu pravimo strukturni dolgčas in je značilen za adolescente. Težava, ki je v jedru tega čustva, je v tem, da mladi ne vedo natanko, kaj si želijo, vendar dobro vedo, česa si ne želijo. Zaradi tega niso usmerjeni k določnim ciljem; namesto tega »preizkušajo« različne situacije, v upanju, da jih bo nekaj »pritegnilo« ali »zadržalo« – da bodo v nečem prepoznali svoje želje.

Drugi pogost razlog za pojav strukturnega dolgčasa pri mladih ljudeh je v tem, da imajo želje in življenjske cilje, za katere vedo, da jih je nemogoče uresničiti. Tako menijo, da bi bilo njihovo življenje lepo, če bi se zgodilo nemogoče, ker pa to ni možno, morajo živeti prazno in dolgočasno življenje.