Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Ali postajamo naši starši?

Izvorna družina zaznamuje naš način razmišljanja o sebi, drugih, svojem okolju, načinih, kje in kako iščemo srečo in ali smo sposobni večkrat začutiti zadovoljstvo ali nasprotno, pa tudi načine izražanja čustev.
Izvorna družina zaznamuje naš način razmišljanja o sebi, drugih, svojem okolju, načinih, kje in kako iščemo srečo in ali smo sposobni večkrat začutiti zadovoljstvo ali nasprotno, pa tudi načine izražanja čustev. (Foto: Shutterstock)

Katera pravila so veljala v vaši izvorni družini? Katera veljajo v sedanji? Ali veljajo za vse družinske člane ali so ločena po spolu? Katera upoštevate, ko obravnavate svoja čustva? Kako koristna so ta glede občutka lastne vrednosti, odnosov, potreb in svobode?

To so le nekatera vprašanja, ki jih v svoji knjigi Ali postajamo naši starši: Umetnost spremeniti svoje življenje postavlja avstrijska psihoterapevtka Silvia Dirnberger-Puchner. S ciljem, da bi prepoznali svoje vzorce in prepričanja, ki so povezana z našim odraščanjem, in jih v imenu naše sedanjosti in predvsem prihodnosti presegli, se pomirili s svojo preteklostjo in se otresli nezdravih in utesnjujočih oblik vedenja.

Bolezen: Zdrav odziv telesa na bolno okolje

Presunljiv del osebne zgodbe Silvie Dirnberger-Puchner je njena ozdravitev. »Želela sem biti zdrava in se svobodno gibati. Ampak to ni bilo možno, ker so zdravniki rekli, da je moja bolezen neozdravljiva,« je zapisala. Bila je na invalidskem vozičku, eno leto ni mogla hoditi in imela je že status umirajoče. Imela je avtoimuno bolezen, vzrok zanjo pa pripisuje čustvenemu izvoru, ki se je izrazilo v telesu. Njena bolezen je tako zanjo pomenila posledico, skupek vsega, česar ni predelala v svoji biografiji, je pojasnjevala na svojem predavanju, ki ga je imela pred časom v Ljubljani. Prepričana je namreč, da je v tej prevladoval psihosomatski delež.

»Šlo je za zdrav odziv mojega telesa na moje bolno psihosocialno okolje. To je bila zdrava reakcija mojega telesa na družinski sistem, v katerem sem odraščala in ki je bil izrazito nasilen in travmatizirajoč. Obstajali so dejavniki, ki so bolezen privedli na plano kot klic na pomoč.« Šla je čez proces psihoterapije. Začela se je ukvarjati s svojo preteklostjo, s svojimi prepričanji, vzorci in občutki lastne vrednosti, ki jih je pridobila v svojem družinskem sistemu. »Zdravljenje moje bolezni ni bilo nič proti bolečinam, skozi katere sem šla, da sem prebolela svojo preteklost.« A je bilo vredno, poudarja. Spremenila je zorni kot, razdrla je stara vedenja in ravnanja, za kar pa je bil potreben prostor refleksije, pogum in potrpežljivost.


Spremembe so mogoče, določene so nujne

Na podlagi osebne in predvsem terapevtskih izkušenj ter strokovnega znanja psihoterapevtka poudarja, da so spremembe v našem doživljanju, vedenju in ravnanju mogoče, pravzaprav do neke mere tudi nujne, če se te za nas izkažejo omejujoče in nezdrave. »Nič, kar se je v našem življenju zgodilo groznega in bolečega, ne pusti tako trajnega vtisa, da sprememba ne bi bila mogoča,« v omenjenem delu zapiše avtorica.

Ne gre za to, da bi spremenili svoje starše, temveč da lahko vplivamo na lastno doživljanje in vedenje. Predrugačimo lastno perspektivo in odzive. Zaradi česar pa se je treba lotiti poglobljenega vpogleda v to, kar smo, kako doživljamo in kako živimo ter smo živeli s sabo ter drugimi. Pri tem pa tako izstopiti iz otroških čevljev, morebiti celo iz vloge žrtve, polne jeze in pripisovanja krivde svojim staršem, in se tako osvoboditi. Za kar pa je pomembno, da s svojo preteklostjo sklenemo mir. Se z njo pomirimo, pri tem pa tudi s svojim okoljem in s sabo. Za to ni nikoli prepozno. Tako je mogoče strniti sporočilo knjižnega dela psihoterapevtke, ki je izšlo tudi v slovenščini in v katerem se v berljivem slogu prepletajo znanstvena dognanja, teorija in strokovne izkušnje.

Prepoznajte vzorce, ki zavirajo naše strasti

Izvorna družina zaznamuje naš način razmišljanja o sebi, drugih, svojem okolju, načinih, kje in kako iščemo srečo, in ali smo sposobni večkrat začutiti zadovoljstvo ali nasprotno, pa tudi načine izražanja čustev. Da nikoli ne zadoščamo svojih merilom in nas nenehno navdaja občutek, da nismo dovolj dobri, je eden od vzorcev, v katerem se lahko morda prepozna marsikateri posameznik in posameznica, enega od pogostih skozi odraščanje odtisnjenih doživljanj, podaja strokovnjakinja.

Zaradi tega je težko ceniti svoje uspehe in v njih uživati. Pričakovanja pa je mogoče postavljati vedno višje na način, da ni nikoli mogoče doseči želene ravni. Ob tem je mogoče pogledati tudi na družinski vzorec, ki poudarja pomen storilnosti, v ozadju katerega je sporočilo, da ni prav, da oseba nekaj naredi zase in da ni prav, da bi se ji dobro godilo. Pogosto celo zaradi občutka, da si tega ne zasluži, saj sliši notranji glas, ki jo neprestano kritizira in zahteva vedno več.

Najprej delo, potem zabava

V svoji ordinaciji je Silvia Dirnberger-Puchner spremljala moškega, v katerega družini je veljalo načelo: najprej delo, potem zabava. Na svetovanje je prišel, ker mu je šumelo v glavi, kar pa ni imelo fizičnega vzroka, temveč je šlo za posledico stresa.

Moškega so namreč v otroških letih vedno znova in znova opominjali, da mora nekaj narediti oziroma nekaj doseči, preden se lahko igra. Ko se je kot mladostnik želel malo zabavati, so ga opozarjali, da mora najprej pospraviti svojo sobo, in ga spraševali, ali je naredil vse domače naloge. Odraščal je ob starših, ki jima je bila zabava tuja, saj sta ves čas delala in jima tako ni ostajalo časa za sprostitev. Osebi, na kateri je bil najbolj navezan, sta živeli tako, da sta se odrekali vsakršnim užitkom. Tako je tudi sam odrastel v osebo, ki ni bila zmožna nič narediti zase, kaj šele za svoj užitek, sprostitev. Vedno znova je iskal ovire in naloge, ki jih je bilo treba izpolniti. Vse to s ciljem, da ne bi bil prepuščen brezdelju ali celo uživanju.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

osebnostna rast , prepričanje

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.