Čustveno opismenjevanje: užaljenost

(Foto: Jupiterimages)

Koza neumna!!!

Ljudje so užaljeni takrat, ko ocenijo, da jih drugi ljudje nezasluženo in nepravično podcenjujejo. Drži tudi, da je čustvo užaljenosti odziv na resničen in zamišljen prezir drugih. Užaljenost bomo torej bolje razumeli, če nekaj besed namenimo preziru.

Zgodba iz ordinacije

Marijana, mlajša ženska na začetku tridesetih let, je poiskala nasvet psihoterapevta zaradi čustvene preobčutljivosti, saj se na postopke drugih ljudi odziva nadvse čustveno. Ko sva nekoliko bolje raziskala, kaj zanjo pomeni čustvena preobčutljivost, se je izkazalo, da se zelo intenzivno odziva na znake, da drugim ljudem ni simpatična, na kritike in vsako negativno oceno njene osebnosti. Marijana je namreč razmišljala takole: če je vredno človeško bitje, bi jo vsi okrog nje preprosto morali imeti radi in jo sprejemati. Od drugih ni le pasivno pričakovala, da jo bodo imeli radi, ampak si je tudi prizadevala prislužiti njihovo ljubezen in spoštovanje ali vsaj sprejemanje; domnevala je, kaj si želijo, nato pa jim je poskušala čim bolj ugoditi. Marijana je vlagala veliko energije in časa, da bi prevzete naloge čim bolje opravila, da bi bil rezultat popoln, zato je svoj prosti čas pogosto namenjala drugim.

V zameno je pričakovala sprejemanje in spoštovanje. Kadar se ji je zazdelo, da je drugi kljub vsemu njenemu trudu ne cenijo dovolj, je bila na moč užaljena. Drugim je redko pokazala svojo užaljenost − razen materi in bratu, s katerima je živela in nad katerima je občasno pobesnela, pozneje pa zaradi tega čutila krivdo. V odnosih z drugimi ljudmi se je pogosto umikala, pri čemer jo je prevevala mešanica užaljenosti in žalosti. Med oziranjem na svoje življenje, se je vprašala: "Katero je moje kronično slabo čustvo, ki me spremlja vse življenje?" Takrat je uvidela, da je to užaljenost.

Prezir
Ljudje čutijo prezir do ljudi, o katerih menijo, da niso dovolj dobri, da so pod določenim minimumom človeške vrednosti. Čustvo prezira temelji na predstavi o človeku in človeški družbi, po kateri to, da se je nekdo rodil kot človek, ne pomeni nič, saj to še ni dovolj, da bi nekoga sprejemali in ga spoštovali. Po tej logiki sta sprejemanje in spoštovanje nekaj, kar si je treba prislužiti. Človek − če naj zares postane človek − mora sprejeti posamezne vrednote, ki jih predpisuje družba, v kateri živi. V tem smislu pride do vertikalnega ocenjevanja in razvrščanja ljudi na "enake", "višje" in "nižje". Med "enake" spadajo ljudje, ki so, kot pove že beseda, "do-stojanstveni", saj "stojijo do". Ljudje, za katere ocenjujemo, da pripadajo višjemu sloju, si zaslužijo spoštovanje, tisti še višje, pa občudovanje. Ljudi, ki so na ali nad minimumom človeškosti, po tej logiki cenijo manj, a jih še vedno cenijo, medtem ko tiste pod tem minimumom, prezirajo. Z upoštevanjem te vertikale in teh statusov lahko rečemo, da so ljudje užaljeni tedaj, ko ocenijo, da jih drugi vrednotijo nižje od ravni, za katero menijo, da jim pripada.


Logika vertikalnega vrednotenja ljudi je zelo razširjena, čeprav je v nasprotju s teorijo osnovnih človekovih pravic, ki pravi, da si vsak človek zasluži minimalno spoštovanje svoje osebnosti, ne glede na to, kakšen je in kaj je storil. Prav zato, ker je utemeljeno na razčlovečenju (dehumanizaciji), je prezir po teoriji človekovih pravic nesprejemljivo čustvo in obnašanje.

Resnični in namišljeni prezir
Ljudje so včasih užaljeni, če jim kdo v resnici pokaže prezir, včasih pa že zgolj zato, ker se drugi ne obnašajo skladno z nekaterimi njihovimi pričakovanji.


Da bi bila žalitev res žalitev, ni dovolj, da oseba samo čuti užaljenost, temveč morajo tudi drugi meniti, da je bilo to obnašanje v resnici žalitev. Ali je bilo posamezna izjava žalitev ali ne, včasih ugotavljajo celo na sodiščih. Kaj družba prepoznava kot žalitev? V večini primerov so žalitve k razčlovečenju usmerjene etikete, ki se "lepijo" na osebo in nosijo sporočilo, da tisti, ki jo nosi, ni človek. Tako žalitve, kot so "idiot", "lažnivka" ipd., kažejo, da ima drugi zgolj obliko človeka, njegova notranjost pa je brez vrednosti. Žalitve, kot so "koza" ali "svinja" ipd., kažejo, da dotična oseba ni človek, marveč žival. V tretjo vrsto žalitev spadajo tiste, ki kažejo, da oseba ni niti žival, marveč stvar ali nedefiniran predmet, denimo "gnoj". Poleg tega obstajajo nekateri gibi, ki veljajo za žaljive.
Poleg tovrstnega žaljenja, ki je odkrito in prepoznavno kot žaljivo, obstaja tudi bolj prefinjeno žaljenje, in sicer na skrivni ravni komunikacije, ki jo je težko dokazati. Včasih ni jasno, ali kdo osebo samo prefinjeno žali − ali pa si je oseba prezir preprosto izmislila.


Osebe, ki si izmišljajo tuj prezir, so zelo hitro užaljene. Pogosto gre za ljudi, ki imajo težave s čustvom samoprezira, prezira do sebe oziroma s kompleksom nižje vrednosti. Takšne osebe v vsakem dražljaju, ki bi bil lahko podoben omalovaževanju, zares "najdejo" podcenjevanje in se odločijo, da bodo užaljeni, nato pa tudi, da bodo branile svojo čast.


Toda če si nekoliko podrobneje ogledamo, kaj so žalitve, ugotovimo, da so to izjave drugih ljudi, ki pravijo, da oseba ni dobra. Pa kaj! Mar drugi ljudje nimajo pravice do takšnega mnenja in izražanja svojih misli? Zakaj torej nekateri ljudje zaradi užaljenosti postanejo celo fizično nasilni, vse do umora? Del odgovora se skriva v tem, kako so kot otroci doživljali užaljenost. Preberite si, kako se to čustvo razvija.

Članek se nadaljuje »


Gorazd Kalan

mag. Gorazd Kalan dr. med. spec. pediatrije

Katja Arko Kampuš

Katja Arko Kampuš dr.dent.med. spec. ortodont

Postavi vprašanje

Lara Pezdir Podbregar

Lara Pezdir Podbregar mag.farm. P3 Professional licenciran svetovalec

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki