Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Vedenjske ali čustvene motnje?

Adolescenti

Strokovnjaki s področja duševnih motenj se še vedno ne strinjajo, kaj povzroča duševne težave, ali so to biološki, psihološki ali socialni dejavniki. V zadnjih letih je bilo v medijih mogoče prebrati, da je nagnjenost k duševnim težavam zapisana v genih. Toda stroka v praksi vnovič ugotavlja, da varovalni dejavniki − kljub možni prisotnosti dednih zasnov − nadvse pomembno vplivajo na razvoj duševnih motenj. Če je oseba, katere bližnji sorodniki so imeli težave z duševnim zdravjem, deležna spodbudnega socialnega in varnega psihološkega okolja, se duševne težave pojavijo v manj hudi obliki ali pa se sploh ne razvijejo.
Običajno pride do izbruha tovrstnih motenj v odrasli dobi, toda znaki duševnih motenj se lahko pojavijo že med adolescenco. Adolescenca je že sama po sebi težavno obdobje, zato se starši pogosto sprašujejo ali je burno odzivanje njihovega mladostnika na vsakdanje ovire normalno, ali gre torej samo za nekoliko težavnejšega najstnika, ali pa bi bilo treba obiskati svetovalca. To se pogosto sprašujejo starši, katerih mladostnik je neobvladljiv ali agresiven, ki eksperimentira z drogo, se zapira v svoj svet, druži z neprimernimi vrstniki ali pa se je nemara zapletel v tatvine, celo rope. Večna dilema pri težavnih mladih je torej, ali je otrokovo vedenje še normalno, torej zgolj "pubertetniško", ali pa gre za vedenjske, nemara že duševne motnje?

Vedenjske motnje sodijo na področje psihologije, pedagogike, socialnega dela in psihiatrije. Psihiatrija jih je celo kvalificirala v mednarodni klasifikaciji bolezni (F90), zato je težko določiti, na katero področje spadajo te težave. Pomembno je, da so mladostnikove težave čimprej prepoznane ter da se strokovnjaki intenzivno ukvarjajo z njim in njegovo družino. S primerno celostno obravnavo je možno preprečiti marsikatero motnjo, ki bi se pozneje utegnila razviti v psihopatologijo.


Simona Svetin, Center za socialno delo Ljubljana Vič - Rudnik:

Na CSD se srečamo z mladostnikom, kadar bodisi sam bodisi njegovi starši sami poiščejo pomoč, če nas o težavah obvesti šola ali sodišče, če je bilo storjeno kaznivo dejanje … Mladostnika in starše večkrat povabimo na pogovor. Če zaznamo možnost, da gre tudi za duševne težave, vključimo k sodelovanju še psihologa in psihiatra ter začnemo s skupinsko obravnavo. Želimo si še večje angažiranosti psihiatrov, saj menimo, da je za obravnavo mladostnikovih duševnih in vedenjskih težav nujno potreben celosten pristop.

Vedenjske motnje je dandanes težko prepoznati tudi zaradi sprememb v družbi, drugačnega odnosa do otrok. Če starši majhnemu otroku ne znajo postaviti meja, lahko to pozneje, v adolescenci, postane moteče, nastopi celo agresivnost in takšni mladostniki so nemalokrat nasilni do staršev in okolice. Po drugi strani so dandanes starši statistično starejši, zelo zaposleni, ves dan zdoma, zato poskušajo otroku ponuditi več v času, ko so z njim. Lahko se jim zdi, da je preživahen, morda so do njega prezahtevni, nemara ima premalo možnosti za gibanje in sprostitev. Otrok, ki ne more zadostiti merilom staršev, si ustvarja negativno samopodobo, potrjevati se začne na neprimeren način. Otrok sprejema slabo samopodobo kot tesnobo in stisko, zato se sprosti tam, kjer je sprejet, najverjetneje med vrstniki s podobnimi težavami. Če igra v razredu klovna in se mu vsi smejijo, je s tem dobili svojih pet minut pozornosti.

Vendar moramo biti pri ocenjevanju težav previdni, kajti vsak buren odziv mladostnika še ne pomeni, da je vedenjsko moten. Normalno je, da se mlad človek v puberteti več ukvarja s sabo, se zapira v svojo sobo in manj pove staršem. Tako vedenja ni problematično, če so najstnikovi odzivi na naše zahteve po vključevanju v družinsko življenje agresivne ali pretirano pasivne.

Strokovnjaki ugotavljajo, da so vedenjske motnje pogostejše pri otrocih, ki odraščajo v neugodnem družinskem okolju. Če je v družini prisotno nasilje, če je bil otrok deležen psihičnega ali fizičnega maltretiranja, če je odraščal v revščini ali konfliktnem okolju, obstaja večja verjetnost, da se bodo pri njem razvile duševne motnje. Če otrok deluje v tujem socialnem okolju povsem normalno, doma pa se vede agresivno, izzivalno ali kljubovalno, družina potrebuje družinsko obravnavo, med katero bo rešila globlje notranje konflikte. Motnja je tudi, če mladostnik v domačem okolju deluje normalno, v širšem socialnem okolju pa se počuti ogroženega, ne zna navezovati stikov, čuti strah … Taki otroci so pogosto nepriljubljeni in dejansko problematični, razlogi pa utegnejo tičati v globljih čustvenih motnjah. Hujša oblika motenosti je, če se mladostnik sicer normalno vključuje v družinsko skupnost in širše socialno okolje, vendar se v posameznih situacijah, ki so vse pogostejše, odziva agresivno. Pojavijo se laži, manipulacije, izsiljevanja ter maltretiranje mlajših in šibkejših otrok/živali. Taki mladostniki najdejo sebi podobne vrstnike in skupaj z njimi izvršujejo kazniva dejanja.

Mladostnik, ki nenehno kljubuje, izziva, nasprotuje vsemu, kar rečejo odrasli, draži in izziva ter potuhnjeno škoduje drugim, potrebuje pomoč in posebno pozornost. Po eni strani je izredno pravičniški in prizadet ob vsaki najmanjši krivici, pri konfliktih pa ni zmožen uvideti svojega deleža krivde. Pri majhnih otrocih to ni motnja, pri starejšem otroku oziroma adolescentu pa utegne iti za vedenjsko motnjo. Pogosto so učno neuspešni/manj uspešni, kot bi lahko bili glede na svoje sposobnosti, in se nemalokrat identificirajo z negativnimi vzorniki.

Številne vedenjske motnje so prehodne narave, starši jih zaznajo spontano in jih znajo povsem spontano, v skladu z družbeno veljavnimi normami, usmeriti v sprejemljivo vedenje. Problem so posledice takšnega neprimernega vedenja. Kazniva dejanja končajo na sodišču, mladostnik dobi oznako problematičnega mulca, ki se je težko znebi, starši mu ne zaupajo več in v takem primeru se lahko uresniči slaba napoved.

Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

terapija , družina , duševna motnja , puberteta , adolescenca , dednost , psiholog , duševne motnje , problematičen otrok , mladostnik , vedenjska motnja , socialno okolje , adolescent

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.