Ko sem ga vprašala, ali je za nesrečni pripetljaj komu povedal, je odgovoril, da staršem. Pozvala sem ga, naj pove tudi vodstvu šole, mi je odvrnil, da za to šolsko tolpo že vsi vedo, pa tudi ravnatelj nič ne stori. Bomo pustili, da bodo naši otroci še naprej žrtve predrznih vrstnikov?!

Po podatkih raziskave Zavoda RS za šolstvo in šport, takšne neprijetne izkušnje doživi 20 odstotkov osnovnošolcev in 10 odstotkov srednješolcev. Različne raziskave kažejo, da je bilo veliko nasilnih otrok prej samih žrtev nasilja v družini. Znano je tudi, da so dečki pogosteje žrtve fizičnega nadlegovanja kot deklice. Pri deklicah gre pogosteje za skupinsko izločanje posameznic.

Žrtve?

Nasilni otroci so večinoma močni in imajo v skupinah pogosto alfa pozicijo. Drugi do njih gojijo nekakšno strahospoštovanje, nekateri si celo želijo, da bi jim postali enaki. Tako z različnimi nasilnimi dejanji krepijo samozaupanje in se potrjujejo. Najlažje se spravljajo na otroke, ki so pasivni, telesno šibki ali neopredeljeni glede grupiranja v šolske tolpe.

Znaki in posledice

Starši zelo hitro opazijo, da se je pri njihovem otroku nekaj spremenilo. Če ne gre spremembe, ki so vidne navzven, pa se zagotovo spremenita otrokovo vedenje in njegov odnos do šole. Starši ne smejo nikoli podvomiti v otrokove pripovedi ali iskati vzroke za napad pri žrtvi. Pogosto se zgodi, da napadalec (ki se seveda vedno vnaprej pripravi) dejanje odigra tako, da se krivec zdi žrtev. Z otrokom se moramo o zadevi temeljito pogovoriti in mu priskrbeti kakšno rešitev. Čimprej se moramo oglasiti pri šolskem vodstvu in povedati za napad. Vsaka šola bi se morala takoj odzvati na vsak najmanjši napad.

Starši morajo biti pozorni na naslednje znake pri otroku:

• raztrgana oblačila;
• uničene šolske potrebščine;
• modrice in odrgnine;
• tesnobnost;
• nespečnost, nočne more;
• izguba teka;
• izguba prijateljev;
• nenadno poslabšanje šolskih ocen;
• žalost, razdražljivost, umik v svoj svet;
• nelogična pot v šolo (otrok se nenadoma odloči, da bo v šolo hodil po veliko daljši poti);
• nasilje do sorojencev;
• izogibanje obiskovanju šole;
• izmikanje denarja staršem.
  

Ko zlorabljen otrok odraste, se bo še vedno dobro spomnil, kje in kako je potekalo nasilje nad njim. Lahko se primeri, da bo do ljudi razvil nezaupanje in bo potreboval veliko časa, preden bo postal samozavesten posameznik. Žal so posledice medvrstniškega nasilja pri nekaterih ljudeh tako hude, da preidejo v psihološke težave (na primer depresija), ki zahtevajo temeljito zdravljenje.

Pomoč

Pomoč potrebujeta tako žrtev kot krivec medvrstniškega nasilja. Včasih krivec, ki razvije tako negativno obliko vedenja, potrebuje celo daljšo in strožjo obravnavo, saj obstaja velika verjetnost, da je bil doma žrtev zlorabe, oziroma da bo z nasiljem, in to veliko hujšim, nadaljeval v odraslem obdobju.Z žrtvijo pa se je treba pogovoriti o načinih preprečevanja napadov ter prispevati, da si bo ustvarila pozitivno samopodobo in trdno samozaupanje.

Vrste medvrstniškega nasilja

Obstaja več vrst in oblik medvrstniškega nasilja. Oglejmo si najpogostejše:

• zmerjanje in draženje otroka z zbadljivkami ali kletvicami;
• potegavščine, ki otroka spravljajo v težave;
• ščipanje, pretepanje, grizenje in porivanje;
• grožnje in ustrahovanje;
• odvzemanje in uničevanje osebnih predmetov;
• odvzemanje denarja;
• hujskanje prijateljev proti otroku;
• širjenje neresničnih govoric o otroku;
• nagovarjanje h kraji;
• napadanje otrok druge veroizpovedi ali drugačne polti in otrok z različnimi motnjami (na primer otrok, ki nosijo očala).
  

Tipi otrok, ki najpogosteje postanejo žrtve

Med žrtvami se najpogosteje znajdejo naslednji tipi otrok:

• nemirni in moteči otroci, ki razvijajo različne oblike asocialnega vedenja;
• pasivni, slabotni in šibki otroci;
• telesno šibkejši otroci;
• otroci s slabše razvitimi socialnimi veščinami, ki se težje branijo;
• otroci z drugačnimi telesnimi znaki (drugačna polt, debelost, telesna okvara, nošenje očal ...);
• učno manj/bolj uspešni otroci;
• osamljeni otroci z malo prijatelji ali brez njih;
• otroci, ki jih imajo drugi za manj pametne (gluhi, nerodni, nemirni, slepi, gibalno in govorno ovirani ...);
• manj zreli otroci;
• otroci iz revnejših/premožnejših družin;
• otroci zaščitniških staršev.