Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Visoka cena poceni oblačil

 Shima Akhter na začetku svoje »kariere« - pri dvanajstih letih - zasluži 10 dolarjev na mesec. Ko z drugimi delavci zahteva boljše pogoje dela, jih brutalno pretepejo s palicami, škarjami in z njihovimi glavami tolčejo ob steno.
Shima Akhter na začetku svoje »kariere« - pri dvanajstih letih - zasluži 10 dolarjev na mesec. Ko z drugimi delavci zahteva boljše pogoje dela, jih brutalno pretepejo s palicami, škarjami in z njihovimi glavami tolčejo ob steno. (Foto: Shutterstock)

Zgodba o moči in revščini

Bangladeš. Ena od tovarn, kjer izdelujejo oblačila »hitre mode«. Dnevno plačilo: manj kot tri dolarje na dan. Shima Akhter na začetku svoje »kariere« - pri dvanajstih letih - zasluži 10 dolarjev na mesec. Ko z drugimi delavci zahteva boljše pogoje dela, jih brutalno pretepejo s palicami, škarjami in z njihovimi glavami tolčejo ob steno. V drugi podobni tovarni v Kambodži uporniške delavce enostavno postrelijo. To je le ena od črnih plati cenovno dostopne mode tekstilne industrije, na katero opozarja dokumentarni film Prava cena.
Na leto svetovna tekstilna industrija izdela 80 milijard novih kosov oblačil, večji del teh nastaja v državah v razvoju, opozarja Živa Lopatič, vodja pravične trgovine 3Muhe in soustanoviteljica zadruge Buna, ki slovenski trg zalaga s slovenskimi pravičnimi izdelki. Oblačila nastajajo v tako imenovanih potilnicah (angl. sweatshops), kjer jih v Bangladešu, Kambodži, Indiji, Vietnamu, na Kitajskem in drugod izdelujejo v težkih in nevarnih delovnih pogojih, v 16-urnem delovniku in za nekaj centov na uro. Prav to temno plat zgodbe o oblačilih, ob tem pa tudi o njihovem vplivu na okolje in zdravje, jasno prikazuje tudi dokumentarni film iz leta 2015 z naslovom Prava cena (The True Cost).

Sporočilo, ki ga prinaša ekranizacija zgodbe o moči in revščini, je: odločitev o izbiri naj ne bosta le cena in stil, temveč tudi etika. Pri majici, ki stane pet evrov, je namreč nekdo razliko do 20 ali več evrov plačal s slabimi delovnimi pogoji in uničevanjem okolja. Kakovostna in pravična oblačila zato ne morejo biti poceni. Obenem sogovornica še poudarja: »Ob govoru o suženjskih delovnih pogojih tekstilnih delavcev v državah v razvoju je mogoče pogosto slišati argument, da kljub vsemu ti vsaj imajo delo. Pa je to res kriterij, glede na to, da govorimo o ljudeh, ki za tri dolarje na dan delajo v težkih in nevarnih pogojih? Večina od nas je prepričana, da si za svoje delo zaslužimo pravično plačilo.«


Tekstilna industrija takoj za naftno

V ozadju hitre mode je tudi veliko uničevanje okolja. Tekstilna industrija je takoj za naftno največja svetovna onesnaževalka. Njen največji odpadni produkt je odpadna voda, ki jo pogosto neprečiščeno spuščajo v reke ali potoke. Prav tako gre pri produkciji tekstila tudi za velike količine porabe tega naravnega vira. Za izdelavo ene bombažne majice, kar vključuje celotni proces od pridelave surovine in vse do transporta oblačila, porabimo približno 2.600 litrov vode. Bombaž, pa je tako ali tako občutljiva zgodba zase, ob tem pojasni Živa Lopatič.
»Bombaž, ko so ga začeli saditi v Ameriki, že zgodovinsko s sabo prinaša zasužnjevanje. Medtem ko je danes v njegovo pridelavo vključenega veliko tudi otroškega dela.«

V ZDA, ki je med največjimi pridelovalkami bombaža, kmetje dobivajo visoke subvencije, zaradi česar je nato na svetovnem trgu cena te surovine praktično nič. S tem pri prodaji nato tekmujejo Uzbekistan, Indija in druge države, ki zato, da so sploh lahko konkurenčne, v njegovo pridelavo vključujejo najcenejšo delovno silo, in to so otroci, pripoveduje poznavalka področja. »V Uzbekistanu otroci praviloma ne morejo zaključiti letnika šole, če ne gredo delati na bombažna polja. Denar, ki ga pri tem zaslužijo, porabijo za hrano in nastanitev med opravljanjem tega dela. Zato gre v bistvu za suženjsko delo. Poleg otrok morajo poleti obirati bombažna polja tudi zaposleni v državnih institucijah. Le na ta način lahko največja pridelovalka bombaža na svetu, za katero ta rastlina predstavlja tudi strateško surovino, zdrži pritisk na svetovnem trgu.«

Izkoriščanje vodnih virov in zastrupljanje

Prav tako je bombaž tudi zelo žejna rastlina, za pridelavo enega kilograma te surovine je potrebno več kot 20 tisoč litrov vode. V Uzbekistanu so od 60. let prejšnjega stoletja naprej za namakanje polij uporabljali reki Sir Darja in Amur Darja, ki sta včasih napajali Aralsko jezero, primer podaja sogovornica. »Iz namakalnih sistemov, ki so precej slabo narejeni, več kot polovica vode, sicer napeljane na bombažna polja, do teh niti ne priteče. Še večja ekološka katastrofa, ki je povezana s tem, je izsušitev Aralskega jezera zaradi gospodarskega izkoriščanja vode.«

Uničenje nekoč 68 kvadratnih metrov velikega jezera, nekdaj četrtega največjega na svetu, ima tako okoljske, gospodarske in družbene posledice. »Aralskega jezera danes praktično ni več, s čimer je lokalnemu prebivalstvu odvzeto tudi vir preživetja v obliki ribištva. Puščava, ki je za njim ostala pa hkrati vpliva tudi na zdravje ljudi in klimatske spremembe.« Za izsušenim jezerom so tako ostali porušeni ekosistem, revščina in zaradi uporabe gnojil in pesticidov strupeni pesek, ki vpliva na številne bolezni.

Pridelava bombaža je zelo obremenjena tudi z uporabo kemikalij, ki zastrupljajo tla in vodne vire. Petino vseh pesticidov in drugih škropil, ki jih porabimo na svetu, zlijejo prav na to rastlino, s tem pa prehajajo tudi širše v okolje in vplivajo na zdravje. Na bombažnih poljih se letno zastrupi od pol do 2 milijona ljudi in od tega jih 40 tisoč tudi umre.

»Veliko je fotografskih primerov delavcev na bombažnih poljih v Indiji, kako škropijo brez zaščitne opreme. Posledice takšnih obremenitve okolja pa se kažejo tudi v obliki različnih anomalij pri otrocih in pojavu bolezni,« tudi pravi vodja pravične trgovine pri nas. Bombaž se v številnih azijskih tekstilnih tovarnah nato s kemikalijami sreča še v tovarnah, kjer za povečanje njegove trpežnosti uporabljajo strupene snovi, ki so v Evropski uniji sicer praviloma prepovedane. Prek nošnje teh oblačil pa odstotek teh vdira v naša telesa.

Pridelovalci v začaranem krogu

Živa Lopatič spomni še na primer prodaje gensko spremenjenih semen bombaža v Indijo (Bt cotton). »V Indiji so prodali idejo, da se bo s sajenjem gensko spremenjenega bombaža donos izjemno povečal. Prvih nekaj let je to celo držalo, potem pa so se pridelki drastično zmanjšali. Kmetje danes preprečujejo prevelik padec letine z uporabo vedno večjih količin škropil.

Ker se hibridni bombaž ne razmnožuje sam, morajo vsako leto kupovati semena. Pri tem gre za začarani krog odvisnosti pridelovalcev bombaža od prodajalcev semen in preparatov za škropljenje, pri katerih se ves čas zadolžujejo. Pridelava bombaža jih na koncu zaradi dolgov, ki ostajajo, stane več, kot znaša zaslužek, zato v Indiji v zadnjih letih vse več kmetov naredi samomor; po podatkih se jih je za tak drastičen korak odločilo več kot 291 tisoč.«


Bombaž ni edini

Zgodba o bombažu, ki govori o izkoriščani delovni sili, s katero se spopadajo prebivalci deprivilegiranih delov sveta, in zastrupljanju okolja, je le eno od skritih ozadij hitre mode. Podobno je na primer tudi z viskozo, ki jo označujejo celo za material prihodnosti in dober ter trajnostni nadomestek za bombaž in sintetiko. Vendar, kot je pokazala nedavna raziskava nizozemske nevladne organizacije Changing Markets Foundation, tudi njeno pridelavo spremlja podobna problematika. Viskozo namreč globalne znamke hitre mode za oblačila kupujejo v obratih, ki prav tako uničujejo okolje ter zdravje ljudi v Indoneziji, Indiji in na Kitajskem.

»Poceni produkcija, ki jo poganja hitra moda, prepletena z ohlapnimi okoljskimi prepisi v prej naštetih azijskih državah (op. a.), pomeni strupeno mešanico,« so med izsledki raziskave zapisali v fundaciji in ob tem tudi poudarili, da bi bili veliki trajnostni premiki na področju viskozne industrije mogoči že z majhnimi napori. Deset modnih podjetij namreč obvladuje 70 odstotkov svetovne produkcije viskoze, zato bi samo sprememba njihove politike dobave materiala, ki naj bo izdelan odgovorno do ljudi in okolja, lahko privedla do korenitih preobratov v sektorju.


Kopičimo in odvržemo

V pogovoru o posledicah hitre mode Živa Lopatič poudari, da redko govorimo tudi o tem, kaj se zgodi z oblačili, ko jih nehamo uporabljati. V svojih omarah kopičimo veliko več, kot resnično potrebujemo, zaradi cenovne dostopnosti oblačil in njihove slabše kakovosti pa te pogosto in tudi brez večjih pomislekov zavržemo. Nenazadnje hitra moda deluje po načelu: kupi in čim hitreje odvrzi.

Po podatkih za Evropsko unijo so tekstilni izdelki za plastiko najhitrejše rastoči odpadek. V Sloveniji je odpadnega materiala v obliki tekstila 17 tisoč ton na leto, v Evropski uniji ga v istem obdobju zavržemo skupno 12 milijonov ton. »Haiti je postal svetovno odlagališče zavrženih oblačil. Velike količine tekstila pa tam med razgrajevanjem onesnažujejo zrak, zemljo in podtalnico. V oblačilih je namreč veliko kemikalij, ki prehajajo v okolje,« pojasnjuje tudi sogovornica.


Odpadek nazaj v države v razvoju

»V Sloveniji sicer oblačil ne mečemo toliko v smeti, kot smo jih navajeni podariti in si na ta način delamo prostor za kupovanje novih stvari. Kar pa je tudi ena od oblik, kako si operemo lastno vest.« A kot še dodaja Živa Lopatič, nekatera resnično končajo v prodajalnah z oblačili iz druge roke, najslabše ohranjene gredo na odpad, določene uporabijo za predelavo v gradbeni material, nekaj jih gre v humanitarne namene, velik del pa se proda naprej v države v razvoju.

»Na tržnicah teh držav tekstilije razvrstijo po velikosti in tipu oblačil. Prodajajo pa jih ne več na kose, temveč na kilograme,« še dodaja sogovornica. Fenomena hitre mode, ki v tej obliki vdira v deprivilegirane dele sveta, so tako deležni tudi tamkajšnji prebivalci, vplivi pa vidni tudi v lokalnih gospodarstvih. Poplava zahodnih in cenovno dostopnih rabljenih oblačil povzroča propad domačih tekstilnih industrij.

»V veliko državah v razvoju, ki so pridelovalke bombaža, se je v preteklosti izoblikovala tudi tekstilna industrija. Imeli so predilnice in šivalnice, a so jih zaradi prihoda zahodnih rabljenih oblačil zaprli, saj so ljudje prenehali kupovati pri njih narejene stvari. Za primer lahko navedem Senegal, kamor letno iz Francije odpeljejo 18 ton rabljenih oblačil in kjer danes deluje samo še ena predilnica. Vsi ostali tovrstni obrati so zaradi navedenega v zadnjih letih propadli.«

Neetičnih vidikov hitre mode je tako več, kot potrošniki pa smo s kupovanjem tovrstnih izdelkov del problema ali pa s svojo izbiro vplivamo na spremembo, poudarjajo zagovorniki pravične trgovine. Vsakič, ko odpremo ali pa je tudi ne odpremo, spreminjamo svet. Ustvarjamo povpraševanje po hitri modi ali pa po bolj trajnostni. Odločitev je naša. Če s skupnimi močmi premikamo povpraševanje v bolj trajnostno smer, nam bo lahko sledila tudi ponudba. Kako ste se odločili vi?

Zakaj je bolj zdravo kupovati rabljena oblačila?

Najmanj deset pranj je potrebnih, da s tekstilij speremo kemikalije, uporabljene za njihov nastanek. Ker so oblačila v neposrednem stiku s kožo, lahko škodljive snovi na tak način vstopajo v naše telo. Zato je treba nova oblačila pred uporabo vedno oprati.

Ali vemo, kaj kupujemo?

Ali se zavedamo, kaj podpiramo s svojim nakupom denimo majice za deset ali manj evrov? Da je takšno oblačilo nastalo na podlagi izkoriščanja delovne sile in okolja in da hkrati ti izdelki vplivajo tudi na naše zdravje? S tovrstnimi izbirami smo tako kot potrošniki del problema. »Živimo v družbi, v kateri nam neprestano prodajajo idejo, da bomo z nakupom novih oblačil bolj privlačni, zaželeni in srečni. Hkrati pa nas neprestano prepričujejo, da potrebujemo vedno več in vedno nove stvari. Hitra moda deluje v kratkih ciklih. 52 tednov na leto nam ponujajo nove kolekcije, kar nas sili k temu, da gremo vsak teden v trgovino in si kaj kupimo. Na tak način tekstilna industrija poskuša z nizkimi cenami doseči zastavljene visoke profite,« poudarja Živa Lopatič, zagovornica pravične trgovine.

Kaj lahko storimo?

Rešitev za odgovornejše ravnanje pri nakupovanju oblačil je več.

1. Počakajmo z nakupi: »Kot pri drugih stvareh je najtežje spreminjati navade. A zavedati se moramo, da oblačil ne potrebujemo toliko, kot jih imamo. Če najprej to ozavestimo in začnemo nositi, kar imamo, namesto, da kupujemo novo, je to že prvi korak,« je spodbudna Živa Lopatič.

2. Predelajmo in zamenjajmo: Ko se določenih kosov naveličamo, jih lahko predelamo ali zamenjamo ter na ta način dobimo nove.

3. Kupujmo iz druge roke: Ena izmed alternativ so tudi trgovine z oblačili iz druge roke, kjer je mogoče najti dobro ohranjena rabljena oblačila, čevlje in modne dodatke. Pri nas je tovrstnih prodajaln več, med njimi pa je mogoče zaviti tudi v Center ponovne uporabe, ki ga najdete v Ljubljani, Vojniku, Rogaški Slatini, Tepanju, Trebnjem in še v nekaterih drugih krajih. Skupno jih je devet. Ker pa uporabo rabljenih oblačil lahko spremljajo tudi zadržki, kot je, kdo je to pred mano nosil, je v zagovor tej praksi treba spomniti, da se vsak dan srečujemo s predmeti, ki jih je nekdo pred nami že uporabljal. V hotelski postelji najbrž največkrat ne pomislimo, kdo je pred nami spal v njej, podobno tudi ob odhodu v spa, kjer nas opremijo z brisačami in kopalnimi plašči, ne razmišljamo, kdo jih je pred nami uporabljal. Prav tako veliko pozornosti ali prav nobene ne posvečamo tudi temu, kdo je pred nami pomerjal kavbojke in majico v trgovini, kjer sicer ponujajo nove kose.

4. Zamenjajmo: Med možnostmi, ki predstavljajo korak stran od kupovanja modnih kosov, so tako tudi izmenjevalnice, ki jih je mogoče organizirati med prijatelji ali pa se udeležimo katerega izmed tovrstnih dogodkov. Enkrat mesečno jih prirejajo na primer v Tekstilnici. Obstaja pa tudi elektronska knjižnica oblačil Kabine Šerinjon, kjer si je modne kose mogoče brezplačno sposoditi za dva tedna. V naboru so izdelki slovenskih modnih oblikovalcev in rabljena oblačila.

5. Kupujmo pri lokalnih ustvarjalcih ali v pravični trgovini: Prav tako je ena od možnosti tudi nakup modnega kosa lokalnih ustvarjalcev, vsekakor pa izdelki iz pravične trgovine, ki zagotavljajo, da v ozadju njihovega nastanka ni bilo izkoriščanja delovne sile in okolja. Pri tovrstno certificiranih oblačilih mora biti pregledna dobavna veriga, končna cena izdelka pa taka, da pokrije vse stroške in zagotavlja pravično plačilo.

6.Manj je več: In kot pravi Živa Lopatič, »če imamo denar vsak teden za eno majico, ki stane deset evrov, potem se lahko odločimo enkrat na mesec raje za eno oblačilo iz pravične trgovine za 40 evrov.«

7. Reciklirajmo: Med možnostmi zmanjševanja oblačil kot odpadkov in podaljševanju njihove življenjske dobe je tudi recikliranje. Ustvarjalnih praks je vse več. Pri nas že leta na primer deluje ustvarjalni kolektiv Smetumet, ki iz različnih odpadnih materialov izdeluje torbice, nahrbtnike, cekarje in drugo. Na njihovi spletni strani vedno lahko preverite, kaj trenutno zbirajo. Pa naj bodo to zavese in naramnice ali pa kravate, pasovi, rute, vezalke, avtomobilski varnostni pasovi, tetrapaki, odsluženi dežniki in še marsikaj drugega.

8. Začasna nošnja modnih kosov: Odgovor na čezmerno modno potrošnjo in njeno hiperprodukcijo pa ponuja tudi že večletni projekt shirting, prek katerega spletne strani se je mogoče vključiti v krogotok premišljeno oblikovanih modnih kosov. Z izbiro ene izmed srajc za začasno nošnjo tako postanete del trajnostno naravnane skupnosti.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

hitra moda , oblačila

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.