Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Zakaj jokamo?

Barbara Čibej Žagar, univ. dipl. psih., specializantka iz kliničnopsihološkega svetovanja in psihoterapije
Barbara Čibej Žagar, univ. dipl. psih., specializantka iz kliničnopsihološkega svetovanja in psihoterapije (Foto: Diana Anđelič)

Prepovedati jokanje je kot bi prepovedali čutenje

O pomenu joka in še posebno o tem, kaj nam z njim sporočajo dojenčki in otroci, smo se pogovarjali z mag. Barbaro Čibej Žagar, univ. dipl. psih., specializantko iz kliničnopsihološkega svetovanja in psihoterapije z Inštituta za klinično psihologijo in psihoterapijo.

Jok je fiziološki odziv, ki spremlja posamezna čustva. To je normalen odziv na telesno ali duševno bolečino in sestavni del nekaterih čustev, zlasti negativnih, kot sta žalost in jeza, a tudi pozitivnih, na primer sreče. Za jokajočega ima razbremenilno funkcijo, saj zmanjšuje psihično napetost, drugim pa jok pomeni informacijo, na osnovi katere uravnavajo vedenje do človeka, ki joče. Barbara Čibej Žagar razloži: "Če v pogovoru med partnerjema začne žena jokati, je to sporočilo možu, da jo je z nečim, kar je rekel, prizadel, zato v nadaljevanju pogovora skuša bolj izbirati besede ali pa razčistiti, s čim jo je prizadel."

Pomen joka se s starostjo spreminja
Jok spremlja različna čustva, tako prijetna ali pozitivna kot tudi neprijetna ali negativna. Največkrat jokamo, ko smo žalostni ali prizadeti. Jokamo tudi od jeze ali razočaranja, včasih tudi od veselja in sreče. Otroci pogosto jočejo, ker še ne zmorejo oziroma ne znajo drugače izraziti svojih potreb, zaradi fizičnega/psihičnega nelagodja, a tudi zaradi nestrinjanja in zavračanja nekaterih zahtev staršev. Z razvojem govora zmore otrok postopoma z besedami izraziti to, kar je dotlej izražal z jokom. Količina joka v otrokovem življenju se tako spreminja v skladu s starostnim obdobjem.

Jok kot oblika komunikacije
Jok je najmočnejše in pogosto edino sredstvo, s katerim lahko dojenček sporoča svoje potrebe. V prvih dneh njegovega življenja je jok pravzaprav edini namerni zvok, poudari Barbara Čibej Žagar in doda: "Čeprav se morda zdi, da dojenček joka vedno enako, nas pozorno opazovanje otrokovega joka pripelje do spoznanja, da se njegov jok razlikuje glede na različna stanja in intenzivnost občutkov, ki so v ozadju joka. Običajno otrokov jok vzbudi našo pozornost in se nanj hitro in selektivno odzovemo. Tako določena vrsta joka sproži pri doječi materi refleks odtekanja mleka."

Osnovni vzorci joka
Razlikujemo med štirimi vzorci joka: osnovni jok zaradi lakote, jok zaradi jeze, jok zaradi bolečine in
jok zaradi frustriranosti. Starša, ki sta uglašena na otrokove potrebe, kmalu prepoznata, za kakšen jok gre v posamezni situaciji, in se odzoveta temu primerno. Večino staršev otrokov jok prisili k ukrepanju; skušajo storiti vse, da bi otroka potolažili. Nekatere starše (zlasti tiste, ki so pretirano dovzetni za "dobrohotne" nasvete iz okolice) skrbi, da bodo otroka razvadili, če ga bodo dvignili v naročje vsakič, ko bo zajokal.

Ta skrb je odveč, razlaga Barbara Čibej Žagar, saj je nemogoče, da bi otroka razvadili že v prvih mesecih življenja. Pravzaprav je osnovna starševska naloga v prvem letu otrokovega življenja prav odzivanje na potrebe, ki jih otrok izraža z jokom. Odzivanje staršev na otrokove potrebe, izražene z jokom, dajejo otroku izkušnjo varnosti in zaupanja (zunanji svet je varen, saj zaznava in zmore zadovoljiti njegove potrebe) ter ljubljenosti. Z zapoznelim odzivanjem na otrokov jok sicer otroku pomagamo do spoznanja, da zmore manjše neprijetnosti odpraviti tudi sam, če pa starši čakajo tako dolgo, da dojenček že besno vrešči, ga bodo veliko težje pomirili, hkrati pa se bo otrok počutil prezrtega in zapuščenega.

Manipuliranje z jokom
Po besedah Barbare Čibej Žagar otrok v prvih mesecih življenja ne joče z namenom, da bi z manipulacijo kaj dosegel, marveč z jokom izraža svoje potrebe. Normalno je, da se starši na tak jok odzovejo brez bojazni, da bodo otroka razvadili. Pozneje je otrokov jok lahko tudi manipulativen; šele takrat je na mestu, da starši takšen jok prezrejo. Ko se nam zdi, da želi otrok z jokom nekaj doseči, se moramo vedno vprašati, ali gre dejansko za izsiljevanje, ali pa nam otrok poskuša z jokom povedati nekaj, kar smo preslišali v njegovih besedah in spregledali v njegovem vedenju. Če presodimo, da otrok poskuša z jokom izsiliti nekatere ugodnosti (otroci pogosto izsiljujejo za sladkarije, igrače …), je najbolje, da se zanj ne zmenimo in mu naklonimo pozornost, ko bo izbral primernejše načine, kako nam sporočiti svoje želje.

Zadrževanje joka
Prepovedati otroku ali odraslemu, da bi jokal, je tako, kot da bi mu prepovedali občutiti in čustvovati. Če poskušamo jok zadržati, razlaga Barbara Čibej Žagar, s tem zadržujemo dihanje, to pa se odraža v telesni napetosti, ki lahko preraste v telesno bolečino. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s povezanostjo telesnih in duševnih procesov ter nastankom psihosomatskih bolezni, menijo, da je astmatični napad pri otroku pogosto ekvivalent zatrtega joka.

Je mogoče prepogosto jokati?
"Kaj pomeni jokati preveč? Če je jok izraz človekove stiske, verjetno težko rečemo, da kdo joka preveč. Toda pogost jok je sporočilo staršem, da je z njihovim otrokom nemara kaj narobe. To zlasti velja, če je otrok začel pogosteje jokati in joka tudi v situacijah, v katerih je prej kazal zadovoljstvo, in torej joka ne moremo razložiti z njegovo siceršnjo večjo občutljivostjo oziroma konkretno situacijo," pove Barbara Čibej Žagar.

Premagajte predelati žalost
Žalosten človek, ki z jokom izraža žalost tudi navzven, vzbudi v drugih sočutje in potrebo, da bi ga potolažili. Z jokom sporoča, da mu je težko. Barbara Čibej Žagar pove: "Žalosten človek bolj kot tolažbo v slogu "saj ni tako hudo", "saj bo minilo", potrebuje človeka, da je ob njem in mu pusti biti žalosten, žalovati. Tako otroku, ki je žalosten in joka, ker ga prijatelj ni povabil na zabavo za rojstni dan, ne pomagamo, če mu govorimo, da to ni pomembno, da ga bodo povabili drugi prijatelji in da zaradi tega nima smisla jokati. Veliko bolj mu pomagamo predelati žalost, če mu povemo, da razumemo njegovo razočaranje in žalost in da bi bili najbrž tudi sami žalostni, če bi se nam to zgodilo. In mu pri tem pustimo, da se izjoka.

Človeku ne moremo odvzeti njegove žalosti, lahko pa mu pomagamo, da jo predela. Žalost namreč izhaja iz dokončne izgube nečesa, kar je za nas pomembno, vredno (ni nujno, da gre za izgubo v smislu smrti ljubljene osebe, lahko gre tudi za izgubo možnosti, samospoštovanja itd.) in tega drugemu ne moremo nadomestiti, lahko pa mu stojimo ob strani, ko se sooča s to izgubo in pri tem doživlja žalost."

Jok je normalen odziv na čustvene stiske
"Nemalokrat pa jok v drugih vzbudi nelagodje, saj ne vemo, kako se odzvati na stisko drugega. Posebno nelagodno se utegnemo počutiti, kadar jokajo odrasli in moški. V naših glavah je še vedno predstava, da se moramo odrasli obvladovati, ne glede na to, kaj se nam je zgodilo (za vsako ceno). To zlasti velja za moške. Če otrokom in ženskam še dovolimo nekoliko več čustvenosti, kar, žal, pogosto napačno enačimo s šibkostjo, naj bi bili moški obvladani, odločni, pogumni. Predvsem pa naj ne bi svoje stiske kazali z jokom. Kultura, v kateri živimo, pomembno vpliva na to, katera čustva, v kakšni meri in kako jih lahko izražamo. Jok še vedno (pre)pogosto razumemo kot odraz šibkosti človeka, ki joka, in ne kot normalen odziv na čustveno stisko," sklene Barbara Čibej Žagar.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

pomoč , čustva , otroci , stiska , dojenček , čustvena stiska , žalost , vzgoja otrok , jok , psihologija , manipuliranje z jokom , zadrževanje joka

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.