ODREKANJE - ŽRTVOVANJE

Preden se lotimo konkretnih primerov žrtvovanja, najprej opredelimo razliko med pojmoma, ki ju pogosto zamenjujemo: odrekanjem in žrtvovanjem. V psihološkem smislu obstaja med njima velika razlika. Posameznik se odreče svoji želji, ki je v nasprotju z željo koga drugega, ali določenemu načinu življenja zaradi delovanja višje sile; odrekanje pravzaprav pomeni prilagoditev realnosti. Žrtvovanje pa nima praktične vrednosti; v odnos je vneseno od zunaj in pomeni izključno simbolično dejanje, kot dejanje zahteve do človeka ali samega sebe.

Razlikujemo med dvema oblikama žrtvovanja: nezavednim (nehotnim) in zavednim žrtvovanjem. Razliko med obema najlažje ponazorimo s tako imenovano verigo žrtvovanja, ki jo sestavlja sosledje življenjskih obdobij od otroka (ta se edini v verigi žrtvuje nezavedno oziroma nehote) delavca, partnerja, starša in starega starša pa spet do otroka, ki kot skrbnik svojih staršev sklene življenjski krog.

ŽRTVOVANJE LASTNIH ŽELJA ZA ŽELJE STARŠEV

Žrtvovanje se začne že v najbolj rosnih letih, tako rekoč z rojstvom otroka (skrajneži bi cinično pripomnili, da se otrok žrtvuje že s tem, ko ga starša zaplodita, saj si morda sploh ne želi priti na ta svet), ki že kot dojenček v določeni meri "služi interesom svojih staršev ter se s tem podreja njihovim interesom, željam in potrebam sprva nezavedno, pozneje pa zavedno, vendar ne po lastni volji. Lahko bi torej rekli, da se otrok pogosto odreka tistemu, kar hoče, na račun tega, kar hočejo starši.

Sliši se sicer nekoliko nenavadno, namreč da se otrok žrtvuje za starše, saj je razmišljanje staršev pogosto prav nasprotno: nenehno govorijo o tem, kako se predajajo otroku, čemu vse se morajo zaradi njega odreči in kaj vse morajo spremeniti − da je torej njihovo življenje s prihodom otroka postalo tako rekoč ena sama žrtev. Pa ste kdaj pomislili, da je možno gledati na stvar tudi iz drugega zornega kota? Da je možno vloge obrniti in v vlogo žrtve postaviti otroka ne glede na njegovo starost? Sliši se res nenavadno, in vendar: upoštevaje dejstvo, da se otrok ne more upirati odločitvam staršev, ki ga zadevajo, lahko naštejemo kar nekaj okoliščin, v katerih se mora otrok podrediti zadovoljstvu oziroma zadoščenju staršev, pri čemer nima ne možnosti ne pravice do upiranja!

Najširši pojem, znotraj katerega lahko iščemo primere, ko se otrok nehotno podreja (žrtvuje) interesom staršev, je izkoriščanje skupnega prostega časa. V sodobnem življenjskem ritmu, ko so trenutki, ko je skupno preživljanje prostega časa sploh možno, redkost, seveda vsakdo med nami želi čimbolj izkoristiti tistih nekaj ur na teden, ki so nam na voljo. Bodite iskreni: koliko pri tem pomislite na otrokove želje, v kolikšni meri jih upoštevate in v kolikšni meri preprosto ignorirate, preslišite ali pa otroka skušate prepričati, da je zgolj vaša izbira o izkoriščanju sončne sobote prava izbira, izbira, ki je dobra za vas in zanj? Kolikokrat "popustite" njegovemu prepričevanju in namesto da bi se odpravili na obisk k prijateljem, raje − ker tako želi otrok − ostanete doma in se z njim igrate? V tem primeru, in podobnih je seveda še nešteto, se otrok, ki se podredi vaši želji (ker ga prepričate, da tako ali tako nima izbire) in z vami odide na obisk (čeprav bi se raje igral doma), žrtvuje za vas. Sicer nehote, in vendar.

Podobno velja za vpisovanje otroka k dodatnim dejavnostim, če seveda to počnemo brez njegovega strinjanja ali zanimanja in onstran razumnih meja (vpisovanje v pretirano število dejavnosti/krožkov). Tovrstno žrtvovanje otroka, s katerimi starši izpolnjujejo lastne ambicije in neizpolnjene želje, je zlasti izrazito ob prehodu v šolo. Otroci so za zunajšolske dejavnosti (športne, umetniške, ustvarjalne &) pogosto prisiljeni žrtvovati prosti čas, ki bi ga želeli izkoristiti drugače. Zatrjevanje staršev, da je to "v otrokovo dobro", da ga bodo "dejavnosti odvrnile od neumnosti", da "mora razviti svoje talente", da je "šport v naši družini in da bo sin s tem nadaljeval", so navadno le nepremišljene bližnjice k še večjemu odtujevanju v družini in čustvenemu pohabljanju otroka. Ta je frustriran, ker ne more izkoriščati prostega časa po svoje ali se ne more udejstvovati v dejavnostih, pri katerih bi morda resnično užival, a mu starši to preprečujejo, saj (kot vedno) "najbolje vedo, kaj je zanj dobro". Celo tako dobro, da ga usmerijo v posamezno šolo oziroma na fakulteto. Zadnje je značilno predvsem za dva tipa družin: prvič, za tako imenovana "družinska podjetja", ki zahtevajo določen tip izobrazbe, pri čemer starši od otrok pričakujejo nadaljevanje tradicije/posla (denimo vodenje lokala ali obrti), in drugič, za družine, v katerih prevladuje določen tip izobrazbe in kjer od otroka pričakujejo, da bo sledil stopinjam staršev ali celo dlje po družinskem deblu. To je značilno zlasti za tako imenovane prestižne poklice, kot so zdravniški, odvetniški ipd. Od tod do izbire prijateljev in sovražnikov (tudi te seveda predpišejo starši) je nato le še korak.

Matej, 33-letni vodja sektorja v velikem slovenskem podjetju, pripoveduje: "Odraščal sem v zdravniški družini. Oče je kirurg, mama medicinska sestra. Odkar pomnim, smo se doma pogovarjali le o medicini. Že kot otroka sta me prepričevala, da lahko v življenju uspem le kot zdravnik, mi vsiljevala različne igračke za 'male zdravnike', me jemala s sabo v bolnišnico in na koncu sta me celo prepričala, da sem se vpisal na − po njunem mnenju − primerno šolo. Resda sem dokončal šolanje, vendar sem se v zadnjem letniku odločil, da to ni zame. Nikdar me ni veselilo, z muko sem zaključil šolanje in se pri osemnajstih letih odselil na svoje. Doma smo se skregali, vendar sem, k sreči, podedoval nekaj denarja, tako da sem si to lahko privoščil, začel opravljati priložnostna dela in vmes zaključil šolanje za delo, ki me veseli: menedžment. Zdaj z veseljem opravljam svoj poklic in tudi starša sta naposled dojela, da je bila takšna pot najboljša. Če bi končal v zdravstvenem domu ali celo kot kirurg, bi bil vse življenje nesrečen."