ZALJUBLJENOST = LJUBEZEN?

Past: Prva past ljubezni se skriva v njeni podpomenki – zaljubljenosti. Najpreprosteje jo pojasnimo z legendarnim prepričanjem, da obstaja ljubezen na prvi pogled. Tisti neponovljivi, enkratni nož v srce, ko s pogledom prvič srečamo človeka, s katerim smo, v to smo takrat sveto prepričani, pripravljeni preživeti preostanek svojega življenja. Če se s tem človekom tudi v resnici "zapletemo" oziroma vstopimo v partnerski odnos, se sprva razvije romantična zaljubljenost, ki nam vzbuja tako prijetne občutke, da si želimo in pričakujemo, da bo trajala večno. V tej fazi se nam zdi vse popolno; na partnerju, v katerega smo se tako na hitro in tako usodno zaljubili, ne opazimo stvari, ki nam ne ugajajo, v najboljšem primeru jih zanikamo. Polni smo energije, naše srce je napolnjeno z ljubeznijo, zdi se nam, da smo na pravi poti, da je "to-to", da ob nikomer več ne bomo čutili podobno − in prepričani smo, da partner čuti enako. Prepričani smo, da je to ljubezen.

Namig: Zaljubljenosti, te prvotne vzhičenosti (ki seveda lahko traja tudi dalj časa), ne moremo in ne smemo enačiti z ljubeznijo. Sprva morda še hodita z roko v roki, toda ta prvotna vznesenost, "metuljčki" v trebuhu, ki najbolje opisujejo zaljubljenost, sčasoma odletijo. To seveda ne pomeni, da je tedaj konec vsega lepega, nasprotno: zaljubljenost se umakne globljemu čustvu, ljubezni, ki je trdnejša, stabilnejša, trajnejša, lahko bi rekli večna.

SKUPNO ŽIVLJENJE = KOPIJA PRETEKLOSTI

Past: Ob odločitvi za skupno življenje pogosto storimo napako, da želimo iz nekdanjega doma (ali, še huje, zakona!) prinesti navade, o katerih smo prepričani, da so tiste prave, najboljše ali pa se jih preprosto ne želimo otresti. To je velika napaka, saj tako s seboj vlečemo minula bremena, katerih slabosti prej ali slej pridejo na dan in s katerimi se naš partner skoraj praviloma ne more poistovetiti oziroma strinjati

Namig: Najpomembnejše je, da na prvo mesto postavimo svojo (novo) zvezo, nov dom in se čim manj zgledujemo po navadah, ki smo jih prinesli iz nekdanjega. Individualne družinske vrednote je treba združiti v nov življenjski slog, ki bo sprejemljiv za oba. Partnerjem morata poiskati rešitve in kompromise. Pri tem je pomembno, da svojo zvezo postavita visoko nad to, kar govorijo ali počnejo starši/prijatelji/sodelavci/znanci. Priti je namreč treba do sklepov in rešitev, s katerimi se strinjata oba. Trdna osnova ne niha med dvema domovoma in dvema skrajnostma, marveč mora biti samostojna, drugačna, edinstvena.

PARTNERSTVO = SOBIVANJE

Past: Mnogi partnerji menijo, da je treba čimveč časa preživeti skupaj – da je to, koliko časa prebijeta skupaj, edino merilo trdne zveze oziroma dobrega zakona. (Skupni čas v tem primeru zajema tako sobivanje doma kot skupno prebijanje prostega časa, torej vsake proste minute, v kateri naj bi našla priložnost za druženje, pogovor, zabavo). Številni pari imajo celo skupne prijatelje kot edino družbo, s katero prebijajo prosti čas ter dopuste in v krogu katerih se pogovori navadno sučejo okrog enih in istih stvari.

Namig: To, da partnerja preživita skupaj veliko časa, je sicer pohvale vredno – vendar je treba vedeti, da je poleg količine skupaj preživetega prostega časa pomembna tudi njegova kakovost. Zato je prav, da imata tudi ločene interese, družbo in dejavnosti. Vsakdo potrebuje določen prostor in čas zase, v katerem uredi svoje misli in občutke. Če nekdo ves čas "visi" na nas in z nami, je možnost, da ga bomo nekoč zavrnili, večja – posledice pa utegnejo biti katastrofalne. To, da gre partner kdaj po svoje, seveda ne pomeni, da nas nima (več) rad. Prav je, da si vsaj enkrat na teden vzame čas zase: za svoje prijatelje, konjičke, šport, karkoli ga/jo pač veseli. Tako si dviguje samozavest in izboljša razpoloženje, dokazano pa je tudi, da občasna "ločitev", seveda v normalnih mejah, partnerja še bolj povezuje: prinaša nove in sveže poglede na življenje, nove teme za pogovore in nova vznemirjenja.