Samospoštovanje, natančneje nizko samospoštovanje, je v zadnjem času ena od najbolj priljubljenih psiholoških razlag za vedenjske in socialne probleme. Kaj je lažjega, kot strinjati se s tem, da je omejeno vrednotenje samega sebe razlog skoraj vsake družbene in človekove bolezni, od zlorabe mamil in delinkventnosti do revščine in poslovnih neuspehov? Trg priročnikov za samopomoč in število izobraževalnih programov pa iz leta v leto narašča.

ZNANSTVENE OSNOVE

O tem, kaj je samospoštovanje, v znanstveni skupnosti ni popolnega soglasja, obstajata pa dve prevladujoči mnenji: prvič, samospoštovanje je primarno čustveni odziv oziroma generaliziran občutek o samem sebi, ki je bolj ali manj pozitiven; drugič, samospoštovanje je skupek sodb o primernosti posameznika, ki se izraža prek več razsežnosti, kot so intelektualna kompetenca, socialne spretnosti, zunanji videz itd.

Samospoštovanje vsebuje kognitivne, afektivne in vedenjske prvine. Kognitivni del samospoštovanja nam pove, kako zavestno razmišljamo o sebi, ko primerjamo neskladje med idealom oziroma osebo, kakršna želimo biti, in zaznano samopodobo. Afektivni del samospoštovanja so občutki ali čustva, ki jih imamo, ko zaznamo to neskladje. Vedenjski del samospoštovanja pa se izraža v odnosu do sebe in drugih.

Prav zaradi množice razsežnosti, ki sestavljajo samospoštovanje, je ta pojem tako težko definirati. Dodatno k temu prispeva dejstvo, da ne gre za fiksen pojav; samospoštovanje se s časom in okoliščinami lahko močno spreminja.

KAJ JE TOREJ SAMOSPOŠTOVANJE?

V splošnem bi lahko rekli, da samospoštovanje pomeni to, da o sebi mislimo dobro, da se imamo radi ter da smo prepričani vase in v svoje zmožnosti. Natančneje bi lahko samospoštovanje opredelili kot mnenje, ki ga imamo o sebi.

Samospoštovanje temelji na: