Rešite test: Ali ste ljubosumni?

Sošolec iz gimnazijskih klopi je nedavno potarnal, da je bila njegova žena vselej − brez razloga − malce sumničava, zdaj pa njeno početje presega vse razumne meje. Vsepovsod vohuni za njim, odpira njegovo e-pošto in sporočila na mobilniku. Vsepovsod vidi kaj sumljivega.

Na splošno se k ljubosumnosti bolj nagibajo osebe, ki jim je v otroštvu umrl ali jih zapustil kateri od staršev ali bližnjih sorodnikov. Takšni ljudje potrebujejo nenehne potrditve. Pravzaprav sploh ni nujno, da je šlo za kako realno izgubo: za nekatere zelo občutljive otroke običajna raven varnosti ni dovolj. Ker imajo nenehno pred seboj bolečino iz otroštva, jih vseskozi obseda misel, da jih bo kdo prevaral. Nasprotno imajo tisti, ki so imeli srečnejše otroštvo, vse psihološke vzvode, ki so potrebni, da se spopadejo tudi s tem, da jih nekdo zapusti. Povedati je treba, da je v številnih primerih težko začrtati natančno mejo med patološkim in zdravim odzivanjem. Za postavitev diagnoze je treba preučiti kakovost, količino in trajanje posameznega vedenja. Telesna temperatura, ki občasno preseže 38 ºC, je še vedno normalna, če pa povišana temperatura ne pade, je to znamenje, da gre za težave.

Znaki

Vzorec vedenja, ki ga navdihuje ljubosumnost, je dobro znan: sumničenje, čustveni izbruhi, iskanje dokazov … Vse skupaj običajno spremljata vročičen nemir in uničujoča tesnobnost. Občutek postane naravnost patološki, kadar je bolečina tako močna, da vodi v dejanja, ki uničujejo spoštovanje do sebe in drugih: kadar dolgo in brez kake posebne motivacije moti spokojnost in je nobeno zagotovilo ne more pomiriti; kadar oseba zaradi njega izgubi stik z resničnostjo.

Ljubosumneži so sami nezvesti

Ljubosumje je pravzaprav odraz njihove lastne nezvestobe. Dobesedno obsedeni so z mislijo, da bi partner v določenih okoliščinah počel stvari, ki jih počnejo sami. Drugo protislovje je, da čustvo − ljubezen, ki bi jo tako radi ohranili − s svojim ravnanjem v resnici uničujejo. Uničujejo dialog, zaupanje in sproščenost. V ljubezen vnašajo nezaupanje. Pri partnerju vse to sproži misel na beg. Po mnenju strokovnjakov zaradi ljubosumja trpijo tako ženske kot moški, le da ženska trpi tiho, moški pa se raje odzove. V skrajnem primeru tako kot Shakespearov Othello, ki v navalu besa ubije ljubljeno Desdemono.

Premagajte misel, da bi vas partner lahko prevaral

• Razmislite o tem, da je v pravi ljubezni dopustna tudi majhna mera tveganja: če jo poizkušate izničiti, lahko uničite spontanost v ljubezni.
• Vas nekaj sili, da nenehno sprašujete in vohunite? Skušajte se upreti: čeprav se zdi, da vam vaša raziskovanja dajejo zadoščenje, v resnici potrebujete vedno nove potrditve.
• Ne mučite se z nenehnim zastavljanjem vprašanj, kaj se je zgodilo partnerju, kje in s kom je bil …
• Če je v vašem življenju kaj, kar vas dela negotove, to poskusite razrešiti: ljubosumje se hrani z vašim občutkom, da niste na ravni partnerja.
• Če partner vašo sumničavost podžiga z vedenjem zapeljivca, se kaj rado zgodi, da bo dejansko začel skakati čez plot. In s svojim početjem čez čas tudi prenehal.
• Včasih je ljubosumje motivirano: če se partner pogosto zanima za druge osebe. V takšnem primeru je razumljivo in nakazuje na zoprn položaj. Obstajata dve poti: poskušajte ga znova "osvojiti" − ali pa ga zapustite.

Biokemična osnova nezaupanja

Kot kažejo raziskave Univerze iz Pise, katerih izsledki so bili objavljeni v reviji Neuropsychobiology, ima bolestno ljubosumje biokemično osnovo. Zdi se, da se za obsedenim strahom, da bi nas nekdo prevaral, skriva padec ravni serotonina, nevrotransmiterja veselja. Donatella Marazziti, docentka nevropsihiatrije na tej univerzi, pravi takole: "Ljubosumje je čustvo, ki je del emocionalnega repertoarja človeške vrste in prispeva k stabilnosti zveze, saj nakazuje nevarnost, da je partner zanimiv še za koga drugega." Prvi del študije je bil vprašalnik o čustvenih odnosih, ki ga je izpolnila skupina 400 mladih med 25. in 30. letom starosti. Iz 250 vprašalnikov, kolikor so jih vrnili anketiranci, izhaja, da je 90 odstotkov mladih normalno ljubosumnih, medtem ko jih 10 odstotkov zaradi ljubosumja zelo trpi. Pri 25 takšnih osebah so opravili odvzem krvi in izkazalo se je, da je bila količina serotonina pri njih močno znižana. Nadaljnje raziskave so pokazale, da je pri ljubosumnežih opaziti tudi nagnjenje k anksioznosti, depresiji in obsesivno-kompulzivnim motnjam. Sklenemo lahko torej, da ljubosumnost prizadene bolj ranljive ljudi, katerih krhko ravnovesje ob biokemičnem pretresu, ki mu pravimo zaljubljenost, kaj hitro zapade v krizo.

Ljubosumneže delijo v pet kategorij

Nevropsihiatri, ki preučujejo različne oblike ljubosumja, so ljubosumneže razdelili v pet skupin.

Depresiven: tistemu, ki meni, da ni na ravni svojega partnerja, se zdi nekako normalno, da se ta zanima za druge. Zdi se, da so takšnemu gledanju bolj naklonjene ženske.
Paranoičen: osnovna značilnost takšnega ljubosumneža je nezaupanje. Še tako majhna podrobnost njegovih v mislih dobi orjaške razsežnosti, to pa vodi v različne intrige in spletkarjenje. Tovrstno ljubosumje je pogosto med mladimi.
Obsesiven: tiste, ki jih prizadene (pogosteje so to moški), nenehno prežemajo dvomi, ki se zlepa ne poležejo.
V strahu pred ločitvijo: prizadene ljudi, ki niso zmožni prenesti že misli na izgubo. Kot da brez ljubljene osebe še dihati ne morejo …
Preobčutljivi: kdor trpi za preobčutljivostjo (pogosteje moški), se odzove že ob najmanjšem zunanjem dražljaju. Silno bolečino občuti že, če ima partner še tako nedolžen stik z nasprotnim spolom.