Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Bolniške odsotnosti

Glede na čas celotne bolniške odsotnosti so po podatkih NIJZ pri nas med poglavitnimi razlogi poškodbe in kostno-mišična obolenja, sledijo bolezni dihal, obtočil, duševne motnje in rakave bolezni v podobnem odstotku.
Glede na čas celotne bolniške odsotnosti so po podatkih NIJZ pri nas med poglavitnimi razlogi poškodbe in kostno-mišična obolenja, sledijo bolezni dihal, obtočil, duševne motnje in rakave bolezni v podobnem odstotku.

Ne samo zdravstveni, ampak širše družbeni problem

Delavka v trafiki, ki je samozaposlena, je aprila letos preživela srčni napad, a ji je v poletni sezoni delodajalec naložil za tri ure podaljšani delovni čas, kar je pomenilo delo od 6. do 22. ure zvečer. To je 16 ur dela dnevno, za kar pa so ji povišali plačilo za 300 evrov. Glede na to, da je že prej delala za slabo plačo, je jasno, da si delavka tudi ob dodatnih 300 evrih ni mogla privoščiti dodatnega delavca in tako je morala vse delo opraviti sama. Zgovoren primer, s katerim se v tem času ukvarjajo na Sindikatu za prekarce.
Kot poudarja predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, dr. med., se je potrebno zavedati, da bolniške odsotnosti nikoli niso le odraz zdravstvenega stanja določene delovne populacije, temveč je zdravstveni absentizem povezan z več dejavniki. Bolniške odsotnosti so širši družbeni problem, na katerega vpliva več dejavnikov iz delovnega, socialnega in osebnega okolja. Med temi Metoda Dodič Fikfak na primer navede pomen družbeno-ekonomskih razmerij, ki vplivajo na fizično in psihološko zdravstveno sliko aktivne populacije v posamezni državi, na mikro ravni pa kažejo, kako zdravo je določeno podjetje.

Stres zaradi strahu …

V delovnih okoljih, kjer se ljudje dobro počutijo, kjer vladajo kakovostni medosebni odnosi, pogoji in organizacija dela, delavci pa čutijo pripadnost, ni le večja verjetnost, da bodo ljudje dobro delali, temveč je manj tudi bolniških odsotnosti, medtem ko je v negativnih in negotovih okoliščinah slika ravno obratna. »V času, ko so podjetja propadala, so vidno narasle tudi bolniške odsotnosti. Kar pa ne pomeni, da so ljudje v takšnih okoliščinah le poskušali nekako preživeti, temveč da jih je veliko zbolelo tudi zaradi skrbi.

Veliko je bilo psiho-somatskih bolezni,« pojasnjuje strokovnjakinja in dodaja, da se ljudje ne odzovejo z bolniško odsotnostjo le zaradi svoje bolezni, temveč tudi zaradi zunanjih dejavnikov, ki jih lahko silijo v bolezen. Pomemben pri tem je stres zaradi negotovih razmer pred napovedanimi odpuščanji ali stečajem podjetja. Ob tem sogovornica poda še en fenomen, povezan z družbeno-ekonomskim kontekstom, ki vpliva na zdravstveni absentizem. »Že naši predhodniki, ki so spremljali pojav bolniške odsotnosti in kar se potrjuje tudi v našem času, so ugotovili, da v obdobju večjih gospodarskih kriz bolniški stalež na ravni države močno pade. Takoj po krizi pa začne rasti, saj se ljudje osvobodijo pritiska,« pojasnjuje prof. dr. Dodič Fikfak. Čemur pa smo bili priča tudi ob zadnji recesiji.

… pred nezaposlenostjo

»Celoten odstotek bolniške odsotnosti se je v času gospodarske krize (v Sloveniji, op. a.) zmanjševal in v letu 2014 dosegel najnižjo vrednost - 3,8 odstotka. Po letu 2014 pa odstotek bolniške odsotnosti nekoliko narašča in 2017 je bil 4,2-odstoten,« podatke za zadnjih deset let posreduje prim. Tatjana Kofol Bric, dr. med, specialistka javnega zdravja z NIJZ. Vendar pa se odstotek bolniške odsotnosti, ki je trajala nad eno leto in bila zaključena v opazovanem letu, ni spreminjal po enakem vzorcu. Je pa v letu 2017 kar za 25 odstotkov višji kot v prejšnjih letih. Povečalo pa se je, prav tako po statistikah NIJZ, povprečno trajanje ene odsotnosti, daljše od enega leta.

Bolni na delo

Zmanjšanje bolniške odsotnosti v času recesije pa je, kot pojasnjuje Metoda Dodič Fikfak, povezano tudi s prezentizmom, kar pomeni, da ljudje na delo odhajajo bolni ali kljub temu, da imajo zdravstvene težave. »Ob zadnji gospodarski krizi pred desetimi leti smo na ravni cele Slovenije (v javnem sektorju z zamikom) opazovali padec bolniškega staleža predvsem na račun duševnih in vedenjskih motenj. Torej ljudje, ki so imeli tovrstne težave, si niso upali na bolniško,« stanje interpretira predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa. V obdobju krize in neugodnih razmer na trgu dela je, kot opozarja prim. Kofol Bric, »mogoče, da so se nakopičile zdravstvene težave, ki se jih prej ni reševalo in se sedaj zdravijo in rehabilitirajo v večjem obsegu.« Prav tako na trg dela vstopajo tudi manj zdravi delavci, ki so bili v gospodarski krizi brez dela.

Več po 45. letu

Še eden od razlogov za naraščanje bolniške odsotnosti v zadnjih letih, ki ga navaja strokovnjakinja z NIJZ, je tudi staranje delovne populacije. Odstotek bolniške odsotnosti je namreč izrazito povečan po 45. letu in s starostjo raste. Porast deleža daljših bolniških odsotnosti, ki gredo v breme ZZZS, kot so problematiko zdravstvenega absentizma predstavili na februarski novinarski konferenci upravnega odbora ZZZS, pri tej javni instituciji povezujejo prav s starejšo delovno populacijo.

Nadomestila, kot kažejo podatki, so za starejše od 55 let v letu 2006 predstavljala nekaj manj kot 15 odstotkov proračuna za bolniške, medtem ko v letu 2016 skupno 27 odstotkov. Kljub temu pa prof. dr. Dodič Fikfak poudarja, da v kolikor bi ponovno nastopila gospodarska kriza, bi se odstotek bolniškega staleža na ravni države, četudi bi imeli starejše delavce, ponovno znižal. Razlog je tako, kot pojasnjuje, predvsem v negotovosti v času gospodarske krize, ki delavce sili k delu, četudi tega v resnici ne zmorejo.


Več bolniških v javnem sektorju

Kateri dejavniki poleg bolezenskega stanja še vplivajo na trajanje bolniške odsotnosti iz podatkov NIJZ ni mogoče oceniti, pravi prim. Kofol Bric. Vendar pa opozorila, kot nadaljuje, prihajajo »glede finančnih vplivov (bolniško nadomestilo ugodnejše od pokojnine), čakanje na zdravljenje (čakalne dobe za preglede in operacije), staranje delovne populacije (upokojitvena zakonodaja), razmere v delovnem okolju (organizacija dela, medsebojni odnosi, obremenitve).« Kot kažejo študije oziroma pravi literatura, kot še pojasnjuje strokovnjakinja z NIJZ, poleg zdravstvenega stanja na posameznikovo odločitev za bolniško odsotnost ob že zgoraj omenjenih dejavnikih, kot so osebne in družinske okoliščine ter okoliščine delovnega mesta in družbene razmere, vpliva tudi obseg pravic v sistemu socialnega zavarovanja.

Ob tem je eden od pomembnih »vzrokov« pogostosti zdravstvenega absentizma, kot poudarja prof. dr. Dodič Fikfak, tudi podatek, kje je posameznik zaposlen. Torej, v javnem ali zasebnem sektorju, pri čemer je stalež v prvem »neprimerno višji.« Eden od razlogov, ki ga za to navajajo, je, da se »ljudje tam počutijo veliko bolj gotove. Češ, da če bodo šli na bolniško, zato ne bodo odpuščeni.« Vendar pa to ni edini razlog, še podčrta sogovornica prof. dr. Dodič Fikfak. Enakovreden vzrok občutku socialne varnosti je tudi izobrazbena struktura, ki je v javnem sektorju višja, s čimer pa je povezano tudi zavedanje o pomenu zdravja in tako posamezniki tudi prej opazijo simptome, ki bi lahko bili nevarni. Se pa po krizi povečuje tudi pogostost obiska pri zdravniku, medtem ko pada resnost bolezni ali povprečno trajanje ene bolniške odsotnosti. V javnem sektorju je to še posebej izrazito izraženo, pojasnjuje sogovornica.

Po podatkih, ki jih posreduje NIJZ, je odstotek bolniške odsotnosti višji v javnem sektorju, s tem da je razlika po letu 2012 med javnim in zasebnim sektorjem na približno enaki ravni in izrazito večja, kot je bila pred letom 2012. Posamezen primer bolniške odsotnosti v zasebnem sektorju traja več kot v javnem, tudi kaže statistika, vendar pa gre posamezen delavec v javnem sektorju v enem letu na bolniško večkrat, kar povprečno pomeni več dni bolniške na zaposlenega.


Zdravstveni razlogi

Glede na čas celotne bolniške odsotnosti so po podatkih NIJZ pri nas med poglavitnimi razlogi poškodbe in kostno-mišična obolenja, sledijo bolezni dihal, obtočil, duševne motnje in rakave bolezni v podobnem odstotku. Podobna slika pa je tudi pri bolniških, ki trajajo več kot eno leto. Najpogostejši vzrok so bolezni kostno-mišičnega sistema, poškodbe, rakave in duševne bolezni. Ob govoru o statistiki bolniškega staleža na ravni države pa je na tem mestu zanimivo navesti tudi evropsko raziskavo o delovnih razmerah iz leta 2015 (EWCS 2015), ki jo je izvedla agencija Eurofound. Takrat je 54 odstotkov slovenskih delavcev in delavk povedalo, da so v zadnjih 12 mesecih delali tudi, ko so bili bolni. To je bilo slabše od povprečja Evropske unije, kjer je 42 odstotkov zaposlenih odgovorilo, da so delali tudi, ko so bili bolni.

Delo kot rehabilitacija

Ko govorimo o bolniških odsotnostih, kar je občutljivo zdravstveno-družbeno vprašanje, povezano s sistemskimi pravicami, ki naj bodo posamezniku v ranljivih okoliščinah zagotovljene, pa prof. dr. Dodič Fikfak v tem kontekstu opozori še na en vidik, in sicer na razumevanje dela kot oblike rehabilitacije. To pa je področje, kjer med delodajalci pri nas primanjkuje znanja, je kritična sogovornica. Pomembno je namreč, da delovna organizacija dejansko uredi delovne pogoje tako, da delavčevo zdravje ni ogroženo.

»V kolikor bomo poskrbeli za urejenost delovnega okolja, ljudje od tam ne bodo bežali. Poznamo podjetja, ki skrbijo ali želijo skrbeti za promocijo zdravja pri delu, vendar pa kljub temu postavijo previsoke delovne normative, ki delavca uničujejo sama po sebi in je vsako preventivno delo, če ne spremenijo normativa, nesmiselno.« Urejeno delovno okolje in socialna varnost, ki jo to prinaša, ter izpolnjujoča vsebina dela so pomembni dejavniki psihološkega in fizičnega blagostanja posameznika. Delo je lahko ne le vir zaslužka, pač pa tudi vir osebnega izpolnjevanja, veselja, vrednot in zadovoljstva in kot tako lahko tudi del rehabilitacije, opozarja sogovornica.

Čim krajše bolniške

V Evropi, dodaja, so tendence, da se človek z bolniškega staleža čim prej vrne na delovno mesto. Dlje kot je odsoten, manj verjetnosti je, da se bo tudi vrnil. Po treh mesecih je samo 50-odstotna verjetnost, da se posameznik vrne v prejšnjo službo. Po enem letu pa pridejo nazaj le redki. Zato se v podjetjih vedno bolj uveljavljajo skupine strokovnjakov, ki delavca po dolgi odsotnosti uvajajo nazaj na delo. »Tudi naš predlog je bil model hitrega vračanja, kar pomeni, da specialist medicine dela v podjetju služi predvsem za hitro rehabilitacijo posameznika,« usmeritve predstavlja strokovnjakinja s področja medicine dela.

Glede na posameznikovo zdravstveno stanje bi namreč specialist medicine dela, ki dobro pozna tudi posamezno delovno mesto in organizacijo predlagal prilagoditve delovnega mesta ali prerazporeditve delavca. Pa naj bo to skrajšan delovni čas, delo z omejitvami ali zamenjava delovnega mesta znotraj podjetja. Prof. dr. Dodič Fikfak namreč poudarja, da je medicinsko gledano veliko bolje, da človek takoj, ko lahko, začne delati, pa četudi je to najprej samo dve uri na dan. Na tak način posameznik ne izgubi stika s svojo delovno organizacijo in s procesi, ki se v njej odvijajo. Delo pa je tako del vključevanja v normalen bivanjski tok.

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) po letu 2014 v Sloveniji odstotek bolniške odsotnosti nekoliko narašča, bistveno pa se je delež spremenil leta 2016 na 2017, ko je s 3,96 odstotkov zrasel na 4,20 odstotkov. Po letu 2015 se po podatkih ZZZS pri nas povečuje delež daljših bolniških staležev. V letu 2017, kot podatke posreduje NIJZ, je bil delež bolniške odsotnosti, ki je trajala več kot eno leto, izrazito višji kot v preteklih letih, in sicer za 25 odstotkov. Naraslo pa je tudi povprečno trajanje ene odsotnosti, daljše od enega leta. Konec leta 2017 so pri nas zabeležili 7.065 dolgotrajnih bolniških staležev, daljših od enega leta, pri čemer so najdaljši presegli tudi deset let.

Glede na čas celotne bolniške odsotnosti so po podatkih NIJZ pri nas med poglavitnimi razlogi poškodbe in kostno-mišična obolenja, sledijo bolezni dihal, obtočil, duševne motnje in rakave bolezni v podobnem odstotku.

Leta 2015 je 54 odstotkov slovenskih delavcev in delavk v evropski raziskavi povedalo, da so v zadnjih 12 mesecih delali tudi, ko so bili bolni. To je bilo slabše od povprečja Evropske unije, kjer je 42 odstotkov zaposlenih odgovorilo, da so delali tudi, ko so bili bolni. (vir: EWCS 2015)

V Sloveniji je preko 70 tisoč samozaposlenih oseb (brez kmetov), ki pa nimajo enakih pravic kot zaposleni glede bolniškega nadomestila, nimajo urejenih zdravstvenih pregledov, glede poklicnih bolezni pa praksa ni dovolj jasna.


Problem prekarcev

Tako prof. dr. Dodič Fikfak kot Marko Funkl iz Gibanja za dostojno delo in socialno družbo ter Sindikata prekarcev pa opozarjata na neurejenost sistema na področju bolniškega staleža za prekarne delavce. Na stanje zdravstvenih pravic, ki je pri nas za samozaposlene zaskrbljujoče, so jasno opozorili tudi različni strokovnjaki – od raziskovalcev do pravnikov na majski konferenci o poklicnih boleznih in bolniških izzivih samozaposlenih, ki jo je pod naslovom Status samozaposlenega skupaj z Asociacijo in Zagovornikom načela enakosti organiziral kreativni center Poligon. Prav vprašanje bolniške je namreč skupni imenovalec vseh prekarnih delavcev, pri čemer se ti „ težkega položaja, ki ga prinaša njihova oblika dela, začnejo resnično zavedati šele, ko zbolijo,“ na socialno ranljive okoliščine opozarja Marko Funkl.

Med prekarnimi oblikami dela, ki vključujejo običajno slabo ali podplačano storitve, ki ne omogoča nobene socialne varnosti, kar močno vpliva na način življenja in duševno stanje delavcev, pa so v največjem številu samozaposleni. V Sloveniji je po podatkih SURS trenutno 71.244 samozaposlenih oseb (brez kmetov), ki pa nimajo enakih pravic kot zaposleni glede bolniškega nadomestila, nimajo urejenih zdravstvenih pregledov, glede poklicnih bolezni pa praksa ni dovolj jasna, so o socialnem položaju samozaposlenih v tem kontekstu opozorili na okrogli mizi z naslovom Zdravstveno varstvo samozaposlenih v kulturi se mora izboljšati, ki je potekala v okviru zgoraj omenjene konference.

Šele po 30 dneh

Prekarno delo oziroma samozaposlitev, kot opozarja Funkl, je običajno položaj, ki ni izbira in se še kot posebej problematičen ob že tako finančno šibkih okoliščinah pokaže v času bolezni posameznika. Samozaposleni namreč relativno nizko denarno nadomestilo zaradi bolniške odsotnosti začnejo prejemati šele po 30 delovnih dneh, ob čemer pa morajo v prvem mesecu kljub odsotnosti denarnega pretoka zaradi nezmožnosti za delo plačati še vse prispevke. Prav tako tudi ni nujno, da bo samozaposlenega ob ozdravitvi ali rehabilitaciji po poškodbi delo pri naročnikih še čakalo, je še ena od realnosti te negotove oblike dela.

Ob prekarnih oblikah zaposlitve, ki, kot poudarja Funkl, niso dobri ne za posameznika ne za državo, pa smo, kot strne tudi prof. dr. Dodič Fikfak, tako priča skupini »grozljivo preobremenjenih ljudi, ki se raztrgajo od svojega dela oziroma izgorijo.« O tem priča tudi zgovoren primer, ki smo ga navedli na začetku članka. Zato si bo Sindikat prekarcev tudi pri novi vladi, kot je jasen Funkl, prizadeval za ureditev bolniških pri samozaposlenih. Predlog je, da bodo delavci s takšnim statusom lahko začeli prejemati bolniško nadomestilo že po treh do petih za delo nezmožnih dneh. Funkl pravi, da so v predvolilnem času vse stranke v koalicijski sestavi na vprašanje, ali obstaja politična volja za ureditev tega področja, odgovorile pritrdilno.

Bolniška "policija"

»Ko govorite z delodajalci, pravijo, da delavci izkoriščajo bolniške. Vendar problem ni večji od mogoče desetih odstotkov in zato to ne sme biti center, okoli katerega bi gradili celo strategijo nižanja bolniške odsotnosti,« izpostavlja prof. dr. Dodič Fikfak. Najemajo pa delodajalci za nadzor bolniške odsotnosti zaposlenih zasebne detektive, medtem ko ima ZZZS za to laične nadzornike. Področje, način in pravna urejenost zbiranja informacij detektivov o upoštevanju navodil bolniškega reda je urejena z Zakonom o detektivski dejavnosti.

Zasebni detektiv Tibor Tajnšek pravi, da je v njegovem delu precej velik delež prav zbiranje informacij o upoštevanju navodil bolniškega reda delavca na bolniškem staležu, kar pa poteka na dva načina. Prvi je z neposrednim pristopom, ko se zasebni detektiv s posameznikom na bolniški pogovori. Drugi pa se odvija v nevednosti delavca, odsotnega z dela zaradi bolniške, kar vključuje opazovanje in fotografiranje (vendar le, ko je to nujno potrebno za zavarovanje dokazov) ter druge načine spremljanja njegovega vedenja in dejavnosti, pojasnjuje detektiv. Del tega nadzora je tudi obisk osebnega zdravnika, kjer pa, kot poudarja Tajnšek, nikoli ne sprašujejo o diagnozi, kar niti ne smejo, temveč o bolniškem redu posameznika, na podlagi česar nato poteka preverjanje o morebitnih kršitvah. Vendar pa, kot izpostavlja strokovnjakinja s področja medicine dela prof. dr. Dodič Fikfak, bolniška ni nujno »hišni pripor«.

V nekaterih podjetjih so na primer pogost dejavnik zdravstvenega absentizma »duševne in vedenjske motnje, katere pa ne zahtevajo, da je človek zaprt v stanovanju, temveč da čim več hodi in se posveča še drugim aktivnostim. Zato ljudem svetujemo, da v izogib konfliktov zaradi nadzora opozorijo osebnega zdravnika, da to v njihov bolniški režim tudi zapiše.« Ob tem sogovornica opozori še na en pojav, in sicer nagrajevanje podjetij delavcev s kratkim bolniškim staležem. To je ne samo nesmiselno, temveč nevarno, je jasna, saj se v primeru, da posameznik resno zboli in se ne odloči za bolniško, lahko njegova bolezen poglobi.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

bolniška , bolniška odsotnost

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.