Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?

Zgodba iz ordinacije
Tamara, mlada ženska v zgodnjih tridesetih letih, je psihoterapevtovo pomoč poiskala zato, ker se je bala, da bo doživela napad panike. Še posebno jo je bilo strah, da bi panični napad doživela pred neznanimi ljudmi in bi se tako osramotila. Pri tem se ji je najhujše zdelo to, da bi ljudje pomislili, da je duševno bolna in bi jo zato prezirali. Zato se je izogibala številnim družbenim situacijam (to jo moti v poklicnem življenju), na druge pa se je vsakič posebej pripravila: vanje je vstopala samo, če se je še posebno dobro počutila, če je bila z njo bližnja oseba ali je predtem vzela pomirjevalo. Izkazalo se je, da je Tamara pred časom že doživela dva »napada tesnobe«, in sicer tik pred zaključkom študija na univerzi. Prvi napad je pripisala zastrupitvi s hrano, toda ko je čez nekaj dni doživela drugi napad, je razumela, da je z njenim duševnim zdravjem nekaj hudo narobe.

Na vprašanje o počutju pred napadoma, je Tamara odgovorila, da je takrat pogosto razmišljala o tem, da bo kmalu po končanem študiju začela delati, pri čemer se je čutila povsem nezmožno za delo z ljudmi, saj je študij na to ni pripravil. Takrat je pogosto pomislila, da je nesposobna zguba in da bi bilo nemara še najboljše, če bi se vpisala na kakšno drugo fakulteto. Tamara je torej postala tesnobna, ko je sklepala, da je poklicno neusposobljena, čeprav je bila tik pred zaključkom študija. Takrat tesnobnega razpoloženja ni jasno prepoznala, motnja pa je nastala, ko je začela svoje življenje urejati tako, da bi se izognila novim napadom tesnobe.

Podobna tremi?

Tesnoba je podobna dobro znanemu čustvu – tremi. Tremo občutimo, kadar menimo, da nismo dovolj pripravljeni na situacijo, ki nas čaka (izpit, javni nastop, koncert in podobno). Toda pri tremi razmeroma zlahka povežemo čustvo strahu, ki ga občutimo v sedanjosti, s situacijo, ki nas čaka čez dan ali dva. Čustvo, ki ga čutimo, poimenujemo trema pred tem dogodkom.

Pri tesnobi so stvari drugačne. Čutimo strah, vendar ga ne moremo povezati z nobeno posamično prihodnjo situacijo. Tako je tudi zato, ker je mnogim ljudem v takšnih situacijah težko abstraktno misliti in dojeti, da jih ni strah ene same situacije, kot je izpit ali javni nastop, ampak jih je strah celotne življenjske situacije, ki je pred njimi. Zato psiholoških učbenikih pogosto navajajo, da je tesnoba strah ali bojazen, ki je ljudje ne morejo razumeti, da gre torej za »nedoločen strah«. Nasprotno – tesnoba je zelo določena vrsta strahu, le da imajo ljudje težave z njenim razumevanjem. Dejstvo, da ljudje tesnobe ne dojemajo na pravi način, je poseben problem, saj ljudje tesnobi pripisujejo nekatere druge pomene, zaradi česar so še bolj zmedeni in si otežujejo položaj.

Kako čutimo tesnobo?

V jezikovnem smislu je izraz tesnoba nastal iz besede tesno. Večina oseb, ki jih muči tesnoba, toži, da se počutijo utesnjene. To opisujejo tako, da jim prsni koš postane »pretesen«. Tudi latinski izraz za tesnobo – anksioznost − izhaja iz glagola angere, ki pomeni stiskati. Doživljanje tesnobe je odvisno od njene intenzivnosti, ki je lahko − tako kot vsako drugo čustvo − blaga, srednja in zelo huda. Zelo hudo tesnobo praviloma spremlja občutek panike.

Je normalno čutiti anksioznost?

Čeprav veliko mojih kolegov meni, da je anksioznost vselej patološka, pripadam skupini, ki meni, da obstajata normalna in patološka anksioznost. Če namreč oseba v resnici ni kos življenjskim razmeram, ki jo čakajo, pravimo, da je anksioznost normalen odziv na dano situacijo. To se lahko zgodi, če se svet zaradi kateregakoli razloga povsem spremeni. Recimo, če oseba iz svojega družbenega kroga preseli v drugo, povsem različno družbeno in kulturno okolje. Anksioznost se pojavlja pri priseljencih v prvih mesecih bivanja v novi kulturi. Tudi naglo napredovanje v službi je povezano s strahom, da oseba ne bo zmogla opravljati novih nalog in delati s podrejenimi. V takšnih primerih se tesnoba pogosto pojavlja v prvih nekaj mesecih, dokler se človek ne navadi na novo vlogo in začuti, da je zmožen biti kos novi situaciji. Ljudje, ki se spominjajo vojnih razmer, se najbrž spominjajo tudi tega, da so takrat čutili tesnobo. Življenje v vojnem stanju se namreč zelo razlikuje od normalnega življenja, in prav zaradi nepredvidljivosti tistega, kar se lahko zgodi, je normalno, da ljudje čutijo tesnobo.

Bržkone najpogostejši razlog za normalno anksioznost je situacija, v kateri oseba ocenjuje, da so se njene sposobnosti spremenile, na primer v primeru hude telesne bolezni. Takrat je povsem normalno, da je ljudje strah, da ne bodo kos bolezni, bojijo se upadanja življenjske kakovosti, invalidnosti in smrti. Ko gre za hude bolezni, je torej tesnoba ali anksioznost zelo razširjeno čustvo. Podobno je z duševnimi in čustvenimi motnjami. Ljudje, ki razumejo, da njihove sposobnosti pešajo, ljudje, ki se bojijo, da bi utegnili znoreti in končati na psihiatriji, se na to povsem normalno odzivajo s čustvom anksioznosti.

Veliko je torej primerov, ko je povsem normalno čutiti tesnobo, vsem tem situacijam pa je skupno, da gre za res velike spremembe življenjskih okoliščin, bodisi v osebi bodisi v svetu okrog nje. Eksistencialistični filozofi so menili, da je tesnoba nujni del tega, kar se imenuje »človekova vrženost v svet« − da kot ljudje preprosto živimo v svetu, v katerem so tudi sile, ki so močnejše od nas, in da človek pri srečavanju s temi silami občuti bojazen. Nekateri avtorji v tem vidijo človekovo nagnjenost k religioznemu, k Bogu, ki ponuja zaščito in tolažbo.