Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Psihedeliki v medicini in psihoterapiji

»Psihedeliki so najmočnejše orodje, ki ga imamo, ki nam izjemno jasno in učinkovito razkrivajo delovanje najglobljih dinamik v globokem nezavednemu,« poudarja Marko Vide.
»Psihedeliki so najmočnejše orodje, ki ga imamo, ki nam izjemno jasno in učinkovito razkrivajo delovanje najglobljih dinamik v globokem nezavednemu,« poudarja Marko Vide.

Psihedelična psihoterapija

Lansko leto sta bili v Sloveniji organizirani dve strokovni konferenci na temo psihedelikov, kjer so ugotavljali, da psihedelična izkušnja lahko vodi do boljšega psihološkega delovanja in do boljše kakovosti življenja. S psihedeliki smo zmožni globljih in trajnih sprememb, pravi Marko Vide, specializant psihodinamske psihoterapije, s katerim smo se pogovarjali o psihedelikih kot terapevtskem sredstvu za lajšanje ali zdravljenje kopice psihičnih in določenih fizioloških bolezenskih težav, na smrt bolnim pa olajšajo eksistencialni strah in tesnobo pred smrtjo.
Psihedeliki pričajo, kako zelo so naši možgani plastični, oziroma kako se znajo obnavljati in spreminjati. Psihedelične snovi so začeli proučevati z obnovljeno pozornostjo v zadnjih letih zaradi njihovega potenciala pri zdravljenju depresije in tesnobe.

Ta zdravila vključujejo magične gobe, ayahuasco, LSD in v manjši meri MDMA, kanabis in ketamin. Psihedelična izkušnja spremeni percepcijo tako notranjega kot zunanjega sveta, poživi in osvobodi um konvencionalnih okov. Psihedeliki praktično ne povzročajo zasvojenosti in imajo lahko globoke pozitivne vplive na posameznika in celotno človeštvo. Na področju raziskav tovrstnih snovi se v svetu dogaja renesansa, ponovitev že izvedenih raziskav z izboljšano metodologijo in na večjih vzorcih.

Prve raziskave spremenjenih stanj zavesti

Marko Vide, specializant psihodinamske psihoterapije, se je strokovno spoznal s psihedeliki v času študija, pri spoznavanju različnih psihoterapevtskih šol, teorij in praks. Pri slednjih je izredno izstopal češki psihiater dr. Stanislav Grof, ki ga mnogi postavljajo ob bok Sigmundu Freudu in C. G. Jungu. Grof je bil klasično izobražen psihiater in psihoanalitik, katerega delo je temeljito spremenila osebna izkušnja s psihedeličnim zdravilom LSD-25. Le-ta ga je tako presunila, da je v celoti spremenil svoj pogled na naravo človeške duševnosti in zaradi česar je nato posvetil svoje celotno življenje raziskavam spremenjenih stanj zavesti in zdravljenju s psihedeličnimi zdravili.¸

Naše nezavedno veliko globlje

Ali lahko psihedeliki služijo psihologiji tako, kot služi teleskop astronomiji in mikroskop biologiji? »Absolutno, boljše primerjave verjetno ni. Psihedeliki so najmočnejše orodje, ki ga imamo, in nam izjemno jasno in učinkovito razkrivajo delovanje najglobljih dinamik v globokem nezavednem. Če so nekoč menili, da so sanje 'kraljeva cesta' v nezavedno, lahko rečemo, da to velja še toliko bolj za psihedelike,« je prepričan strokovnjak Vide.

Dokler niso bila sama psihedelična zdravila in z njimi povezane raziskave zaradi zapletenih političnih vzrokov in v nasprotju s predlogi strokovnjakov v 70-ih letih preteklega stoletja za več desetletij prepovedana, so psihoterapevti z njihovo pomočjo prišli do res presenetljivih odkritij, ki so po eni strani potrdila dotedanje psihoanalitične teorije, po drugi strani pa so jih tudi izjemno razširile.

Eno pomembnejših odkritij je tako bilo, da sega naše nezavedno veliko globlje, kot pa se je do takrat domnevalo, meni Vide. Vsebuje namreč ne le biografski nivo, ki se prične oblikovati po rojstvu, temveč tudi spomin na travmo rojstva ter vsebine iz obdobja pred rojstvom, ki segajo nazaj vse do samega spočetja. V tej luči se izkaže, da je že sam plod izredno čuteče in zavestno bitje, ki zazna tudi najmanjše duševne spremembe matere, ki ga nosi.

Po prenatalnem in perinatalnim nivoju pa se razkriva še večja globina na tako imenovanem transpersonalnem nivoju nezavednega in v katerem najdemo kolektivno nezavedno, arhetipe, Sebstvo in ostale elemente, ki jih je podrobno opisal predvsem C. G. Jung. Ti uvidi kažejo, da je naša duševnost veliko globlja in bolj zapletena, razumevanje človeka kot izključno biološkega stroja, čigar zavest se prične z rojstvom in konča s smrtjo, pa je izredno nepopolna in omejena.

Povečanje zadovoljstva

Psihedeliki praviloma ne razdrobijo občutek jaza (ega), temveč ga presežejo v izkušnji tako imenovanega ega smrti in preporoda, pojasnjuje Vide. Gre za izkušnjo, kjer posameznik izrazito realno doživlja, da njegova osebnost v celoti izginja, oziroma umira. Bolj se tak posameznik identificira s svojimi mislimi, občutki, telesom in osebnostjo, težja je ta izkušnja zanj in bolj se boji izpustiti nadzor in prepustiti izničenju, ki ga je na sami psihološki ravni sicer težko ločiti od izkušnje resničnega umiranja.

Ko pa si človek končno dopusti »umreti«, zavest, ki preživi to izkušnjo, praviloma takoj preplavi neskončno olajšanje, mir, ljubezen in svetloba, ki daleč presegajo karkoli znanega v tem svetu. Ljudje zato to izkušnjo pogosto opisujejo kot najpomembnejšo duhovno izkušnjo svojega življenja.

Ko učinek psihedelika popusti in se posameznik vrne v svoj stari, a prerojeni ego, je pogosto opaziti zmanjšanje številnih nevrotičnih simptomov, kot so depresije ali anksioznosti, agresije ali potrebe po nadzoru sebe in drugih, manjša je tudi potreba po tekmovalnosti ali slepi ambicioznosti ter veliko večja želja po sodelovanju, dobrih odnosih in ljubezni ter na splošno izrazito opazno povečanje zadovoljstva s seboj, drugimi in s svetom nasploh.

Obred prehoda

Vzrok tej spremembi je predvsem ta, da stari vzorci ega praviloma temeljijo na nepredelani travmi rojstva in globoko zakoreninjenem strahu pred smrtjo, ki pa se v tej intra-psihični izkušnji »smrti in preporoda« razrešijo. Gre torej za izkušnjo »smrti pred smrtjo« in torej za nekakšen globok obred prehoda, ki kot kaže nosi v sebi inherentno globoko zdravilno vrednost. V psihedelični psihoterapiji je ta proces zato izrazito zdravilen predvsem pri posameznikih s samomorilnimi nagnjenj ter pri ljudeh z neozdravljivi boleznimi, ki nosijo globok strah pred bližajočo se smrtjo.

Zdravilne izkušnje

Na ameriški univerzi John Hopkins v zadnjih nekaj letih potekajo raziskave, v katerih na smrt bolnim s pomočjo psilocibina lajšajo eksistencialni strah pred smrtjo in anksioznostjo. Doživetje, v katerem se povežejo z vesoljem, umirajoče pomiri. MDMA skupaj s psihoterapijo lahko zdravi celoten spekter psihiatričnih stanj, vključno z motnjami prehranjevanja. V ZDA raziskujejo psihedelike tudi kot potencialno alternativo opioidom, saj se psihedeliki vse pogosteje uporabljajo za zdravljenje odvisnosti od alkohola, narkotikov in poživil.

»V Sloveniji so žal raziskave s psihedeliki izredno otežene in jih v bistvu ni, saj je večina psihedeličnih zdravil bolj zaradi političnih kot strokovnih vzrokov na seznamu prepovedanih snovi. In to navkljub temu, da imajo številne izmed njih izreden terapevtski potencial, na kar kažejo številne raziskave v tujini, saj so lahko v izredno pomoč predvsem pri predelavi težkih travmatičnih motenj (PTSD), depresiji, eksistencialnim strahovom ter seveda zasvojenostim tako z opioidi kot alkoholom,« pove Marko Vide.

V Inštitutu Zajčja luknja so pred kratkim sicer uspeli izvesti prvo uradno raziskavo s psihedeliki – z ayahuasco (psihedeličnim pripravkom s področja Amazonije, ki se ga že stoletja uporablja v zdravilne in duhovne namene). Rezultati so potrdili, da nosi ayahuasca izredno terapevtsko vrednost, ki se lahko primerja oziroma v številnih primerih celo presega učinke klasične psihoterapije. Podrobnosti raziskave so na voljo na njihovi spletni strani.

Varnost uporabe psihedelikov

Kakšna je varna uporaba psihedeličnih snovi za raziskovanje skritih globin nezavednega? Uporaba psihedeličnih snovi, kot so LSD, ayahuasca, svete gobe in druge, so za raziskovanje globin nezavednega, za terapevtsko zdravljenje in v končni fazi tudi za duhovne namene, lahko izredno varna, saj naravne psihedelike v tem kontekstu človeštvo uspešno uporablja že na tisoče let.

Vseeno je izredno pomembno, da se pri njihovi uporabi upošteva nekatere splošne smernice, svetuje Marko Vide. Uporabnik se mora pred pričetkom seznaniti s tem, kako psihedelične snovi učinkujejo, z naravo psihedelične izkušnje, saj je le-ta lahko duševno pogosto izrazito zahtevna in zna nepripravljenega uporabnika presenetiti. V primeru psihedelične psihoterapije za to uvodno predstavitev poskrbi psihoterapevt, na voljo je veliko gradiva na spletu (www.erowid.org), gradivo dr. Stanislava Grofa ali drugih sorodnih psihedeličnih psihoterapevtov.

Druga pomembna naloga je, da uporabnik psihedelično snov pred uporabo testira, tako da potrdi, da je varna in da v njej ni škodljivih primesi. Pri nas za takšno testiranje skrbi neprofitna organizacija DrogArt. Ko je uporabnik tako pripravljen, je idealno, da snov zaužije v varnem, prijetnem in nadzorovanem okolju, pod nadzorom trezne »varuške«, človeka, ki ostane trezen in skrbi za varnost uporabnika ter ga spodbuja in podpira v morebitnih težjih trenutkih psihedelične izkušnje.

Takšna struktura je praviloma varna in ne pušča škodljivih posledic. Izjema so ljudje, ki imajo težke duševne motnje in pri katerih se uporaba psihedelikov odsvetuje, razen v sklopu nadzorovane psihedelične psihoterapije, ki pa, kot rečeno, pri nas žal ni na voljo. Manj varna, če že ne nevarna, je tudi uporaba psihedelikov na zabavah, v nenadzorovanih okoliščinah ali tam, kjer uporabnik psihedelike meša z drugimi snovmi ali alkoholom.

Gre za izredno močno orodje, ki odpre vrata v globoko nezavedno, zaradi česar je pri njihovi uporabi potrebno biti izredno pazljiv, pozoren in spoštljiv. Upoštevajoč te nasvete pa je lahko psihedelična izkušnja ne le izredno zdravilna in varna, temveč pogosto predstavlja eno najbolj presenetljivih življenjskih izkušenj, ki lahko trajno in pozitivno spremeni dojemanje sebe in širšega sveta okoli nas.

Prava pot v prihodnost

Portugalci, pa tudi Norvežani so dekriminalizirali vse droge. Jasne so jim posledice prohibicije. »S tega stališča predstavlja obstoječe stanje veliko škodo tako za družbo kot za posameznike. Številne snovi, ki se nahajajo na seznamu prepovedanih drog, imajo izredno zdravilno in terapevtsko vrednost in bi jih morali dojemati kot zdravila, ki bi morala biti dosegljiva tako zdravnikom, terapevtom kot pod določenimi pogoji tudi splošni javnosti.

Da se terapevtske snovi, kot so na primer MDMA ali konoplja, nahajajo na seznamu prepovedanih drog in so tako prepovedane, medtem ko imamo v družbi dve legalni in prosto dosegljivi drogi, ki ne le da nimata zdravstvene vrednosti, temveč sta tudi tako nevarni, da samo v Sloveniji zahtevata preko 1.000 človeških življenj na leto – govorim seveda o alkoholu in tobaku – je hinavščina brez primere,« je jasen sogovornik.

Legalizacija teh prepovedanih zdravil in njihova integracija v družbo je prava pot v prihodnost tudi za Slovenijo. »Nas pa pred tem zagotovo čaka še dolgotrajno ozaveščanje tako splošne kot tudi strokovne javnosti, ki v precejšnji meri še vedno živi pod globokim vtisom desetletja trajajoče propagandne 'vojne proti drogam', ki je pustila številne globoke rane, strah in odpor do legalne, zdravilne in družbeno sprejemljive rabe teh izrednih snovi,« sklene Marko Vide.

Kako se psihedelična psihoterapija razlikuje od klasične

Psihedelična psihoterapija je vrsta psihoterapije, pri kateri se za doseganje terapevtskih sprememb uporablja pomoč psihedeličnih zdravil, kot so LSD, MDMA, DMT, psilocibin, meskalin in druge podobne snovi s psihedeličnimi lastnostmi. Teoretične in praktične osnove psihedelične psihoterapije temeljijo na kliničnih raziskavah psihoterapevtov in psihiatrov Stanislava Grofa, Claudia Naranja, Lea Zeffa, Roberta Mastersa, Jean Houston in drugih ter na teoretičnih predpostavkah analitične, perinatalne in transpersonalne psihoterapije.

V primerjavi s klasično psihoterapijo, ki temelji predvsem na pogovoru, interpretaciji in integraciji biografskih izkušenj, krepitvi zdravih funkcij ega in ohranjanju klienta v vsakdanjem stanju zavesti, psihedelična psihoterapija temelji na notranjem, izkustvenem doživljanju klienta v spremenjenem stanju zavesti, na začasnem preseganju ega ter doseganju tako imenovane transcendentalne izkušnje. Pogovor s klientom je omejen na čas priprave in integracije ter na morebitne kritične trenutke med samo psihedelično izkušnjo.

Vsebina izkušenj kot tudi globina osebnostnih sprememb, doseženih v psihedelični psihoterapiji, praviloma presega teoretične okvire klasične psihoterapije, zato je za razumevanje le-teh nujno potrebno poznavanje tako imenovane razširjene kartografije človekove psihe, ki ju poleg biografskega nivoja sestavljajo še predrojstni, obrojstni ter transpersonalni nivo. Dva nivoja, ki ju večina psihoterapevtskih šol ne priznava, iz kliničnih izkušenj pa je razvidno, da sta praviloma najgloblji vir najrazličnejših oblik psihopatologije.

Te razlike med klasično in psihedelično psihoterapijo zahtevajo prilagoditev psihoterapevtskega procesa, saj so za varno in uspešno izvedbo psihedelične psihoterapije izredno pomembni pravilna priprava klienta in terapevtskega prostora, prepoznavanje kritičnih trenutkov in zmožnost podpore klienta v njih, zmožnost psihoterapevta, da je prisoten v širokem razponu dramatičnih osebnih izkušenj, široko poznavanje prej omenjene razširjene kartografije, razumevanje mehanizmov zdravljenja v spremenjenih stanjih zavesti ter poznavanje načinov, s katerimi jih je mogoče dodatno spodbuditi in podpreti.

Prvi raziskovalec z dovoljenjem

Dr. Peter Gasser, švicarski psihiater in psihoterapevt, je prvi raziskovalec, ki je dobil dovoljenje za uporabo psihedelikov v terapevtske namene. Obsežne raziskave in medicinska uporaba psihoaktivnih substanc, ki spreminjajo stanja zavesti, so se začele po letu 1943, ko je švicarski kemik Albert Hofmann odkril LSD, polsintetični ergot alkaloid iz gliv.

Sčasoma je postalo jasno, da substance, kot je LSD, ne delujejo v skladu z običajno paradigmo vnosa medikamentov, ampak bolj kot neke vrste katalizator psiholoških procesov. Zaužite bi morale biti v psihoterapevtskem okolju. Kot odziv na množično uporabo LSD-ja v protikulturnem gibanju v 1960-ih je prišlo do svetovne prepovedi substanc in do njihove uvrstitve med narkotike brez terapevtske vrednosti. To je povzročilo propad raziskav s substancami, ki spreminjajo zavest, in konec terapije z njimi.

Po več kot 35-letnem premoru je dr. Gasserju uspelo dobiti dovoljenje za študijo psihoterapije s pomočjo LSD ter posamezna dovoljenja za psihoterapevtsko zdravljenje z uporabo LSD ali MDMA. Ko so paciente povprašali o prednostih psihoterapije z uporabo LSD v primerjavi s klasično pogovorno psihoterapijo, jih je večina navedla lažji dostop do čustev, hitrejši napredek, pomembne uvide in občutek varnosti. Ugotovitev raziskave je bila, da strokovno nadzorovana in ustrezno vodena psihoterapija z uporabo LSD dolgoročno koristi ljudem z življenjsko ogrožajočimi boleznimi.



Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

psihedeliki , psihoterapija

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.