Vas je sram? Ukrepajte!

(Foto: Jupiterimages)

Soočite se s svojimi strahovi

Ste zardeli? Se vam je povečal pulz? Se znojite? Občutje sramu se prebudi, kadar se nam dozdeva, da nismo dovolj dobri, da ne pripadamo in da nismo vredni ljubezni. Ta občutja v človeški duševnosti prebudijo bolečino, s katero se le stežka soočimo. Seveda se to notranje doživljanje sramu izraža tudi na zunaj. Kadar nas je sram, povesimo pogled oziroma ga umaknemo, zardimo, srce nam hitreje utripa, znojimo se, počutimo se utesnjene v lastnem telesu, nemalokrat dobesedno otrpnemo in ostanemo brez besed.

Irenina zgodba

Petindvajsetletna Irena ima težave pri navezovanju stikov s fanti. Večinoma je sama, v družbi prijateljic, ob njej ni nikoli nobenega fanta. Umakne se takoj, ko se družbi priključil kak fant. V fantovski bližini doživlja strah oziroma zadrego, v kateri se ne znajde. Prave besede nenadoma ne gredo z jezika, zardeva, njene dlani so vse bolj znojne in hladne, srce ji je pospešeno utripa, dobi občutek, da vsi v prostoru strmijo vanjo in natanko vedo, kako ji je. Zato se počuti še bolj izpostavljeno in osramočeno, zato karseda hitro izgine s prizorišča. Svoje umikanje pred fanti sovraži, vse bolj je jezna nase, na trenutke se celo prezira. Bolj kot vse drugo si želi fanta, ki bi jo imel rad, ne spusti pa jih v svoj svet. Po vsakem tovrstnem neuspehu se odloči, da bo naslednjič drugače, da bo naredila vse, da bo zdržala v moški družbi, in da bo nemara celo šla na zmenek s fantom, ki ji bo všeč. Pred vsako situacijo, v kateri bi se utegnila znajti v mešani družbi, se  zavestno pripravlja na soočanje s fanti. Ko se vnovič znajde v mešani družbi, se stara zgodba ponovi. Začaran krog.

Nismo vredni ljubezni?

Če se vživimo v Ireno, ugotovimo, da je imela v stiski, ki jo je doživljala, opraviti s celotnim repertoarjem občutij. Najprej je občutila strah oziroma zadrego, ki jo je reševala z umikom. Po umiku se je pojavilo občutje jeze nase, ker ni bila dovolj močna, da bi dobila tisto, po čemer je vedno hrepenela: da bi bila sprejeta, ljubljena … Ko se je občutje jeze začelo umirjati, sta se v njej naselili žalost in osamljenost, nato je globoko v sebi doživela občutek sramu.

Občutje sramu se prebudi, kadar se nam dozdeva, da nismo dovolj dobri, da ne pripadamo in da nismo vredni ljubezni. Ta občutja v človeški duševnosti prebudijo bolečino, s katero se le stežka soočimo. Seveda se to notranje doživljanje sramu izraža tudi na zunaj. Kadar nas je sram, povesimo pogled oziroma ga umaknemo, zardimo, srce nam hitreje utripa, znojimo se, počutimo se utesnjene v lastnem telesu, nemalokrat dobesedno otrpnemo in ostanemo brez besed. Iz tega je jasno razvidno, da sram posega v najgloblje sfere notranjega in zunanjega doživljanja, zato je treba v soočenje s sramom in njegovo razrešitev vložiti veliko energije, napora in truda.

Zakaj nas je sram?

Gledano z razvojnega vidika se dinamika sramu vzpostavi že v drugem letu življenja, ko sram postane prevladujoče čustvo. To je obdobje, ko morajo starši zaradi otrokovih naraščajočih sposobnosti prvič postaviti omejitve. Otrok prvič začuti, da obstajajo stvari, ki jih lahko naredi, in takšne, ki so prepovedane. Ko od staršev prvič sliši besedico "ne", je to za otroka velik stres, saj ima občutek, da ga ne sprejemajo več, da ga nimajo radi in da se jim ne zdi več pomemben. Tedaj začuti sram.

Sram se v otroku lahko prebudi tudi pozneje: če starši niso ponosni nanj, če ne verjamejo vanj, če ga ponižujejo ali mu ne zaupajo. Prav besede ljudi, ki bi nas morali imeti brezpogojno radi, najbolj bolijo, zato imajo tudi tako katastrofalne posledice. V poznejših življenjskih obdobjih vedno znova poskušamo nadomestiti ta manko ljubljenosti, sprejetosti in pripadnosti. Vse to iščemo pri ljudeh, ki jih srečujemo v šoli, na fakulteti ali v službi, toda tam ga ne moremo najti, saj le starši lahko otroku vcepijo občutek, da je vreden ljubezni. Tako v odnose vstopamo z občutkom manjvrednosti, ki se v vsakem odnosu prebudi na novo, kar imamo za dodaten dokaz, da smo res nesposobni in nevredni tega, da bi nas nekdo sprejel in imel rad.

Ko se ne znajdemo več …

Seveda je treba poudariti, da se v nekaterih primerih sram lahko razvije do te mere, da nismo več funkcionalni; to pomeni, da se ne znajdemo v vsakodnevnih situacijah. Zaradi pretiranega strahu, da bi se osramotili, se izogibamo celo situacijam, ki so del vsakdanjega življenja, s čimer se izoliramo od drugih in se zapremo v svoj svet. Tako se, denimo, izogibamo družbi prijateljev, sodelavcev in drugih oseb, s katerimi prihajamo v stik. Ko se znajdemo v situaciji, v kateri se v nas prebudi sram, se odzovemo z nenormalno stopnjo anksioznosti, ki se kaže v obliki nenavadnega vedenja (drhtenje, jecljanje, otrplost, v skrajnem primeru celo napad panike).
Članek se nadaljuje »


Olja Repež

Olja Repež osebna stilistka (Image Consultant)

Postavi vprašanje

Zdravka Koman Mežek

Zdravka Koman Mežek dr. med. spec. ginekologije

Vsi Viva strokovnjaki