Skrb za ostarele starše

< >

Povejte svoje mnenje!

Zelo nam je pomembno, kar mislite o Viva portalu. Pomagajte nam ga izboljšati.

A- A A+

tiskaj

20. avgust 2012

Avtor: Neža Žigon

(Foto: Diana Anđelić)

Povezano

Ko postanemo skrbniki svojih skrbnikov

Starost je življenjsko obdobje, na katero je večina med nami čustveno in psihološko najslabše pripravljena. Radi namreč živimo v prepričanju, da se nas, naših teles in našega uma ne bo dotaknila. Simptome staranja odganjamo (oziroma želimo preprečiti njihov pojav) s pretiranimi dietami, telovadbo, barvanjem las, beljenjem zob, serumi za lepšo in bolj napeto kožo ter nenehnim zanikanjem obdobja, ki se nas dejansko loteva. Hkrati se razmišljanju o staranju izogibamo, ker v nas vzbuja najhujše strahove: da bomo priklenjeni na posteljo ali invalidski voziček, da bomo komu v breme, da ne bomo več zmožni trezno razmišljati ter da bomo sami in osamljeni.

O staranju in vsem, kar prinaša, začnemo intenzivneje razmišljati takrat, ko se postarajo naši starši. Za nas namreč mama in oče ostajata simbol modrosti in varnosti; tudi ko smo že odrasli in imamo svoje otroke, so starši za nas še vedno vir nasvetov, topline in zavetje pred nevšečnostmi zunanjega sveta. Ko se postarajo in postanejo delno ali popolnoma nemočni oziroma odvisni od zunanje pomoči, se vloge nenadoma zamenjajo: znajdemo se v vlogi skrbnikov naših skrbnikov in zdi se, da se na glavo postavi sama narava življenja.

Ko se dogaja neizogibno - starši so se postarali

Eden od najtežjih izzivov, s katerim se spopadamo pri staranju staršev, je čustveni. Ko vidimo, da se starši starajo, nas to opomni, da tudi mi nismo več mladi, kar je dodaten "napad" na naša srednja leta in na našo samopodobo. Opomni nas na lastno smrtnost in opozori, da čas (pre)hitro beži. Ko se spomnimo, kako so nas vzgajali starši, se začnemo spraševati, v kakšnem spominu nas bodo ohranili naši otroci.

Hkrati je skrb za ostarele ali bolne starše nekaj, česar nihče od nas ne pričakuje, misli na to se podzavestno izogibamo. Vse življenje povezujemo s svojimi starši, nato pa smo nenadoma postavljeni v vlogo skrbnika nekoga, ki nas je previjal, hranil, uspaval, vozil v šolo zdaj pa ga moramo mi (v najhujših primerih!) previjati, hraniti, voziti k zdravniku & Vse to se zdi tako krivično, zdi se naravnost nemogoče! Najtežje se je sprijazniti z dejstvom, da smo odgovorni za dobrobit staršev. Nočemo misliti na to, da se starajo in da bodo umrli, ker med nami in smrtjo ni ničesar. Mi smo naslednji. Neradi si priznamo, da se dogaja neizogibno: naši starši so se postarali in to pomeni, da se bomo prej ali slej postarali tudi mi.

Kdaj ostarelim staršem priskočiti na pomoč

Ko se odločamo o skrbi za ostarele starše, moramo najprej poznati osnove: so njihove bivanjske razmere primerne, ali pa za to, da ostanejo v sedanjem domu, potrebujejo dodatne storitve oziroma pripomočke? Je trenutna notranja razporeditev v njihovem sedanjem domu primerna (stopnice, pohištvo, dostop do stanovanja ...)? Kakšne so njihove želje glede bivanja in oskrbe? Ali potrebujejo pomoč pri kopanju, kuhanju, oblačenju, negi, higieni? So še sposobni sami uporabljati javni prevoz? Ali primerno upravljajo s svojimi financami in ali vemo, kje imajo spravljene nujne dokumente in ključe? Imajo težave s sluhom, vidom, spominom?

Znaki, da roditelj nujno potrebuje dodatno pomoč, so:

nenadna izguba teže, ki je lahko znak, da ne jé (dovolj) oziroma da si ne pripravlja hrane (noče/ne zna/ne zmore);
neredno jemanje zdravil ali predoziranje, ki je lahko posledica zmedenosti, pozabljivosti ali napačnega razumevanja zdravnikovih navodil;
opekline ali poškodbe lahko kažejo na težave, kot so splošna šibkost, pozabljivost in zloraba alkohola;
opuščanje osebne higiene: neredno tuširanje, prenehanje britja, neredno menjavanje spodnjega perila in oblek je lahko posledica mentalnih ali psihičnih problemov;
pogostejše prometne nesreče so lahko posledica upočasnjenih refleksov, slabega vida, telesne šibkosti ali splošne nezmožnosti upravljanja vozila;
splošna pozabljivost, denimo neplačevanje računov, zamujanje dogovorjenih srečanj, pozabljanje imen, naslovov, telefonskih številk, časa za obrok ipd.;
ekstremna sumničavost je lahko resna motnja: oseba vse ljudi, ki jih pozna ali je z njimi kakorkoli v stiku, sumi, da jo zalezujejo in kujejo zaroto proti njej;
serije manjših požarov, ki jih lahko povzroči nepravilno ravnanje z vžigalicami, pozabljivost pri ugašanju štedilnika itd., so lahko posledica začasne izgube prištevnosti;
kakršnokoli čudaško vedenje (sprehajanje v zimskih oblekah sredi poletja ali nasprotno);
dezorientiranost: oseba se ne zaveda, kdo je, kje je, kdo je njena družina ali celo govori z ljudmi, ki jih sploh ni v prostoru.

Čas za pogovor

Ko vse kaže na to, da bosta morala eden ali oba starša zaživeti drugače, v oskrbi, je čas za pogovor. To je lahko eden od bolj neprijetnih pogovorov, ki jih boste imeli s svojimi starši, zato dobro načrtujte teme, ki jih želite zajeti, ter odločitve oziroma sklepe, do katerih želite priti. Pogovor naj se ne zdi naučen oziroma pripravljen vnaprej. Prisluhnite staršem in vsemu, kar želi(ta) povedati, saj je možno, da imata sama že izdelane načrte. Bodite pripravljeni sprejeti njuno odločitev, kakršnakoli že je; nenazadnje gre za njuno življenje.Uspešen pogovor je odvisen od kakovosti odnosa, ki ga imamo z roditeljem, a tudi od njegovega mentalnega, čustvenega in fizičnega zdravja. Ko predlagamo spremembo, je pomembno, da ga pritegnemo v pogovor, ne pa da skušano ukazovati in usmerjati. Obnašajmo se kot nekdo, ki je pripravljen ponuditi pomoč in olajšati stvari, ne pa kot svetovalec, ki želi izsiliti spremembo. S starši se podrobno pogovorimo o njihovih željah in možnostih, delimo z njimi svoje občutke in zagotovimo, da jim bomo nudili vso podporo.

Povejte svoje mnenje!