Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Izzivi vzgoje v današnjem času

"Otrok ne razume, kaj pomeni biti priden ali poreden. To je preveč črno-belo in presplošno, otrokovo obnašanje je potrebno konkretizirati vsak dan sproti. Vedeti mora, kaj točno je naredil narobe in kaj mora popraviti ali pa kaj točno je bilo v redu," poudarja Eva Hrovat Kuhar.
"Otrok ne razume, kaj pomeni biti priden ali poreden. To je preveč črno-belo in presplošno, otrokovo obnašanje je potrebno konkretizirati vsak dan sproti. Vedeti mora, kaj točno je naredil narobe in kaj mora popraviti ali pa kaj točno je bilo v redu," poudarja Eva Hrovat Kuhar. (Foto: Mateja Jordovič Potočnik)

Vzgoja, pravi Eva Hrovat Kuhar, univ. dipl. psih., družinska in vedenjska terapevtka, ki je zaposlena v osnovni šoli, danes prinaša iz generacije v generacijo težje izzive. Nasvete, kako se spopasti z njimi, je zapisala v knjigi s prav takšnim naslovom: Izzivi sodobne vzgoje.

»Ključna težava je v tem, da želijo starši otroku vse prepogosto le ugoditi in mu vse nuditi, preveč stvari skušajo narediti namesto njega. Ne zavedajo se, da na dolgi rok s tem otroku samo škodijo. Obenem pozabljajo, nase, na svoje potrebe. Najprej morajo biti starši sami zadovoljni, tako bodo laže vzgajali in obenem naučili otroke, da niso center družine, temveč le njen del,« poudarja avtorica.
Vse preveč staršev vzgaja sicer na videz samozavestne, a razvajene otroke, za katere je značilno, da stojijo le za svojimi željami, da jim vse »pripada«, pa četudi brez truda in brez odgovornosti. Kakšne so še posledice take permisivne vzgoje?
Tako se vzgaja tudi zelo neodgovorne odrasle. Permisivna vzgoja pomeni, da lahko otrok počne vse, kar bi rad, pa če je to zanj dobra ali ne. Majhen otrok razvojno nikakor ne zmore sam postavljati meja (da bi se, na primer, lahko sam odločal, kdaj bo šel spat ali kaj bo delal). Odhod spat morajo vedno voditi in dirigirati starši. Če otroku pustimo, da se odloča sam zase, mu ob tem ni udobno, poleg tega se takšen pristop kot bumerang vrne, saj bo od staršev preveč zahteval. Ker ga s tem ne učijo odgovornosti, tudi kasneje ne bo ravnal odgovorno. Ne bo skrbel za naloge, krivil bo druge, čakal bo, da kdo drug ureja stvari zanj, tudi starši bodo vedno krivili druge, denimo učitelje, druge otroke …

Kaj pa že zmorejo otroci, denimo v predšolskem obdobju?
Odvisno je seveda od otroka, vsaka starostna doba pa s seboj prinaša tako svoje zahteve kot tudi pravice. Manjši otrok ima obojega manj, večji več. Otroci zelo zgodaj zmorejo pospraviti, se obleči … Najprej seveda ob pomoči staršev, potem vedno bolj samostojno. Triletnik že zlahka pospravi svoje copate, drobtinice z mize in igrače v zabojček. Vse se nadgrajuje. Začne se z eno igračo, ne s celim zabojem, kasneje se to nadgrajuje.

Katere so še pogoste napake, ki jih delajo starši? Se razlikujejo med očeti in materami?
Gospodinjska opravila so še vedno precej razdeljena po spolu, tudi udeležba na sestankih v šoli, pa fizična skrb za otroka je bolj na ženskih plečih. Slovenska vzgoja moškim dopušča več prostega časa in skrbi zase, mamam pa, kar se mi ne zdi prav, družba nalaga večjo skrb za družino, njeno dobrobit in dobro počutje. Na srečo pa opažam, da je tudi vedno več »pravih« očetov in da se vedno več domačega dela tudi deli. Nisem pa še srečala moškega, ki bi prišel domov in rekel: »Zdaj bom pa najprej pomil posodo, da bo kuhinja čista, potem gremo pa ven,« kar znajo reči mame. To se mi zdi osnovna, sicer malce karikirana, razlika. Prednost moških je ta, da otroke bolj spodbujajo k raziskovanju in preizkušanju meja – spodbujajo jih k plezanju, jih usmerjajo, kam stopiti, na katero vejo, kje naj se primejo. Mame so tu bolj zaščitniške.

Mame tudi pogosteje čustveno manipulirajo, omenjate v knjigi.
Ja, to je sicer odvisno od osebnosti, nekateri so bolj nagnjeni k temu. Nekatere mame znajo reči: »Jaz bom kar umrla, če boš ti poreden.« Rečejo tudi: »Zdaj je pa mamica tako žalostna, da ji bo kar srček počil.« Le kako si to otrok predstavlja … Si predstavljate travmatične posledice takega stavka, če se mami kasneje res nekaj zgodi? Otroku ne moremo in ne smemo reči, da mora nekaj narediti zato, da ne bomo žalostni. To je manipulacija. Otrok mora storiti nekaj zato, ker je to prav, ker se spodobi, ker je to naša zahteva, ne pa iz odgovornosti do naših čustev. Ko mama otroku reče, da je žalostna, ker ni pospravil, je v resnici jezna in tako prihaja do pojmovne zmede med čustvi, saj dobiva otrok dvojna sporočila in se kasneje ne bo znašel v tem, kaj čuti.

Zatakne se torej tudi pri čustvenem opismenjevanju?
Starši se z otroki pogovarjajo, kako se obnašati, kako, kdaj, kje in kaj narediti, o čustvih pa je premalo govora. Če sami težko izrazimo čustva, otroka težko naučimo zavedanja, kdaj je srečen, radosten, vesel ali zadovoljen, kdaj jezen, nesrečen, prizadet, potrt ...
To se nauči iz našega zgleda in tako, da mu razlagamo, kako se počutimo. Na primer: »Zdaj sem zelo vesela, ker si naredil to in to,« ali »Tako dobro mi dene, če ti pospraviš kocke,« ali »Zdaj sem pa jezna, ker sem se spotaknila ob tvoj avtomobilček.« Če pa norimo v avtu v jutranji konici in preklinjamo vse po vrsti, potem se ne moremo čuditi, če tudi otrok nori v vrtcu, ko mu nekdo vzame avto. Potrpežljivosti ne moremo učiti, če tudi sami nismo taki. Otrok vse vidi in vse srka. Zgled je tu osnova, bolj kot besede. Seveda zna biti težko. Ampak ko postanemo starši, se moramo zavedati, da smo hkrati vzgojitelji in »zgleditelji«. Otroci so naša ogledala in nas samo zrcalijo.

Za današnji čas bi bilo tudi nujno potrebno, da otroke naučimo, kako se spopasti s frustracijami, s stresom. Kakšen je najboljši način?

Stresu se ne moremo izogniti. Veliko staršev skuša otroku prihraniti vsak stres, še tako majhen. Začne se že s tem, da prilagajajo pravljice – preskočijo hude dele, ker verjamejo, da bodo škodili otroku. Pomen, vrednost pravljic je ravno v tej vsebini. Vemo, da pravljice pomagajo pri premagovanju frustracij. O vsebini pa se je potrebno pogovarjati, jo otroku razčleniti.

Starši se tudi pogosto vtikajo v socialne skupine otrok; omejujejo družbo otroku zaradi slabega vpliva ali pa pri vpisu v šolo postavljajo zahtevo, da bi šel otrok v razred, kjer mu bo »fajn«, kjer ni otrok, ki bi lahko slabo vplivali. To je želja vsakega starša, a tak razred ne obstaja, naravna distribucija je, da ima vsak razred kakšnega otroka, ki ruši disciplino. In otrok se mora naučiti soočati z njimi. Najhuje je otroka umikati iz takšnih situacij, najbolj idealno pa je, da ga naučimo, kako odreagirati; kaj narediti, če te nekdo nadleguje, če se nekdo norčuje, če se nekdo noče igrati s tabo ... To so življenjske situacije. Če je otrok preveč varovan, ker starši vse urejajo namesto njega, zraste v nesrečnega odraslega. Zgodi se ravno obratno, kar so želeli. Želeli so nuditi najbolje za maksimalno srečo, dejansko pa tako le tlakujejo pot v nezadovoljstvo in nesrečno osebnost.

Dr. Donald Winnicott, angleški pediater in psihoanalitik, je avtor izraza »dovolj dobra mama« – to je tudi po vaše cilj, ki naj bi mu skušali slediti starši pri vzgoji. So to »pravi« starši?
Pravi starš naj bi bil dovolj dober, saj popoln ni nihče. Popolnosti nas je lahko le strah. »Dovolj dober« pomeni, da se otrok uči denimo tudi iz tega, da vidi kdaj mamo, ki je sesuta, ki ne zmore več. Takrat se nauči, da jo mora pustiti pri miru, ker ima svoje potrebe in mu ne more biti na voljo. Otrok se mora naučiti socialnih meja. Vsak od nas ima potrebe. Res je, da se ob prihodu novorojenčka v družino te potrebe začasno spremenijo, saj v prvih dneh skorajda ni prostora za starševske potrebe, polagoma pa otroku privzgajamo zavedanje, da smo v družini pomembni vsi.

Vi poudarjate tri stebre dobre vzgoje: ljubezen, postavljanje meja in potrpežljivost. Napake danes najverjetneje delamo predvsem pri doslednem postavljanju meja in učenju odgovornosti?
Najpogosteje se zalomi pri postavljanju meja. Kadar otrok joka, ker je utrujen, lačen ali neprespan, joka iz stiske. Velikokrat pa joka, ker nekaj zahteva – »jaz to zahtevam in te bom prisilil, ker jaz, otrok, vem, da bolj bom jokal, bolj boš nepotrpežljiv in bolj boš nepotrpežljiv, bolj bom jaz uspešen«. Tega seveda ne počne zavestno, ampak je tako vedenje posledica njegovih izkušenj. Tak jok izsiljevanja je zelo prepoznaven. Če vidimo otroka, ki besno joka, potem za kratek čas neha in pogleda mamo, če ga gleda in nato joka naprej. Morda nam je ob tem lahko nerodno, ampak ta jok je njegova izbira in njegova odgovornost. Potrebno je torej ločiti jok iz stiske, ko moramo otroka nujno potolažiti, od izsiljevalskega joka, ko želi otok z njim le prisiliti starše, da bi mu ugodili.

Mnogim staršem je težko gledati otroka, kako joka, pa čeprav s tem samo izsiljuje …

Najprej morajo to razčistiti s seboj. Kot sem že rekla, treba je ločiti potrebo od želje. Potrebo je nujno zadovoljiti, željo pa včasih ja, včasih ne. Potreba je hrana, čokoladica je pa želja. Želja je stvar dogovora, razmisliti moramo, ali bomo ugodili zaradi tega, ker se nam zdi to prav ali zgolj zaradi želje po izogibanju konflikta. Če mu ustrežemo zaradi slednjega, konflikt samo prestavimo do naslednje želje, v nedogled pa tako seveda ne gre, saj bi bila to bližnjica do hudo razvajenega otroka.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

vzgoja otrok

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.