Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Starost je lahko lepa, čeprav ji kapitalizem jemlje vrednost

Družbeni kontekst nam posreduje dojemanje staranja kot izgubo, kar je realno. Izgubili bomo ljudi, ki smo jih poznali in imeli radi, in določene telesne funkcije. Vendar pa bomo veliko tudi pridobili – staranje je proces biserjenja, plasti za plastjo.
Družbeni kontekst nam posreduje dojemanje staranja kot izgubo, kar je realno. Izgubili bomo ljudi, ki smo jih poznali in imeli radi, in določene telesne funkcije. Vendar pa bomo veliko tudi pridobili – staranje je proces biserjenja, plasti za plastjo. (Foto: Shutterstock)

Na kaj pomislite ob staranju? Povezujete ta del življenja z onemoglostjo, nemočjo, telesno šibkostjo, kognitivnim upadom, samoto, žalostjo, nebogljenostjo, nekoristnostjo ali z zgubano, grdo kožo?
Živimo namreč v družbi, ki poveličuje mladost in aktivnost, vrednost posameznika pa meri z njegovo produktivnostjo. Starost večinoma dojemamo na podlagi številnih predsodkov, ki to obdobje življenja ovijajo predvsem v negativne pomene, predvsem pa so neusklajeni z resničnostjo.

Na to v svoji knjigi Lepota let: manifest proti starizmu opozarja ameriška blogerka in aktivistka Ashton Applewhite. Ste vedeli, da so ljudje na začetku in koncu svojega življenja najsrečnejši? To je dokazano. In to je le eno od dejstev, ki staranje odmikajo od njegove mračne podobe.

»Danes vidim starizem, kamor se ozrem. Kadar se stari prijatelji zdrznejo ob glasni izjavi, kako dolgo se že poznajo, namesto da bi se veselili skupne zgodovine. Kadar se moški in ženske čutijo prisiljene, da na spletnih straneh za zmenke lažejo o svoji starosti,« v svoji knjigi, nedavno prevedeni tudi v slovenščino, piše Ashton Applewhite.

V njej ponuja družbeno kritičen, a obenem navdihujoč in razbremenilen pogled na staranje in razgrinja družbene plasti, ki opredeljujejo to obdobje našega življenja z negativnimi pomeni. Vabi nas, da se zavemo, kako smo takšen pogled na pozna leta dodobra tudi že ponotranjili. Kapitalizem to obdobje življenja obravnava kot problem, ki ga je treba zdraviti, ga upočasniti, odmakniti, izrezati in zanj tako prodaja izdelke in storitve.

Staranje ni bolezen

Staranje je močen vseživljenjski proces, ki nam je vsem skupen, čeprav smo si v tem procesu hkrati tako zelo različni. »Kot pri vseh 'izmih' je v jedru starizma stereotipnost: domneva, da so vsi člani skupnosti enaki.« Pa ni tako. Kot tudi ne drži, da je starost povezana z nesrečo. Starejši možgani so bolj vzdržljivi na čustvenem področju, zato se z leti lažje spoprijemamo z negativnimi čustvi. Staranje prinese čustvene in kognitivne koristi, čeprav zaradi predsodkov te težje prepoznamo. Prav tako raziskave kažejo, da je mogoče srečo tekom življenja opisati prek črke U. Najsrečnejši smo na začetku in koncu naših življenj.

Bi se vrnili nazaj?

»Samorazdiralno je, da poskušamo biti mlajši. Videti obraz v ogledalu kot tuj utegne biti najsplošnejša manifestacija ponotranjenega starizma,« zapiše avtorica. Ob enem pa je želja po biti mlajši polna nasprotij. Slišimo lahko, da si nekdo želi biti spet mlad. Pa je res tako, sprašuje Ashton Applewhite. Ni redko, da oseba v zrelih letih prav takšno izjavo hitro pospremi z dodatkom, da bi si tega sicer želela na fizični ravni, vendar z zavedanjem, ki ga ima sedaj.

Zelo redki bi se, če sploh kdo, resnično vrnili leta v zameno za vso samozavest, pomirjenost in dojemanje, ki ga prinesejo kasnejša obdobja življenja. »Čeprav nas starost oropa stvari, ki so nam bile ljube – telesne moči, ljubljenih prijateljev, napete kože –, smo bolj zadovoljni.« Čedalje bolj omejeno življenje je hkrati lahko vir vse večjega osebnega zadovoljstva in posebnih užitkov, življenje pri osemdesetih pa lahko celo bolj zabavno, pokaže sogovornica.


Užitek in zadovoljstvo

Tudi sama je šla čez proces ozaveščanja lastnih stereotipov in izkoreninjanja predsodkov o starosti, ki so jih ji vse od zgodnjih let vsiljevali mediji in popularna kultura. Na podlagi teh je s tesnobo razmišljala o svojih poznih letih. »Gube so grde. Stari ljudje so nesposobni. Žalostno je biti star,« zapiše svoje nekdanje domneve, ki jih je skozi proces spoznavanja razkadila. V tem soočanju, kot pravi sama, je najtežje opustila predsodek do sebe, do svoje lastne prihodnosti, »do svojega jaza kot manjvrednega v primerjavi z mlajšim.«

Danes je stara 65 let in življenja, ki je pred njo, se veseli, pozna leta je ne spravljajo več v grozo. Več kot je tekom raziskovanja staranja izvedela, manj jo je bilo strah prihodnosti, ki se je prej pred njo izrisovala kot predstava in ne kot stanje, oprto na resničnost. Tudi zasoplost, ki se iz leta v leto stopnjuje, jo zdaj vse manj plaši. Zavedanje, da je časa vse manj, ji prinaša sporočilo in spodbudo, da je treba v njem uživati.


Zanikanje staranja pomeni zanikanje življenja

Mešani občutki glede staranja so do neke mere seveda človeški, nenazadnje gre za zapleten proces, pomirja aktivistka. Staranje ni lahko, a je zanimivo in daleč od mračnega. Tudi določene skrbi, povezane s tem obdobjem življenja, pa naj bodo to pomanjkanje denarja, bolezen ali samota, so do določene mere upravičeni. Vendar pa sta strah in odpor, povezana s staranjem, stvar kulture. Zanikanje staranja pa pomeni, kot da bi zanikali življenje. »Starati se pomeni živeti, prav kakor živeti pomeni starati se,« poudarja avtorica v prvi polovici knjige. Z vsakim dnem smo starejši, vendar tudi z vsakim dnem ostajamo mi.

Prositi za pomoč nas povezuje

Kapitalizem starostnikom nalaga še eno breme, in sicer jim v družbi jemlje vrednost, ker ne proizvajajo več. »V ZDA je kot v hiperkapitalistični in hiperpotrošniški družbi to še poudarjeno. Produktivnost in neodvisnost so glavne mantre. A nihče tudi ni popolnoma neodvisen. Tudi mladi na različne načine potrebujejo podporo. Vendar pa je pri nas sramotno prositi za pomoč.

Zato je treba delati na tem in sama sem pri tem aktivna. Ko grem na letališče s kovčkom v roki, na podzemni prosim mimoidoče, če mi pomagajo pri nošnji čez stopnice. Ljudje radi pomagajo, to nas tudi povezuje. In četudi morda izgubimo avtonomijo na določenih ravneh, jo imamo še vedno na drugih.

Prav tako je s produktivnostjo. Geriater Robert Butler, ki je leta 1969 skoval izraz starizem, mi je med najinem pogovorom dejal, da če se zjutraj zbudiš in se oblečeš, si že produktiven. Gre za najbolj nežen primer dojemanja starejših. Vendar če tega ne zmoreš, prosiš za pomoč,« razlaga avtorica.


Čas je za družbeno gibanje

Tesnoba glede let je tako posledica delovanja družbe. Ob soočanju z diskriminacijo na podlagi let Ashton Applewhite poziva k spremembi mišljenja, k družbeni aktivaciji. Treba je razgraditi ustaljene pomene, vloge in stereotipe, ki jih ljudje na podlagi let pripisujejo. Od tod podnaslov njene knjige Manifest proti starizmu, ki prinaša sporočilo, da se spremembe začnejo v nas. Osebno je politično, podčrtuje avtorica. Kako bolje bi živeli, če bi se že v mladosti pripravili na staranje. Kot kažejo raziskave, je pozitivna naravnanost do staranja povezana tudi z boljšim zdravjem.

In kot še zapiše Ashton Applewhite: »Ali ni čas, da se začnemo zavzemati za starostno enakost, ki je tudi stvar državljanskih in človekovih pravic? Diskriminacija na temelju starosti je enako nesprejemljiva kot diskriminacija na temelju katerega koli osebnega vidika, ki ga ne moremo spremeniti.«


Za seks nismo nikoli prestari

Ob razgrajevanju predsodkov, povezanih s starostjo, se aktivistka loti tudi vprašanja seksualnosti. Se za petje in sladoled kdaj sprašujemo, če smo prestari? Tako je tudi s spolnostjo, podčrta Ashton Applewhite. »Ljudje nikoli ne prenehajo seksati,« zapiše. Tako ni res, da starejši nimajo spolnih odnosov. »Seks nas nikoli ne preneha veseliti in lepota je vsepovsod.« Kar pa je obenem tudi smer za drugačen pogled na sprejemanje fizičnih posledic let, kot so to na primer gube in druge telesne spremembe.

»Zakaj ne bi občudovali načina, na katerega se naše starajoče telo z leti spreminja – ali se vsaj naučili, da ga sprejemamo brez cenzure, namesto da bi se oddaljevali od njega? Zakaj ne bi zahtevali privlačne mode, ki laska starejšemu telesu – in ne pozabite čevljev! – ter, nagrajevali tiste industrije, ki uporablja manekenke vseh številk in starosti?« Pa tudi nenazadnje, pri »seksualnosti videz šteje manj, kot mislimo.«

Preberite še intervju z Ashton Appplewhite: Staranje je kot biserjenje

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

starost , starostniki , ashton applewhite

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.