Zgodba iz ordinacije
Mladi inženir se je za psihoterapevtsko svetovanje odločil na pobudo svoje žene. Razlog za to je bil, da je več kot leto dni prestavljal opravljanje strokovnega izpita, ki bi mu omogočil razširitev delovnega področja in s tem tudi višje dohodke. Že večkrat se je prijavil na izpit, a ga je vsakič v zadnjem trenutku prestavil. V vmesnem času se je dodatno pripravljal za izpit, toda na koncu je vedno ocenil, da se ni dovolj dobro pripravil, da se bo »osramotil« in da bo še najbolje, če odstopi.
Podobne težave je imel že kot študent, vendar ne v tako hudi obliki. Dan ali dva pred izpitom je čutil precejšen strah, imel je »luknjo v trebuhu«, suha usta, občasno tudi drisko. Prestavil je nekaj izpitov, toda študij mu je uspelo dokončati v roku. Razliko med strahom pred izpiti, ki ga je čutil kot študent, in večjim strahom, ki ga je mučil zdaj, ko je starejši, je razlagal z dejstvom, da je »starejši in resnejši«, zaradi česar nima pravice, da bi pokazal neznanje in se osramotil pred kolegi. Jasno mu je bilo, da je takšen strah pred izpiti pravzaprav pretirana trema.

Trema je strah, da se nismo dovolj dobro pripravili na razmere, ki nas čakajo v bližnji prihodnosti. V večini primerov gre za socialne položaje, v katerih mora posameznik pokazati kako spretnost ali znanje, drugi pa ocenijo, v kolikšni meri je pri tem uspešen. Zato je značilno, da občutimo tremo pred opravljanjem izpitov, nastopanjem pred občinstvom ipd. Izraz trema izhaja iz starogrške besede, ki se nanaša na tresenje, drhtenje (tremor), v širšo rabo pa je prišla v 19. stoletju, in sicer v nemških gledaliških krogih.

Malo znano je, da prav igralci, ki tako suvereno nastopajo na odru, pred premiero pogosto čutijo veliko tremo. Med gledališko premiero nemalokrat obstaja velika razlika med tem, kar se dogaja na odru, in tem, kar se dogaja za njim. Ker je trema povezana s prihodnostjo, tedaj, ko ta prihodnost postane stvarnost, praviloma izgine. Študent, ki je pred izpitom občutil tremo, je tedaj, ko je izvlekel vprašanja, nenadoma ne čuti več; podobno izgine pri glasbeniku, ko začuti, da mu gre vse gladko od rok, ali pri igralcu, ko zazna, da se občinstvo na predstavo odziva pozitivno.

Trema in perfekcionizem
Tremo občutijo ljudje, ki menijo, da se niso dovolj pripravili na pomembno preizkušnjo, ki je pred njimi, zato je neposredno povezana z njihovimi merili o tem, kakšna bi morala biti njihova pripravljenost, da bo dovolj dobra. Višja ko so merila, bolj je posameznik prepričan, da bi se moral bolje pripraviti, več naučiti, bolje nastopiti …

Če so njegova merila zelo visoka – podobno kot pri motnji, imenovani perfekcionizem – posameznik preprosto ni zmožen izpolniti lastnih meril. Če je to izpit, študent od sebe pričakuje, da bo znal na pamet skoraj vse, kar piše v obvezni, a tudi v neobvezni literaturi. Za dosego izpolnitev svojih previsokih meril, bi se moral s predmetom ukvarjati zelo dolgo in temeljito, to pa pomeni, da bi zapostavil druge predmete. Ker mu to ne uspe, je obsojen na to, da izpit opravlja z mislijo, da se ni dovolj dobro pripravil in da bodo njegove luknje v znanju zagotovo prišle na dan, to pa povzroči močno čustvo treme.

Takšna trema je vsekakor neprimerno čustvo, saj perfekcionistični študent ne zna razlikovati, kar je najboljše, kaj pa povsem dovolj dobro. Zaradi tega se mu zdi sprejemljiva samo najvišja ocena, ne glede na to, za kateri predmet gre. Tak študent se ne zaveda, da po opravljeni diplomi sploh ne bo pomembno, kakšno oceno je dobil iz posameznega predmeta.

S tremo imajo največ težav študenti z visokimi merili, ki so obenem preleni za resen študij. To je pogosto povezano s tem, čemur pravimo sindrom pametnega otroka, nanaša pa se na otroke z nadpovprečnimi intelektualnimi sposobnostmi. Takšni otroci v osnovni šoli že zgolj s tem, da pozorno spremljajo pouk, zlahka obvladujejo učno snov. Negativna posledica tega je, da ni potrebe, da bi se učili doma, zaradi nezadostne stimulacije in pomanjkanja izzivov pa ne razvijejo delovnih navad. Kljub temu imajo v osnovni šoli dobre ocene, starši pa ne dobijo povratne informacije, da nekaj ni v redu. Takšni otroci ohranijo takšen slog učenja tudi v srednji šoli, kjer se njihove ocene resda nekoliko poslabšajo, vendar še vedno zadovoljivo izdelujejo.

Težave se pokažejo, ko se vpišejo na fakulteto, saj izpiti zahtevajo obvladovanje obsežnejšega gradiva (po več sto strani). Ker takšni posamezniki precenjujejo svoje sposobnosti in se izogibajo neprijetnemu učenju, saj nimajo razvitih delovnih navad, se prepozno lotijo priprav na izpite, nemalokrat odstopijo od opravljanja izpita ali pa se na izpitu pojavijo nezadostno pripravljeni in z veliko tremo.
Perfekcionizem je pogost pri glasbenikih, saj ima posameznik, ki je prepričan, da posamezno skladbo zelo redko odigra »dovolj dobro«, pred javnimi koncerti veliko tremo.