V neopatriarhatu, ki ga živimo v današnjem času, kot pravi Darja Zaviršek, ženske niso več šibkejše, odvisne in intelektualno inferiorne, temveč emancipirane, avtonomne in zaposlene ter zato tudi napadane. Priča smo neokonservativnim silam, ki žensko potiskajo nazaj v sfero doma, v tem duhu pa se zavzemajo za tradicionalno ženskost in moškost.
Ali kot bi rekla Nika Kovač, na različne načine reproducirajo »binarno spolno ideologijo«, po kateri je ženska nemočna, poslušna in skrbna. Ob tem pa je mogoče slišati tudi glasove, ki v maniri moralne panike pravijo, da pravi moški z atributi moči izginjajo. V neopatriarhatu je, kot poudarja Darja Zaviršek, »pomembno, da se tako ženske kot moški osredotočimo na različne izvore družbenih neenakosti in vsakdanjega trpljenja«, ob tem pa da tudi ohranjamo pridobljeno raven enakosti, ki je pravična za vse ljudi.
Zgodovina
Patriarhat ima dolgo zgodovinsko prevlado in ženske so se morale »od konca 19. stoletja boriti za vsako stopničko, ki so jo naredile«, o feminizmu v preteklosti pravi Darja Zaviršek. Boriti so se morale za volilno pravico, pravico do ločitve, torej do svobodne izbire partnerja, do izobraževanja in zaposlitve ter za reproduktivne pravice. V preteklih desetletjih so ženske na področju izobraževanja v Sloveniji naredile veliko, a moč patriarha ostaja, s tem pa neenakosti in neenakopravnost med spoloma.
Za Slovenijo Nika Kovač celo pravi, da smo se v tem pogledu znašli v nekoliko neobičajnem položaju. S tem meri na prepad med uzakonjenimi pravicami oziroma formalnimi opredelitvami za doseganje enakosti med spoloma ter neformalnimi praksami, ki ženske še vedno diskriminirajo. »Čeprav naj bi bili v Sloveniji pred zakonom vsi enaki (v ustavi imamo zapisano tudi pravico do svobodnega odločanja o rojevanju otrok), smo dnevno na različnih področjih priča družbenim neenakostim, v prvi vrsti socialni in ekonomski neenakosti. Na osnovni ravni tako lahko rečemo, da glede enakopravnosti med spoloma kotiramo visoko, vendar se na ravni neformalnih praks hitro pokaže, kako veliko je območje tabuiziranih tem in neenakosti.«
»V Sloveniji smo nagnjeni k temu,« o tem pravi Darja Zaviršek, »da nekaj najprej formalnopravno uredimo, a čeprav te regulative sicer zelo počasi vplivajo na vsakdanje življenje, niso dovolj.« Nekatere ravni enakopravnosti so torej uzakonjene, vendar v družbeni strukturi še niso uresničene.
Znanost
Dostop do srednje in univerzitetne izobrazbe je bil še v drugi polovici 19. stoletja v Evropi ženskam komajda omogočen, Švica je bila ena izmed prvih držav, ki je ženskam na primer dopustila študij medicine. V Ljubljani je bilo prvo državno žensko učiteljišče ustanovljeno leta 1871. Zanimivo, prvi prejemnik doktorata Univerze v Ljubljani pa je leta 1920 le bila ženska, in sicer Ana Mayer, ki je naziv doktorica znanosti prejela na področju kemije.
Kot pravi Darja Zaviršek, so ženske v zadnjih desetletjih veliko dosegle prav na področju izobraževanja, na univerzah so v večini in tako je med diplomanti v Sloveniji več žensk kot moških, na družboslovnih fakultetah pri nas danes nekoliko več žensk kot moških naredi tudi doktorat, v prerezu vseh področij pa je število doktorandk že skoraj izenačeno s številom doktorandov.
A ne glede na to, dodaja Nika Kovač, imajo ženske praviloma višjo izobrazbo, na trgu dela pa kotirajo precej slabše. Pri najvišjih akademskih nazivih je na primer delež žensk le 17 odstotkov. Ob letošnjem mednarodnem dnevu žensk in deklet v znanosti, ki ga praznujemo 11. februarja, je ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport opozorilo, da je napredek na področju doslednega uresničevanja načela enakosti spolov v znanosti v Sloveniji prepočasen.
Plačne vrzeli med spoloma
Po statistikah je več žensk tudi v prekarnih oblikah dela, ki so socialno veliko bolj negotova socialna resničnost, imajo slabše položaje in so za enako delo plačane manj kot moški. V smeri preprečevanje plačne neenakosti med spoloma je zelo konkreten korak lani naredila Islandija, ki je kot prva država na svetu uzakonila, da so razlike v plačah za enako delo med moškimi in ženskami nezakonite.
Novi islandski zakon, ki je velja od začetka leta 2018, je sovpadal z dogajanjem v Združenem kraljestvu, kjer je z mesta urednice dopisništva na Kitajskem pri britanski medijski hiši BBC odstopila Carrie Gracie. Razlog za njeno odločitev je bila neenakost v plačah med spoloma na uredniških položajih, saj je ob javnem razkritju medijske mreže plač zaposlenih, ki zaslužijo več kot 150 tisoč funtov, ugotovila, da oba moška mednarodna urednika zaslužita najmanj polovico več kot njuni ženski kolegici.
Po podatkih Svetovnega ekonomskega foruma (WEF) za leto 2016, ki ocenjuje razliko med spoloma na različnih področjih, med njimi so ekonomska vključenost in priložnost, udeleženost v izobraževanju, vključenost v zdravstvu in politična moč, je Slovenija med 144 državami na osmem mestu, in čeprav v primerjavi razlik med plačami moških in žensk v Evropski uniji sodimo med bolj enakopravne države, razlike še vedno ostajajo. Da se ekonomski in simbolni status profesionalnega področja, ko vanj vstopijo ženske, poslabša, pa je še en vidik patriarhata, ki ga omenja Darja Zaviršek.
Načelo lepljivih tal
In čeprav so ženske na področju osebne in poklicne avtonomije že veliko dosegle, je prav pri kariernih možnostih, kot poudarja sociologinja, veliko razočaranj. »Moški se namreč še vedno vozijo s steklenim dvigalom, ki jih na visoke položaje pripelje zelo hitro, ob tem pa lahko navzdol gledajo vse ženske, ki so jih pri tem pustili za sabo. Medtem pa se ženske po načelu lepljivih tal v tem kontekstu ne premaknejo.« To se kaže v dohodkovni in pokojninski neenakosti, pojasnjuje Darja Zaviršek. V vseh državah Evropske unije so ženske v ekonomskem smislu še bolj ranljive po upokojitvi, najrevnejša skupina pri nas so samske upokojenke, opozarja tudi Nika Kovač.
Gospodinjstvo
»Spomnim se, ko smo pred 20 leti rekli, da bodo zdaj, ko je velik del žensk v Evropi v plačani zaposlitvi, polovico neplačanega skrbstvenega dela prevzeli moški, vendar se to ni zgodilo,« je jasna Darja Zaviršek. V ta prazni prostor zasebnega skrbstvenega dela – gospodinjskih opravil, skrbi za otroke in starejše družinske člane – so vstopile ženske z globalnega juga, ki jih za plačilo najemajo ženske srednjega in višjega razreda z globalnega severa, družbene razmere očrta sociologinja.
Ob tem Nika Kovač ponuja podatke, da ženske v primerjavi z moškimi porabijo enkrat več časa za gospodinjska opravila in družinske obveznosti, kot tudi da v večini primerov ob bolezni otroka bolniško praviloma vzame ženska. Ob tem pa tudi, da je mater samohranilk več, vendar pa je njihov delež zaposlenosti manjši v primerjavi z očeti samohranilci, in tako so v teh primerih ženske prav tako izpostavljene večjemu tveganju revščine.
Retradicionalizacija družbe
Ob realnosti današnjih razmerij med spoloma pa je pomembno prepoznavanje vznika neopatriarhata, se strinjata sogovornici. Ta temelji na klasičnem patriarhatu, v neoliberalnem kontekstu pa je dobil še nove pojavne oblike. »Neenakost med spoloma je sestavni del širše družbene podrejenosti. Kapitalizem ne more obstajati brez reprodukcije manjšin,« poudarja Nika Kovač.
Sociologinja Darja Zaviršek tako razlaga, da fundamentalistični kapitalizem človeka jemlje zgolj kot orodje za ustvarjanje profita in da je v njem atomizirani posameznik odvisen od samega sebe ter hkrati prepričan, da je tudi sam kriv za morebiten neuspeh. V današnjem družbenem trenutku namreč ni »predstave, da obstaja družbena odgovornost in solidarnost. Pri čemer pa ta problem zadeva tako ženske kot moške s to razliko, da gre zadnjim v teh okoliščinah vseeno nekoliko bolje.« Kot še podčrtuje Darja Zaviršek, pa je neopatriarhat škodljiv tako za moške kot ženske in ga spremljajo družbena vračanja k neenakostim, ki so se zdele presežene.
»Nekatere politične stranke, državne institucije, v nekaterih državah pa celo celoten politični strankarski ali državni program zahtevajo redomestifikacijo žensk, češ da bo družbi bolje, ko bodo ženske spet prevzele mesto, ki jim ga je določila narava,« poudarja sociologinja. Neokonservativne sile so produkt neoliberalizma, del teh pa pozivanja k retradicionalizaciji tako žensk kot moških.
Posebnost postsocialističnih držav je, da se je neopatriarhat močno povezal z močjo religioznih institucij, ideologij in nacionalizmov. V teh skrhanih družbenoekonomskih okoliščinah, kjer se ljudje radi zatekajo k fatalizmom, pa so žrtveni kozel postale ženske, v svojem znanstvenem članku z naslovom Ženska kot grešni kozel: oblike nasilja v neopatriarhatu stanje analizira Darja Zaviršek.
Ženske še niso bile tako svobodne
V kapitalizmu so ženske s plačanimi zaposlitvami torej postale nekaj vsakdanjega, vstopile so v polje izobraževanja, »spolna, identitetna in reproduktivna revolucija ter boj proti patriarhalnemu nasilju v zasebni sferi so ženske v ekonomsko razvitih delih sveta naredili svobodnejše in bolj avtonomne kot kdaj prej,« je sociologinja tudi zapisala v zgoraj omenjenem besedilu.
Ženske tako praviloma niso več intelektualno podrejene moškim, temveč prej tekmice za položaje, čeprav je ta proces še vedno bolj ali manj ujet v zanke patriarhata. V sodobnih okoliščinah moški tudi ne zaseda več (nujno) mesto preskrbovalca in ženska praviloma od njega ni več ekonomsko odvisna, temveč soudeležena pri preživljanju para ali družine, v primeru izgube zaposlitve moškega pa glavni akter.
V takšnih okoliščinah tako ni nič čudnega, da so številne ženske verjele, kot Darja Zaviršek pojasnjuje v omenjenem članku, da je feministični boj za enakost žensk in moških skoraj dosegel svoj končni cilj. A tisti, ki ima moč, je ne izpusti rad; od tod množice jeznih moških, ki nasprotujejo pravicam žensk, protestirajo proti mednarodnim dokumentom, ki naj zmanjšajo spolno nasilje, izvajajo sovražni govor nad feministkami in njihovimi domoljubnimi dejanji za enakost in demokratičnost družb, tudi pojasnjuje sociologinja. Pokazalo se je, da je enakost danes zgolj privid, je mogoče strniti besede obeh sogovornic.
Pozivi k vrnitvi starega reda
Z neoliberalizmom in njegovim povečevanjem razlik med bogatimi in revnimi, večanjem ekonomske marginalizacije ljudi, ki so nekoč tvorili srednji družbeni sloj, ter poudarjenim individualizmom je torej prišlo do novih sprememb, pravi Darja Zaviršek.
Med moškimi sta narasli množična brezposelnost in prekarnost, s čimer se je začela krhati samoumevna ekonomska dominacija, ki so jo moški stoletja utemeljevali prav na tej svoji ekonomski preskrbi žensk in je bila nemalokrat v večinski družbeni zavesti utemeljena celo kot »naravna«. Hkrati z marginalizacijo določenih skupin in splošnim siromašenjem zahodnih družb pa se krepi peščica tistih, ki so nosilci hegemonske (dominantne) moškosti, imajo vpliv na medije, politiko in javnost ter pozivajo k discipliniranju žensk.
In moč včasih uporabi tudi silo; najpogosteje pa je moč kar ideološka in diskurzivna, saj se ljudje radi ozirajo po starih vzorcih. Pavperizirani moški rad kdaj sliši, da je »pravi dedec« in mu poniževanje žensk pride prav, podrejena ženska pa rada sliši, da jo bo močnejši zaščitil, če bo lepa, urejena in celo objekt plastične operacije. Transnacionalni neoliberalni maskulinizem računa prav na pavperizirane moške.
»Namesto da bi na probleme globalnih neenakosti, ekoloških katastrof in prihodnjih množičnih migracij odgovorili z večjo globalno redistribucijo dobrin in ustavitvijo fundamentalističnega neoliberalizma, se kot odgovor ponujata repatriarhalizacija in retradicionalizem, ki naj omejita preveliko liberalizacijo žensk,« je Darja Zaviršek zapisala v članku Ženska kot grešni kozel: oblike nasilja v neopatriarhatu. S tem pa se krepijo pozivi k vrnitvi »prave ženske« in »pravega moškega«, kar lahko zaznamo tudi pri nas.
Tarče so tudi moški
»Tarče retradicionalizacije niso samo ženske, temveč tudi moški in slišijo se glasovi, da ni več \'pravih\' moških, ob čemer se izključujejo druge oblike moškosti in se tako poudarja samo normativna,« v pogovoru razlaga sociologinja. Da so v teh družbenih okoliščinah ob ženskah na udaru tudi moški, poudarja tudi Nika Kovač.
Priznava se kleni, normativni moški. Ta je v družbi sprejet in velja za normalnega, vse drugo je odrinjeno na rob. »Vzpostavljena je idealizirana oblika moškosti. To je bel moški, mišičast, z brado in ki služi denar,« razširjeni družbeni model opisuje antropologinja. »Ta je v dani situaciji najbolj donosen in zaželen.« In to ponazarja s primerom iz množične kulture. »Pomislite na 50 odtenkov sive, kjer bogat bel moški maltretira svojo žensko. Predstavljajte si, kaj bi bilo, če bi bil temnopolt, begunec ali Rom! Kako drugače bi ljudje brali to knjigo in gledali film …«
Kako kapitalizem producira neenakosti med spoloma, Nika Kovač osvetljuje še s primerom kinder jajčka, ko so pred leti naredili spolno različico. Tisti za punčke ima igrače v enem kosu in jih ni treba sestavljati, med njimi pa so princeske in podobno. Drugače je pri igračah za fantke, ki so namenjene sestavljanju in iz njih oblikujejo stroje, avtomobile in drugo.
Punčke so bolj za slovenščino in glasbo
Nika Kovač neenakopravnost med spoloma ponazarja s povprečnim življenjskim ciklom ženske. Še pred rojstvom, ko odrasli izvedo za spol otroka, v tem primeru ženski, začnejo kupovati rožnate oblekice. V vrtcih imajo še pogosto igralnice razdeljene na dva dela, v enem so knjige in kocke za fantke, v drugem barbike in frizerski material.
V osnovi šoli morajo biti punce pridne in poslušne, v splošnem prepričanju pa ob tem še velja, da so prej kot za matematiko nadarjene za slovenščino in glasbo, družbeno sliko, ki jo lahko poustvarjajo tako moški kot ženske, ilustrira Nika Kovač. Sledijo še nadaljnje izobraževanje, nato zaposlitev in na koncu upokojitev, s tem pa družbene okoliščine, ki smo jih opisali že prej. Ob tem antropologinja še dodaja, koliko je manj žensk tudi med prejemniki družbenih priznanj in nagrad.
Prestop starih socialnim norm
A tradicionalne oznake spolov niso dovolj za to, kar danes potrebujemo. »Vsi se moramo prilagoditi drugačnemu razumevanju, kaj je moškost in kaj ženskost,« omenja sociologinja. Nekatere ženske so zadovoljne, da so doma in skrbijo za otroke, druge pa s tem, da jim tega ni treba početi in se lahko posvečajo svoji karieri. V smislu prilagoditve družbenim pričakovanj pa so v tem pogledu lahko prikrajšani in pod pritiskom tudi moški. Izrazov ženskosti kot moškosti je namreč veliko, predvsem pa so ti lahko zelo individualni, kako sebe posameznik ali posameznica definira.
Kaj je to žensko in kaj je to moško, je stvar izkušenj, konteksta, socialnih norm in ne neke družbene binarne ideologije, pomen raznolikosti in vključevalnosti tudi na tem področju poudarjata sogovornici. »Ljudje iščejo različne oblike bivanja, tako sami ali skupaj z nekom. Ne moremo zapovedovati, kaj je pravo življenje moških in žensk. To se vedno izkaže za neke vrste moraliziranje in ohranjanje tradicionalnega reda spolov, ki je del starih socialnih norm,« je jasna Darja Zaviršek.
Feminizem za sodobne razmere
Kot tudi strne Nika Kovač, gre sodobni feminizem razumeti kot zavzemanje za enakopravnost vseh skupin in tako tudi v Inštitutu 8. marec proučujejo različne oblike družbene podrejenosti. To pa naj bo tako širše gibanje za solidarnost in strpnost.
»Pomembno je, da se zavedamo, da se stvari na področju zavzemanja za enakost žensk spremenijo in premaknejo takrat, ko se zgodi močan preplet žensk, ki se postavijo za določeno stvar,« dodaja antropologinja. Ob tem spomni na lanske množične proteste ob poskusu dodatne zaostritve prepovedi splava na Poljskem, omeni aktualno problematiko dostopnosti ginekologov v Sloveniji in pozive k spremembi definicije posilstva v naši zakonodaji.
Dodajte svoj komentar
Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.
Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.