Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Kako prepoznati čustveno nasilen odnos?

Zveza prepirov in solz

Noben medosebni odnos ni popoln: so dnevi, polni ujemanja in smeha, in dnevi, polni prepiranja in solz. Kadar je drugih več, veliko več kot prvih, je lahko vzrok čustvena zloraba: negativno ravnanje ljudi, ki naj bi nas imeli radi, ki ima lahko globoke ter nepopravljive posledice.
Tega, da bomo pristali v (čustveno) nasilnem odnosu, praviloma ne moremo ne vedeti ne načrtovati. In vendar se nam to lahko zgodi. Predvsem ljudje, ki so bili v otroštvu žrtve zlorabe, se kot odrasle osebe pogosto znajdejo v podobnem položaju. Razlogi za to so preprosti: če so starši krojili njihove izkušnje, čustva in vedenje, se nemara niso nikoli naučili postaviti lastnih meril in stališč, niso se naučili ceniti lastnih občutkov ter zaznavanja sveta in ljudi. Posledično se jim zdi ravnanje partnerjev, ki jih čustveno zlorabljajo, logično in znano ter jim nekako – čeprav je to pogubno − celo ustreza. Žrtve čustvene zlorabe so prepričane, da so ničvredne, in verjamejo, da jih nihče − razen osebe, ki jih zlorablja − ne bi maral. V odnosu ostajajo, ker verjamejo, da drugam ne morejo iti. Najbolj se bojijo tega, da bi ostali sami.

Žrtve (čustvene) zlorabe se borijo z občutki nemoči, prizadetosti, strahu in jeze. Ironično je, da imajo podobne občutke tudi osebe, ki jih zlorabljajo. Ravnanje teh je posledica odraščanja v čustveno nasilnem okolju, zloraba pa je zanje oblika spopadanja z lastnimi strahovi, nemočjo, strahom in jezo. Zato jih tudi privlačijo ljudje, ki so nemočni ter ne znajo upravljati s svojimi čustvi in občutki. Tako imajo večji občutek varnosti in nadzora, obenem pa se izogibajo spopadanju z lastnimi čustvi in samopodobo.

Vsaka domača zloraba ima bolj ali manj enak vzorec, ki sledi šestim korakom:

1. Zloraba: začne se z agresivnim, nasilnim vedenjem. Zloraba je igra moči, ki naj žrtvi pokaže, kdo je glavni.
2. Krivda: po dejanju zlorabe ima nasilnež občutek krivde, vendar nikoli zaradi tega, kar je storil žrtvi; krivda nastopi zaradi možnosti, da bi ga zalotili in bi se moral soočiti s posledicami.
3. Racionalizacija ali izgovori: nasilnež racionalizira svoje dejanje. Na dan pride s kopico izgovorov ali pa za to, kar je storil in za svoje nasilno vedenje, krivi žrtev. Odgovornosti nikoli ne preloži nase. (Stavki, ki jih uporablja, so: »To si zaslužil/a«, »Izzival/a si, zdaj pa imaš«, »To je samo v tvoje dobro« itn.)
4.  »Normalno« vedenje: nasilnež stori vse, kar lahko, da bi znova dobil nadzor in obdržal žrtev v razmerju. Obnaša se, kot da se ni nič zgodilo, ali pa gradi na svojem šarmu. To mirno obdobje vzbuja v žrtvi upanje, da se je tokrat res spremenil.
5. Fantaziranje in načrtovanje: nasilnež začne sanjariti o tem, da bi znova zlorabil žrtev. Veliko razmišlja o tem, kaj je prejšnjič naredil narobe in kako bo »igral« naslednjič. Nato pripravi načrt za pretvorbo sanj v resničnost.
6. Igra: nasilnež »pripravi« žrtev na igro in uresniči svoj načrt. Ustvari situacijo, v kateri jo bo lahko zlorabil.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

nasilje , agresivnost , čustvena zloraba , čustveno nasilje , partnerski odnosi , nasilje v družini

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.