Zgodba iz ordinacije
Tatjana je mlada ženska, mati dveh otrok. Na pogovor s psihoterapevtom je prišla zato, ker so jo v zadnjih mesecih pogosto obhajale misli, da ima levkemijo. Čeprav je opravila vse potrebne medicinske preiskave, jo je še naprej obsedala misel, da se v njej neopazno razvija huda bolezen. V pogovoru se je izkazalo, da se ji je to zgodilo že drugič. Pred nekaj leti jo je namreč nekaj mesecev obsedal strah pred levkemijo, vendar je ta nekako izpuhtel in izginil sam od sebe Šele zdaj, ko se je simptom ponovil, se je odločila poiskati strokovno pomoč. Pri drugem valu simptomov je bilo novo to, da je začela sumiti, da bi za tako hudo boleznijo lahko zbolel tudi kateri od njenih otrok, zato je tudi njiju vodila k zdravniku in vztrajala pri pregledu njune krvi.
Simptomi se nikoli ne pojavijo naključno, saj vedno obstaja nekakšna logika, ki pa je le redko očitna, pogosto pa je osebi, ki trpi za njimi, dobro skrita in neznana. Eno od ključnih vprašanj, na katero psihoterapevt poskuša dobiti odgovor, se glasi: »Zakaj so se simptomi pojavili prav zdaj, v tej časovni točki, in ne ob kakem drugem času? Ali se je pred pojavom simptomov v pacientovem življenju zgodil kak poseben dogodek?« S pazljivim spraševanjem Tatjane se je izkazalo, da je simptom hipohondrije pri njej nastopil tedaj, ko je bilo v njenem življenju vse v redu. Podobno je bilo pred nekaj leti, ko so se simptomi pojavili prvič. Ti so namreč nastopili, ko je šlo v Tatjaninem življenju vse tako, kot bi moralo, ko je torej imela vse razloge za srečo – družina se je preselila v novo hišo, z otrokoma je bilo vse v redu, z možem sta dosegala dobre poslovne rezultate. Zakaj so prvič simptomi po nekaj mesecih spontano izginili? Tatjana razkriva, da so takrat pri njenem delu nastopile težave, ki so ji preusmerile pozornost z namišljenih problemov k tistim v resničnosti. Izjavila je: »Če naj dobro delujem, preprosto potrebujem probleme.«
Psihoterapevtska diagnoza Tatjaninega stanja je strah pred srečo. Ko je bilo v njenem življenju vse v redu, je Tatjana pričakovala, da se bo zgodilo nekaj strašnega, kar ji bo pokvarilo srečo. Tako je prišla na misel, da je ena od najstrašnejših stvari, ki se ji lahko primeri, huda telesna bolezen. Povedano z drugimi besedami, Tatjana je imela »prepoved« čustva sreče. Zaradi tega se je psihoterapija usmerila v to, da bi si Tatjana dovolila občutiti srečo in uživati v življenju. 

Zakaj je čustvo sreče prepovedano?
V Tatjaninem primeru gre za magično razmišljanje, da »sreča prikliče nesrečo«. To je pomenilo, da je zanjo najnevarnejše, če bi se ji zgodila kakšna nesreča prav tedaj, ko bi bila najbolj srečna. Zaradi tega je, namesto da bi uživala v svoji sreči, sama sebe začela preganjati z mislijo, da bo hudo zbolela, bodisi sama bodisi njena otroka. To je bil zelo učinkovit način, kako si pokvariti srečo in se zavarovati pred tem, da bi tudi dejansko dobila levkemijo. Šele ko je Tatjana razumela to logiko in ji zoperstavila razumske argumente, se je odločila, da si dovoli srečo.

Drug, zelo pogost razlog je prepričanje, da bi sreča in zadovoljstvo, ki spremljata uspeh, utegnila pripeljati do tega, da bi oseba postala pasivna in ne bi več napredovala, marveč zaspala na lovorikah. Po tej predstavi nezadovoljstvo motivira in žene naprej, zadovoljstvo pa zavira razvoj. Značilno je, da ljudje, ki nekaj dosežejo, skoraj takoj pomislijo na naslednji cilj in občutijo nezadovoljstvo, ker ga še niso dosegli.

Včasih se ljudje bojijo občutiti in pokazati srečo, ker jih je strah odziva družbenega okolja. Tuja sreča namreč lahko razdraži druge, zlasti tedaj, ko gre za sovražne odnose. Takrat lahko nastopi antipatija. Oseba, ki čuti sovražnost, je zadovoljna, če tisti, ki ga ima za sovražnika, trpi, in nezadovoljstvo, če je sovražnik srečen. Tudi zaradi tega sovražniki včasih želijo narediti kaj, kar bi skalilo srečo, ki je po njihovem mnenju nezaslužena in nepravična. Za tem se nadvse pogosto skriva zavist. To je razlog, zaradi katerega ljudje skrivajo svoje zadovoljstvo in srečo, saj se bojijo, da bi pri drugih vzbudili zavist in jih izzvali k agresiji.

Odpovedovanje prijetnim čustvom
Potiskanje zadovoljstva in sreče pripelje do tega, da se ljudje odpovedujejo svojim prijetnim čustvom, zaradi česar so jim na voljo samo neprijetna čustva in nevtralno stanje ali indiferentnost. Takšna izbira se seveda odraža na kakovosti življenja. Če to primerjamo z uživanjem življenja in uživanjem hrane, bi lahko rekli, da je to tako, kot bi kdo nenehno jedel hrano, ki je slabega okusa ali brez okusa.

Prepričan sem, da je doživljanje prijetnih čustev zelo pomembno za vzpostavljanje ravnotežja v življenju, ne samo v psihološkem, temveč tudi v fizičnem smislu. Prepričan sem tudi, da srečni ljudje živijo dlje in redkeje zbolijo. Preprost razlog za to je, da so manj pod stresom, poleg tega prijetna čustva sprožajo fiziološke mehanizme, ki krepijo imunski sistem, vplivajo na hormonsko ravnotežje in blagodejno vplivajo na organizem.

Čemu služi čustvo sreče?
Čustva zadovoljstva in sreče so povezana z nadvse pomembnim čustvom, s čustvom želje. Ko si človek nekaj želi, tega ne more doseči iz nezadovoljstva. Zadovoljstvo občutimo takrat, ko izpolnimo svojo željo. Pomembnejša ko je želja, intenzivnejše je zadovoljstvo ob njeni izpolnitvi. Ob izpolnitvi katere od najpomembnejših želja pa občutimo čustvo sreče.