Čustveno opismenjevanje: tesnoba ali anksioznost

Čustvena nepismenost, nesposobnost jasno razumeti in opredeliti tesnobo ali anksioznost je vzrok za trpljenje številnih ljudi.
Čustvena nepismenost, nesposobnost jasno razumeti in opredeliti tesnobo ali anksioznost je vzrok za trpljenje številnih ljudi. (Foto: Dreamstime)

Osvobojeni tesnobnih okov

Občutek tesnobe je zelo težko opredeliti, zato je to čustvo eno od tistih, ki jih ljudje najmanj razumejo. Ljudje občutijo tesnobo, kadar ocenijo, da niso kos življenjskim nalogam, pred katerimi stojijo. To pomeni, da menijo, da se niso zmožni kosati s svojimi življenjskimi razmerami. V tem smislu je tesnoba nekakšna trema pred celotno življenjsko situacijo.

Zgodba iz ordinacije

Tamara, mlada ženska v zgodnjih tridesetih letih, je psihoterapevtovo pomoč poiskala zato, ker se je bala, da bo doživela napad panike. Še posebno jo je bilo strah, da bi panični napad doživela pred neznanimi ljudmi in bi se tako osramotila. Pri tem se ji je najhujše zdelo to, da bi ljudje pomislili, da je duševno bolna in bi jo zato prezirali. Zato se je izogibala številnim družbenim situacijam (to jo moti v poklicnem življenju), na druge pa se je vsakič posebej pripravila: vanje je vstopala samo, če se je še posebno dobro počutila, če je bila z njo bližnja oseba ali je predtem vzela pomirjevalo. Izkazalo se je, da je Tamara pred časom že doživela dva »napada tesnobe«, in sicer tik pred zaključkom študija na univerzi. Prvi napad je pripisala zastrupitvi s hrano, toda ko je čez nekaj dni doživela drugi napad, je razumela, da je z njenim duševnim zdravjem nekaj hudo narobe.

Na vprašanje o počutju pred napadoma, je Tamara odgovorila, da je takrat pogosto razmišljala o tem, da bo kmalu po končanem študiju začela delati, pri čemer se je čutila povsem nezmožno za delo z ljudmi, saj je študij na to ni pripravil. Takrat je pogosto pomislila, da je nesposobna zguba in da bi bilo nemara še najboljše, če bi se vpisala na kakšno drugo fakulteto. Tamara je torej postala tesnobna, ko je sklepala, da je poklicno neusposobljena, čeprav je bila tik pred zaključkom študija. Takrat tesnobnega razpoloženja ni jasno prepoznala, motnja pa je nastala, ko je začela svoje življenje urejati tako, da bi se izognila novim napadom tesnobe.


Podobna tremi?

Tesnoba je podobna dobro znanemu čustvu – tremi. Tremo občutimo, kadar menimo, da nismo dovolj pripravljeni na situacijo, ki nas čaka (izpit, javni nastop, koncert in podobno). Toda pri tremi razmeroma zlahka povežemo čustvo strahu, ki ga občutimo v sedanjosti, s situacijo, ki nas čaka čez dan ali dva. Čustvo, ki ga čutimo, poimenujemo trema pred tem dogodkom.

Pri tesnobi so stvari drugačne. Čutimo strah, vendar ga ne moremo povezati z nobeno posamično prihodnjo situacijo. Tako je tudi zato, ker je mnogim ljudem v takšnih situacijah težko abstraktno misliti in dojeti, da jih ni strah ene same situacije, kot je izpit ali javni nastop, ampak jih je strah celotne življenjske situacije, ki je pred njimi. Zato psiholoških učbenikih pogosto navajajo, da je tesnoba strah ali bojazen, ki je ljudje ne morejo razumeti, da gre torej za »nedoločen strah«.

Nasprotno – tesnoba je zelo določena vrsta strahu, le da imajo ljudje težave z njenim razumevanjem. Dejstvo, da ljudje tesnobe ne dojemajo na pravi način, je poseben problem, saj ljudje tesnobi pripisujejo nekatere druge pomene, zaradi česar so še bolj zmedeni in si otežujejo položaj.


Kako čutimo tesnobo?


V jezikovnem smislu je izraz tesnoba nastal iz besede tesno. Večina oseb, ki jih muči tesnoba, toži, da se počutijo utesnjene. To opisujejo tako, da jim prsni koš postane »pretesen«. Tudi latinski izraz za tesnobo – anksioznost − izhaja iz glagola angere, ki pomeni stiskati. Doživljanje tesnobe je odvisno od njene intenzivnosti, ki je lahko − tako kot vsako drugo čustvo − blaga, srednja in zelo huda. Zelo hudo tesnobo praviloma spremlja občutek panike.

Je normalno čutiti anksioznost?

Čeprav veliko mojih kolegov meni, da je anksioznost vselej patološka, pripadam skupini, ki meni, da obstajata normalna in patološka anksioznost.

Če namreč oseba v resnici ni kos življenjskim razmeram, ki jo čakajo, pravimo, da je anksioznost normalen odziv na dano situacijo. To se lahko zgodi, če se svet zaradi kateregakoli razloga povsem spremeni. Recimo, če oseba iz svojega družbenega kroga preseli v drugo, povsem različno družbeno in kulturno okolje. Anksioznost se pojavlja pri priseljencih v prvih mesecih bivanja v novi kulturi. Tudi naglo napredovanje v službi je povezano s strahom, da oseba ne bo zmogla opravljati novih nalog in delati s podrejenimi. V takšnih primerih se tesnoba pogosto pojavlja v prvih nekaj mesecih, dokler se človek ne navadi na novo vlogo in začuti, da je zmožen biti kos novi situaciji. Ljudje, ki se spominjajo vojnih razmer, se najbrž spominjajo tudi tega, da so takrat čutili tesnobo. Življenje v vojnem stanju se namreč zelo razlikuje od normalnega življenja, in prav zaradi nepredvidljivosti tistega, kar se lahko zgodi, je normalno, da ljudje čutijo tesnobo.

Bržkone najpogostejši razlog za normalno anksioznost je situacija, v kateri oseba ocenjuje, da so se njene sposobnosti spremenile, na primer v primeru hude telesne bolezni. Takrat je povsem normalno, da je ljudje strah, da ne bodo kos bolezni, bojijo se upadanja življenjske kakovosti, invalidnosti in smrti. Ko gre za hude bolezni, je torej tesnoba ali anksioznost zelo razširjeno čustvo. Podobno je z duševnimi in čustvenimi motnjami. Ljudje, ki razumejo, da njihove sposobnosti pešajo, ljudje, ki se bojijo, da bi utegnili znoreti in končati na psihiatriji, se na to povsem normalno odzivajo s čustvom anksioznosti.

Veliko je torej primerov, ko je povsem normalno čutiti tesnobo, vsem tem situacijam pa je skupno, da gre za res velike spremembe življenjskih okoliščin, bodisi v osebi bodisi v svetu okrog nje. Eksistencialistični filozofi so menili, da je tesnoba nujni del tega, kar se imenuje »človekova vrženost v svet« − da kot ljudje preprosto živimo v svetu, v katerem so tudi sile, ki so močnejše od nas, in da človek pri srečavanju s temi silami občuti bojazen. Nekateri avtorji v tem vidijo človekovo nagnjenost k religioznemu, k Bogu, ki ponuja zaščito in tolažbo.

Tesnoba in otroci

V nasprotju z odraslimi, ki so zmožni samostojnega življenja, za otroke tega ne moremo reči. Otrok je nemočno bitje in njegovo preživetje je povezano z obstojem ter navzočnostjo odrasle osebe, ki zanj skrbi in zadovoljuje njegove potrebe. Otroci so odvisni od odraslih.

Situacija odvisnosti od odraslih (staršev) se izraža tudi na čustvenem področju. Otrok intuitivno čuti, da sam ne more preživeti, zato se boji, da bi bil kakorkoli ločen od staršev. Otrokov strah pred ločitvijo imenujemo tudi separacijski strah in ta strah je ena od vezi, ki otroka drži ob starših. Toda kadar iz kakršnegakoli razloga v resnici pride do ločitve, otrok doživlja čustvo, ki zadovoljuje vsa merila za čustvo tesnobe.

Drugo obdobje, v katerem se lahko pojavi anksioznost kot razvojno čustvo, je obdobje odraščanja. Mlada oseba je v procesu odraščanja, vendar še ni pripravljena prevzeti odgovornosti odrasle osebe. Ko si predstavlja samo sebe v vlogi odrasle osebe, razume, da temu ni dorasla, zato čuti tesnobo.

Poleg omenjenih razvojnih momentov, v katerih se tesnoba pojavlja naravno, se otrok in mlada oseba lahko znajdeta v katerem od številnih položajev, za katerega ocenita, da se z njim nista zmožna kosati: rojstvo brata ali sestre, ločitev staršev, huda bolezen enega od staršev, selitev v drugo mesto, prvi samostojni odhod v tujino …

Če se otrok odzove s tesnobo, jo je nadvse pomembno prepoznati in nato ukrepati. Razlog za tesnobo je lahko upravičen in takrat je otroku treba ponuditi zaščito ter podporo, če pa otrok samo meni, da ni dovolj sposoben za dani položaj, je treba popraviti njegov način razmišljanja in ga opogumiti, da se z njim spoprime.

Oblika vzgoje, ki pri otroku spodbuja oblikovanje tesnobe, je pretirano zaščitniško obnašanje. Starši, ki otroku prepovedujejo različne dejavnosti, ker so zaskrbljeni za njegovo zdravje, svojemu otroku v resnici nenehno pošiljajo sporočilo, da ni dovolj sposoben in da je svet zelo nevaren kraj. S tem otroku preprečujejo, da bi čutil svoje sposobnosti oziroma samozaupanje. To je razlog, da ti otroci, ko odrastejo, nenehno mislijo, da niso dovolj sposobni, zato postajajo kronično tesnobni.


Ena ali več anksioznosti?


Tamarin primer kaže, da je anksiozna motnja zelo kompleksna. Čeprav je Tamara čutila tesnobo, je analiza pokazala, da ne gre za eno samo anksioznost, ampak da so v obdobju zaključevanja študija pri njej obstajale najmanj tri vzporedne anksioznosti.

  • Prva anksioznost je bila odziv na njeno oceno, da se ni ne zmožna in ne pripravljena ukvarjati s svojim poklicem; ta anksioznost jo je pripeljala do prvega napada.
  • Druga anksioznost je bila odziv na napad anksioznosti, kajti Tamara ni več zaupala svoji psihi; bala se je, da bi se napad ponovil v kateri koli situaciji, brez vpletanja njenega Jaza. Zaradi tega je živela v nenehnem strahu, da bi iz njenih globin lahko prišel nov napad.
  • Tretja anksioznost je bil njen sklep, da je duševno motena in da jo bodo ljudje zavrgli, ko bodo ugotovili, da je nora. Zaradi tega se je pretirano nadzirala in se obnašala »supernormalno«, vse skupaj pa je spremljal strah pred izgubo nadzora.

To, kar je Tamara sprva doživljala kot anksioznost, je v resnici skupni rezultat treh različnih ocen, od katerih je vsaka prispevala k anksioznosti. Zanimivo je, da pri tovrstnih motnjah vsaka od teh ocen lahko obstaja avtonomno. Oseba namreč lahko zavrže eno oceno, druge pa še vedno obstajajo in povzročajo težave. Tako je v Tamarinem primeru prenehala obstajati prva anksioznost, druga in tretja pa sta še vedno obstajali in ji povzročali težave.

Ko je Tamara prišla na zdravljenje, je bila v začaranem krogu, ki je ohranjal njeno tesnobo. Po eni strani je bila tesnobna zato, ker je bila prepričana, da se lahko kadarkoli − torej proti oziroma celo kljub njeni volji − »pojavi«, jo »zagrabi« in se »zgodi« panika (anksioznost številka dve). Po drugi strani je Tamara menila, da je nenormalna in da je samo še vprašanje časa, kdaj bodo ljudje okrog nje to dojeli in jo zavrgli (anksioznost številka tri).

Oboje je podpiralo Tamarin sklep, da se je še vedno nezmožna kosati s svojim življenjskim položajem.

Zapletena anksiozna motnja

Čustvena nepismenost, nesposobnost jasno razumeti in opredeliti tesnobo ali anksioznost je vzrok za trpljenje številnih ljudi. Občutek tesnobe je neprijeten, toda ljudem je še bolj neprijetno, ker ga ne razumejo. Normalno je, da se človek, ki začuti tesnobo, vpraša: kaj je to, kar čutim? Zakaj se tako počutim? Koliko časa se bom tako počutil? Kako naj se ustavim? Kaj se bo zgodilo v prihodnosti? Toda prav v primeru anksioznosti mnoga od teh vprašanj ostajajo brez odgovora.

To ljudi ne ustavi, da v svojem doživljanju tesnobe ne bi iskali in našli nekega smisla, da si je ne bi nekako razložili. Ko to naredijo, začutijo olajšanje. Toda mnoge od teh razlag so zgrešene, saj smo prišli do sklepov brez dovolj podatkov ter poznavanja čustev in psihologije. Zaradi tega se okrog tesnobe ustvari sistem drugačnih strahov, sramu, a tudi obnašanja, katerega cilj je, da se oseba zaščiti pred pojavom neprijetnih čustev. Tako nastaja zavozlan klobčič različnih prepričanj in čustev, ki jim v žargonu pravimo zapletena anksiozna motnja.


Premagati tesnobo

Če je zares prišlo do spremembe v zunanjem svetu ali v osebnosti, zaradi katere je nastopil občutek nesposobnosti za življenje, je odzivanje s tesnobo normalen odziv. Ukvarjati se je treba s tem, da se prilagodimo novim okoliščinam in anksiozno stanje nekako potrpeti.

Toda zelo pogosto je oseba prepričana, da ni kos življenjski situaciji na način, za katerega meni, da je edini pravilen. Mnogi ljudje pričakujejo od sebe izpolnitev popolnih ali zelo visokih meril; šele tedaj bi o sebi menili, da so sposobni. Če tega iz kakršnegakoli razloga ne dosežejo, menijo, da so nesposobni in začnejo čutiti tesnobo. Zato sta pomoč in samopomoč pri čustvu anksioznosti zelo pomembni prav za racionalno preverjanje meril, na osnovi katerih oseba ocenjuje svoje življenjske, družbene in poklicne sposobnosti.

Pojav tesnobe je razlog, da se obrnete na psihoterapevta, psihiatra ali psihologa, kajti že en sam pogovor lahko pomaga ustrezno razumeti težavo. To vam lahko prihrani veliko dolgotrajnih neprijetnosti. Če bi Tamara poiskala nasvet v obdobju, ko je bila ob koncu študija, zanesljivo ne bi razvila svoje motnje in bi v zadnjih desetih letih živela povsem drugače.

Ne pozabite, da tesnoba ni razlog za sram, kajti zaradi sodobnega življenjskega sloga smo vsi po malem tesnobni.
Pika Nai

Pika Nai

Nastja Lazar

Nastja Lazar dr. med. spec. dermatovenerologije

Katja Arko Kampuš

Katja Arko Kampuš dr.dent.med. spec. ortodont

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki