Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Evtanazija v Sloveniji

Vprašanje evtanazije je etično vprašanje in ne zgolj medicinsko.
Vprašanje evtanazije je etično vprašanje in ne zgolj medicinsko.

Pravica do smrti?

Spomnimo se Janka Pleterskega, zgodovinarja, ko je življenje zanj pri 95 letih postalo neznosno breme. Oglušel in oslepel je, opešalo je njegovo telo, um pa je bil v dobri formi. Lansko pomlad je na državni zbor naslovil pismo, v katerem je državni organ pozval, naj ljudem omogoči odločanje o koncu svojega življenja. Opozoril je, da mora demokratična država to vprašanje rešiti sistemsko in se tako javno zavzel za ureditev programa evtanazije v Sloveniji.
»Vsakdo bi moral imeti pravico, da v primeru neznosnega telesnega ali duševnega trpljenja lahko izbere smrt in pri tem dobi strokovno pomoč. Ni res, da je mogoče pri vseh boleznih z dobro nego odpraviti vse telesno in duševno trpljenje. Poleg tega marsikdo ne soglaša, da je vreden prav vsak dodaten dan življenja, pa čeprav sestoji iz polzavestnega ali nezavestnega stanja, infuzijskih steklenic in piskajočih aparatov.

Nekateri ljudje dajejo prednost svoji avtonomiji pred življenjem brez nje in se želijo posloviti od svojcev in prijateljev takrat, ko je pravo slovo sploh še možno. Moramo jim omogočiti, da v skladu s svojim prepričanjem umrejo pravočasno in ne prepozno,« o pomenu uzakonitve programa evtanazije v Sloveniji poudarja zdravnik in nekdanji minister za zdravje prof. dr. Dušan Keber. Slednji je prvi in eden redkih iz svoje stroke, ki v Sloveniji javno zagovarja uvedbo programa uveljavitve posameznikove avtonomije v primeru odločitve o smrti z medicinsko pomočjo.


KME - odločen ne

Svoj odločen ne proti evtanaziji in strokovni pomoči pri samomoru pri nas izrekata Komisija za medicinsko etiko Republike Slovenije (KME RS) in Odbor za pravna in etična vprašanja Zdravniške zbornice Slovenije. Ob zakonodaji pa oboje prepoveduje tudi slovenski Kodeks zdravniške etike, ki v 29. členu pravi, da »zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru«. Evtanazija je, ko zdravilo vbrizga zdravnik, pri samomoru z zdravniško pomočjo posameznik sam izvede dejanje, zdravilo pa mu predpiše zdravnik.

Izjemne okoliščine

Vendar, kot v svojem članku z naslovom Evtanazija – njen zagovor v Časopisu za kritiko znanosti zapisal filozof Miloš Pahor, bi legalizacija »prostovoljne evtanazije in zdravniške pomoči pri samomoru pacientom odprla možnost, da v izjemnih okoliščinah sami odločijo o nadaljevanju ali končanju svojega življenja.« Možnost evtanazije in zdravniške pomoči pri samomoru kot tudi o tem občutljivem etičnem vprašanju, še zapiše filozof, pa bi »na paciente delovala pomirjujoče in človeško.«

Ob čemer pa se še jasno zavzame, da ta možnost ni nikoli prisila ali tihi pritisk. »Pacientom, ki prestajajo neznosne muke, lahko v določenih primerih priznamo stisko in brezup le tako, da jim omogočimo čim krajšo in čim manj mučno umiranje,« tudi poudarja zagovornik evtanazije. Ob tem pa je tudi zapisal, da »prezir do človekove avtonomne želje po takojšni odrešitvi, ki jo izreče pacient, pomeni pomanjkanje sočutja na individualni ravni, kakor tudi nizko stopnjo liberalnosti na družbeni ravni.«


Večinska podpora

»Vsa izmerjena prepričanja ljudi v Sloveniji kažejo na večinsko podporo uvedbi neke oblike evtanazije,« o odnosu javnosti do tega etičnega vprašanja poudarja filozof in bioetik Igor Pribac. »Najpomembnejši vidik, ki govori v prid uvedbi evtanazije, je, da imamo določen delež ljudi, ki jim noben program lajšanja bolečin, ki je lahko fizična ali psihična, ne more odpraviti do te mere, da bi življenje zanje postalo znosno,« pravi sogovornik. Ob tem pa dodaja, da se moramo zavedati, da z odrekanjem evtanazije »na nek način zapovedujemo nepotrebno trpljenje ljudem in zdi se, da v tem primeru naredimo trpljenje za vrednoto.«

O pravici do smrti pa ravno na podlagi svojih bolečih in trpečih izkušenj, tako fizično kot psihološko, govorita Alenka Čurin Janžekovič in Urška Kolenc ter je govoril Janko Pleterski. Njihove zgodbe pa pred nas postavljajo vprašanje o tem, kakšno življenje želimo živeti. Ali kot je v kontekstu razprave o evtanaziji v članku z naslovom Evtanazija – pravno ali medicinsko vprašanje?, objavljenem v novembrskem glasilu Zdravniške zbornice Slovenije zapisal pravnik Borut Stražišar, da je »premalo poudarka na posameznikovem dojemanju kakovosti življenja in preveč vsiljevanja splošnega razumevanja kakovosti življenja.« Tako Stražišar naprej zapiše, koliko je »kakovostno življenje terminalnega bolnika z rakom, ki zaradi uporabe opioidov prespi več kot 70 odstotkov dneva?« Sprašuje se o stanju, ko življenje ni več blaginja, temveč neznosno trpljenje.

Spoštovanje samostojne volje

Izhodišča za razpravo o evtanaziji je, kot podčrta univerzitetni profesor Igor Pribac, v spoštovanju samostojne volje posameznika, ko ta še razpolaga z možnostjo njenega izrekanja. In kot je zapisal Miloš Pahor, je »enako slabo in ponižujoče ne spoštovati posameznikove želje po končanju lastnega življenja, kakor je slabo nespoštovanje njegove želje po nadaljevanju življenja. Zlorabe so tako mogoče v obeh primerih.«

Omejevanje svobodne izbire

Idejo o spoštovanju volje posameznika v medicinskem kontekstu zelo dobro v Sloveniji, opozori Pribac, uveljavlja zakon o pacientovih pravicah, ki pravi, da ima o odločitvi za medicinske posege, ki se jim podvrže, odločilno vlogo pacient. Vendar pa volja pacienta, ko gre za njegovo željo po skrajševanju življenja zaradi neznosnih muk, ni več zakonsko podprta. »Nepripravljenost zdravnikov in družbe, da bi sprejeli možnosti uvedbe evtanazije, prekinja logiko, ki jo družba nastavlja s ščitenjem pravic bolnikov. Pravice pacientov se nehajo, če ti želijo prenehati živeti.«

»Avtonomija bolnikov ni absolutna«

KME RS v svojem stališču o evtanaziji zapisuje, da je avtonomijo bolnikov »potrebno spoštovati, ni pa absolutna in se usklajuje z drugimi vrednotami in pravicami.« Ob tem nadaljujejo, da bolnikova pravica, da odloča o svojem življenju, ne vključuje dolžnosti zdravnika, da bolniku na njegovo zahtevo prekine življenje, saj jo zdravnik lahko zavrne s pravico do ugovora vesti.

»Evtanazija ne more odvezati zdravnikov od spoštovanja pradavnega načela o nedotakljivosti človeškega življenja. V 2500 stari Hipokratovi prisegi se zdravnik zaveže, da ne bo nikoli nikomur – tudi ko bi ga prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel.« Vodilo k brezpogojnemu spoštovanju nedotakljivosti človeškega življenja, kot so tudi zapisali v KME RS, je tudi Deklaracija o človekovih pravicah, ki so sprejeli Združeni narodi. Njena načela pa je na področje biomedicine prenesla Oviedska konvencija, ki ima v Sloveniji moč zakona, tudi poudarjajo v KME RS.

Razlogi za nasprotovanje

Razlogi za nasprotovanje zdravniške stroke v Sloveniji evtanaziji so po besedah Dušana Kebra v tem, da je varovanje človeškega življenja s stališča zdravniškega poklica največja vrednota. Ne »samo Hipokratova prisega, ki je danes ritual, saj je večini njenih določil mogoče ugovarjati in jih zdravniki tudi ne upoštevamo, tudi moderna Ženevska deklaracija zahteva absolutno spoštovanje človeškega življenja.« Pa tudi »zdravorazumski razmislek o poslanstvu zdravniškega poklica, ki rešuje življenja, vsaj na prvi pogled ne pušča prostora za evtanazijo,« pojasnjuje upokojeni zdravnik.

»Njeno ostro zavračanje je s stališča zdravnika samoumevna in etična, pa tudi udobna pozicija, saj jim omogoča, da vsako razpravo o njej brez posebnega miselnega napora takoj lahko tudi zavrnejo. Zdravniki, ki sprejemajo evtanazijo, zavračajo absolutno zavezo ohranjanju življenja, če to pomeni podaljševanje trpljenja in agonije, in pri svoji presoji upoštevajo tudi svojo drugo zavezo, da morajo bolniku lajšati duševno in telesno trpljenje,« še pojasnjuje sogovornik.

Sistem paliativne oskrbe

Nasprotniki evtanazije poudarjajo pomen učinkovite paliativne oskrbe, na kar opozori tudi predsednik KME RS, zdravnik Božidar Voljč. »Varnostni mehanizem KME je paliativna oskrba in dokler v Sloveniji nimamo razvitega tega področja, kot bi bilo potrebno, je o evtanaziji težko govoriti oziroma ta ob dobrem sistemu paliative sploh ni potrebna,« je prepričan Voljč. Ob tem še enkrat poudari, da KME RS evtanaziji močno nasprotuje. Vendar pa se, kot opozarja Igor Pribac, program evtanazije in paliativne oskrbe ne izključujeta.

»Kot družba bi morali delati vzporedno na obeh poljih. Menim, da bi bila spodbuda vzpostavitvi dobrega programa paliative tudi zakonsko omogočanje evtanazije. Avtonomija posameznika je prva vrednota družbe, ki spoštuje idejo človekovih pravic. Odrekanje posamezniku možnost odločanja o lastni smrti je zavračanje te vrednote, « je še jasen Pribac.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

evtanazija

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.