Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Čustveno opismenjevanje: užaljenost


(stran 2 od 3)

Razvoj čustva užaljenosti
Kako se vse skupaj začne? Kot bi rekel Sigmund Freud, se vse začne v otroštvu. Že v drugem letu starosti se začne otrok z užaljenostjo odzivati na odzive staršev in drugih, ki ga obdajajo. Stvari so zelo preproste – vsakič, ko odrasli zavrnejo kakšno otrokovo željo, je otrok užaljen in burno protestira. Seveda je to neprimerna užaljenost, za katero ni objektivnega razloga, toda otrok te starosti še ne razlikuje sebe od svojih želja. Zato otrok starševsko zavračanje izpolnitve svojih želja enači z zavračanjem njega kot osebnosti, z zanikanjem ljubezni. Otrokova logika je preprosta: če me imajo radi, mi bodo izpolnili vse želje, če pa me nimajo radi, mi ne bodo izpolnili želja. Otrok, ki ga starši ne naučijo razlikovati sebe od svojih želja, bo odrasel v odraslo osebo, ki se bo obnašala enako, zlasti do ljudi, ki so ji blizu. Tako se odrasla oseba odziva kot razvajen otrok vsakič, ko nekdo zavrne izpolnitev katere od njenih želja.


Otrok med odraščanjem spoznava tudi druge otroke. Odkrije, da ti otroci v sporih uporabljajo tudi "nizke udarce" in s posmehovanjem izražajo prezir. Naraven odziv užaljenega otroka je, da na žalitev odgovori s fizičnim nasiljem oziroma udarcem. Drugi je izrekel besedo, ki je otroka zabolela, zato ga je otrok udaril, da bi tudi tega zabolelo v enaki meri in da bi "zadostil pravici".

Mnogi odrasli ostanejo na tej ravni razvoja in tedaj, ko ocenijo, da so močno užaljeni, menijo, da imajo pravico do fizičnega nasilja nad osebo, ki jo doživljajo kot napadalca. Seveda raba fizičnega nasilja ni primerna, zato bi starši morali učiti otroke, da na besedno nasilje ne smejo odgovarjati s fizično silo, ampak se morajo upreti na tej isti, besedni ravni. V tej fazi otroka učimo, naj namesto z nasiljem na prezir odgovori s "protiprezirom". Mnogi ljudje ostanejo na tej stopnji; kadar so užaljeni, skušajo žalitev "izenačiti" tako, da jo vrnejo. Toda s tem ravnanjem vstopijo v spiralo prezira, ki nadvse uspešno kvari odnose. Številni zakoni so razpadli prav zato, ker je bil eden od partnerjev užaljen in ponižan, nato pa se je lotil dokazovanja, da drugi partner ni nič boljši. Tako se prijateljski odnos kaj hitro spremeni v sovražnega. To je zlasti tragično, kadar partner začne vračati žalitve, ki si jih je izmislil, saj nesporazum vodi do kvarjenja odnosa.


V naslednji razvojni fazi se mlada oseba uči strpnosti do tujega prezira, podcenjevanja in nesprejemanja. Številni otroci menijo, da javnost deluje enako kot svet bližine. Otrok, ki so ga v njegovem intimnem svetu, v družini, imeli radi ter ga sprejemali, kadar je bil priden, in zavračali, kadar je bil poreden, meni: če bo priden, ga bodo sprejemali tudi ljudje iz širšega okolja. Toda to je velika napaka, saj je javnost organizirana tako, da med ljudmi obstaja velika razdalja, poleg tega je normalno, da se vsi ljudje ne sprejemajo in da si niso blizu. Naj je človek še tako "priden" in dober, vedno se bo našel kdo, ki ga prav zato ne bo maral in sprejemal.

Življenje v odraslem svetu torej pomeni sprejemanje dejstva, da nas nekateri ljudje preprosto ne bodo sprejeli in nas, nemara povsem neupravičeno, prezirali. Namesto da si v odrasli dobi prizadevamo ugajati ljudem, ki nas ne sprejemajo, bi se morali prav zato obračati proti tistim, ki nas sprejemajo in med njimi poiskati prave socialne stike. Seveda ta raven zrelosti pomeni, da ima odrasla oseba razvit pozitivni del samopodobe in da se sprejema.

Ko pravimo, da se nekdo sprejema, to pomeni, da se sprejema brezpogojno; da se mu torej zdi, da je takšen, kot je, v redu in da mu ni treba izpolniti nobenih pogojev, da bi se spoštoval in cenil. Bolj ko se človek zaveda svojih stvarnih kvalitet, manj pomembno se mu zdi, da ga drugi sprejemajo. Ljudje, ki spoštujejo sebe, so veseli, če jih spoštujejo tudi drugi, vendar se jim to ne zdi nujno. Takšni ljudje se spoštujejo tudi tedaj, ko jih drugi ne spoštujejo. Od mnenja drugih ljudi so odvisni ljudje, ki o sebi mislijo slabo in ki svojo vrednost ocenjujejo na osnovi znakov sprejemanja ali nesprejemanja, ki jih zaznajo pri drugih. Najbolj so užaljeni ljudje, ki o sebi mislijo slabo, kadar od drugih slišijo prav to, kar najbolj zamerijo sami sebi.

Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd