Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Travmatska doživetja: Bolečina ugaša počasi

Osebne zgodbe o travmatskih doživetjih in procesu ugašanja bolečine.
Osebne zgodbe o travmatskih doživetjih in procesu ugašanja bolečine. (Foto: Shutterstock)

Večja travmatska doživetja, ki povzročijo hudo posameznikovo prizadetost v različnih obdobjih življenja, stopnjah intenzivnosti in oblikah, marsikomu niso prihranjena. Helena je pred desetimi leti v nesreči v hribih izgubila moža. Vesna je v otroštvu preživela spolno zlorabo, fizično nasilje in zanemarjanje. Jože pa se je precej mlad, kar je še spodbudila prometna nesreča, zapil. Vsi trije, ki so z nami delili svoje soočanje s težkimi življenjskimi preizkušnjami, pripovedujejo o svojem procesu ugašanja bolečine.

JOŽE: SPREJEL SEM SVOJO NEPOPOLNOST

Kot otrok je trdno sklenil, da ne bo pil, saj ga je bilo sram zaradi očeta alkoholika, pripoveduje svojo zgodbo Jože. »A pri 15-ih letih se mi je ‚odpeljalo‘. Spil sem vse, kar so mi dali.« V najstniških letih je bil zelo uspešen alpinist. »Uspehe smo proslavljali, kar pa se je od kratkotrajnega popivanja počasi razvilo v resno pitje.« Pri 21-ih letih je imel pod vplivom alkohola hudo prometno nesrečo z motorjem. »Zbudil sem se v bolnišnici. Tri leta sem bil nato na berglah, kar je ustavilo moje mladostne sanje o himalajskih vrhovih.« V tistem času je končal šolo, se poročil, dobil otroka, a bil je depresiven, se spominja Jože.


S pitjem je nadaljeval ...

... čeprav je ves čas zatrjeval, da lahko kadar koli neha. »Vendar sem vedno našel nek razlog, da sem moral kaj spiti. Ali je bil bolan otrok ali se nisva razumela z ženo ali pa je bilo kaj narobe v službi.« Ob tem pa se ti zgodijo stvari, za katere si si govoril, da se ti ne bodo nikoli, kot je na primer to, da po alkoholu posežeš že zjutraj. »Vedno krajša in težja so bila tudi obdobja, ko sem lahko zdržal brez pitja.« Vendar se dolgo časa ni strinjal s tem, da preveč pije. Zanikal je, ob tem pa vse bolj tonil, dokler ni v njem dozorelo priznanje, da ima težave z alkoholom. Za tem pa odločitev, da odide na zdravljenje. »To ni bilo lahko. Dokler se nisem sam odločil, me tudi s sankami ne bi zvlekli.«


Skozi proces zdravljenja so prišla še druga spoznanja

»Najprej sem mislil, da sem z abstiniranjem že vse naredil in da bo vse takoj v redu. Seveda je to pogoj, vendar se samo po sebi nič ne uredi. Najprej sem imel občutek, da se je cel svet spravil name, saj sem bil prepričan, da je razen pitja sicer z mano vse v redu. Skozi zdravljenje pa sem počasi spreminjal videnje, dojemanje, začel spet plezati.« pojasnjuje Jože in pravi, da se z določenimi stvarmi, če se ne bi zdravil, nikoli ne bi ukvarjal. Ne bi se posvečal toliko sebi in ne toliko reflektiral. »Spoznal sem, kako sem lahko nestrpen, se lotil svojih zamer. Se naučil reči ‚ne‘ in postal vztrajen, kar v času, ko sem pil, nisem bil. Takrat sem vse želel takoj. Z alkoholom prideš na lahek in hiter način do dobrih občutkov, a tudi to potem mine.«

Danes je 36 let, kar abstinira

Ko se je šel zdravit, je sprva čutil tudi sram, stigmo, a se je sčasoma tudi to spremenilo. »Ko pogledam danes na svoje življenje, sem vesel, saj sem svoje mladostniške sanje kasneje v veliki meri uresničil.« Če se ne bi šel zdravit, se to ne bi zgodilo, je prepričan. Z leti treznosti se spreminja tudi njegov pogled nase, predvsem je sprejel svojo nepopolnost. In kar je zanj še pomembno: to, da ne pije, zanj ni kazen, temveč darilo.

HELENA: SPOMIN NA BRANETA NI VEČ TAKO BOLEČ

Bilo je pred desetimi leti. Na sobotno dopoldne se je Helenin partner Brane, ljubiteljski športnik, odločil, da popoldne »skoči v hribe«. Šel je na Veliko planino. Tam se je ponesrečil, v dolino so ga pripeljali s helikopterjem, na ljubljansko urgenco pa z rešilnim vozilom. Takrat je bil še živ, pripoveduje Helena, vendar pa so ga v bolnišnici zaradi poškodbe glave dali v umetno komo. Po dveh dneh je umrl.

Popolnoma nepripravljena

Prvi šok je bil, ko so ji gorski reševalci po telefonu sporočili, da se je Brane poškodoval in da ga peljejo na urgenco. Še danes zato ne prenese zvoka rešilca. »Največji šok pa je bil, ko so me drugi dan poklicali iz bolnišnice in mi rekli, da naj pridejo še ostali sorodniki. Takrat mi je zdravnik pred sobo izrekel sožalje. ‚Kakšno sožalje, saj je še živ,‘ sem takrat odgovorila, saj nisem vedela, kaj se dogaja. Po telefonu mi namreč niso povedali, da naj se pridem poslovit, da ga bodo odklopili z naprav. Bila sem popolnoma nepripravljena.«

Lahko se je poslovila

Vse tiste cevke, na katere je bil zaradi umetne kome priklopljen, ji sploh niso ostale v spominu, videla je le njega. Odleglo ji je, da se je imela vsaj priložnost in čas posloviti. Ne spominja se sicer natančno vsega, kar mu je govorila. »Imela sem občutek, da me sliši. Vem, da sem mu tudi rekla, naj se poslovi, če tako čuti in ga spuščam. Resnično sem tako čutila. Zavedala sem se, da če bi bil invalid, bi bilo to grozljivo zanj in za nas. Bil je zelo aktiven športnik in tega ne bi zdržal. Če bi preživel, je tudi vprašanje, kakšne posledice bi imel zaradi poškodbe glave.« Umrl je na Valentinovo in ko je takrat svojim bližnjim rekla, da ji je dal darilo, je niso razumeli. »A to sem mislila prav v tem smislu, da je odšel, da ne bi povzročal bolečin sebi in meni.«

Ostala je sama z dvema otrokoma ...

... s sinom, starim pol leta, in hčerko, staro tri leta in pol. Sin se očeta ne spomni, o njem še danes zelo težko govori. Zala se ga zdaj, ko je že najstnica, prav tako ne spomni več. Le po fotografijah, ko obnavljajo skupna doživetja. »Je pa še dolgo po smrti obujala vsak trenutek z očetom, ki ji je ostal v spominu. Bila sta zelo navezana.«

Po pol leta se je Helena z otrokoma iz stanovanja, kjer so skupaj živeli pri njegovih starših, preselila. »Potrebovala sem nov prostor, ki ni bil poln spominov nanj. Tam sem namreč vsakič, ko so se odprla vrata, čakala, da bo vstopil. Če zdaj pogledam nazaj, sta me verjetno v tistem obdobju rešila otroka.«

Žalovanju ne moreš ubežati

Ob dveh otrocih in službi je takrat še diplomirala. »Vse to je bil beg,« pripoveduje. Za svojo žalost ob skrbi za otroka sprva sploh ni imela časa. Ko sta otroka zvečer zaspala, je od izčrpanosti v posteljo padla tudi sama. »V prvem obdobju sploh nisem šla čez proces žalovanja. Vendar temu ne moreš ubežati, enkrat te ulovi. Tako kot se je to zgodilo meni. Tri leta po Branetovi smrti, ob nekem dogodku, ki bi ga lahko štela za izgubo, vendar ne zelo pomembno. A me je takrat to tako prizadelo, da sem se vprašala, za kaj resnično gre.« Žalovanje se je takrat zanjo šele začelo. Prišel je občutek brezupne žalosti, osamljenosti, strah pred tem, če bo zmogla. »Čutila sem tesnobo, težko sem dihala. Šla sem čez različne faze, od žalosti do jeze.«

Pomagali so ji pogovor in knjige

Po partnerjevi smrti je spoznala tudi, kakšen tabu je smrt, prav tako tudi, koliko stereotipov je povezanih z žalovanjem. Koliko predpostavljanj, kako naj se užaloščena oseba vede, ob tem pa lahko tudi obsojanj. »Vsak žaluje na svoj način. Spomnim se, kako mi je takrat pomagal stavek prijateljice, ki je izgubila fanta v prometni nesreči. Nikoli ne bom pozabila, ko mi je rekla: ‚Helena, zdaj ti je dovoljeno popolnoma vse, samo da preživiš in da ti je lažje. Ni pomembno, kaj si drugi mislijo, temveč to, kar čutiš ti.‘«

Ob soočanju z izgubo je potrebovala pogovor, a ga pri vseh ni mogla najti. »Ob Branetovi smrti nisem izgubila samo njega, temveč tudi idealno sliko svoje primarne družine in prijateljev. Takrat je veliko ljudi odšlo iz mojega življenja. Danes lahko razumem, da je bilo to zaradi njihove stiske, ker niso vedeli, kako pristopiti.« Nekateri so jo sicer poslušali, a ni imela občutka, da jo razumejo. Zato je poiskala tiste, ki so imeli osebno izkušnjo z izgubo. Prve štiri mesece po smrti so ji bile v veliko tolažbo tudi knjige o posmrtnem življenju, čeprav v to niti ne verjame. Predvsem pa ji je pomagala knjiga dunajskega psihiatra Frankla z naslovom Volja do smisla. V njej je dobila veliko odgovorov, pa tudi ponovnega bivanjskega zagona. Delo namreč govori prav o tem: kako v skrajnem trpljenju najti voljo do smisla.


Brez te izkušnje ne bi imela tako močne volje

Ravno pred kratkim jo je spet brala. Danes jo po vseh svojih notranjih procesih razume drugače. »Ni dneva, da se ne bi spomnila na Braneta, vendar to ni več boleče. Danes čutim le še globoko hvaležnost. Zavedam se, da če se to ne bi zgodilo, bi bilo moje življenje veliko bolj običajno. Brez te izkušnje ne bi nikoli imela tako močne volje, kot jo imam,« razmišlja Helena. Zaradi svoje izkušnje je ugotovila, da želi delati z ljudmi in se je zato vpisala na študij psihoterapije. Ob službi sodeluje tudi v društvu Brez limita, kjer ponuja podporo ljudem ob izgubi. Vabi jih, da se ji pridružijo v pogovoru. Helena ve, da v bodoče ne bo sama. Zdaj je počasi nastopil tudi čas za ponovno dvojino.

VESNA: NISEM SI PREDSTAVLJALA, DA JE ŽIVLJENJE LAHKO TAKO LEPO

Vesna je od doma zbežala pri 15-ih letih. Mami je povedala, da jo očim otipava, med tuširanjem gleda skozi ključavnico, a ji ni verjela. Po tem, ko se ji je Vesna zaupala, je zanjo in njeni sestri postalo še huje, saj jih je mama začela tudi tepsti.

Z dežja pod kap

»Včasih je bil to boj za preživetje. S starejšo sestro sva branili mlajšo,« pripoveduje o svojem težkem otroštvu. Ko je spoznala, da je mama ne bo zaščitila, je zbežala od doma. »Nisem imela druge izbire. Osem mesecev sem bila na cesti. Bilo je grozno. Tudi po štiri dni sem bila lačna. Ko je bilo toplo, je nekako še šlo, potem je prišla zima. Ko sem se eno noč zbudila in si z vžigalnikom grela noge, sem šla nazaj domov.« Ko je zbežala, je upala, da bo ponjo prišla mama in jo rešila. Pa je ni. »Ko sem prišla nazaj, sem upala, da bo bolje. A je bilo še slabše.« Očim jo je posilil. Mama ji spet ni verjela. Zato je ponovno zbežala do doma.


»Nisem verjela, da me ima kdo sploh rad«

Že prvič je podala prijavo na policijo, in mama se zaradi tega ni pogovarjala z njo. »Trpela sem, ker ni spregovorila niti besede z mano. Pomislila sem, da če vse skupaj umaknem, bo vsaj govorila z mano. Res je bilo tako. A ko sem odšla drugič, sem bila neomajna. Vložila sem prijavo.« Dokler ni odšla v zavod, je nekaj dni preživela v kriznem centru za mlade. Od tam so klicali njeno mamo, če ji prinese stvari. »Dva dni je najprej metala dol telefon, tretji dan pa je moje stvari prinesla v črni vrečki za smeti. Grozno mi je bilo. Kot da je prinesla smeti za smeti, tako sem se počutila. Niti pogledala me ni.« Ko je Vesna prišla v zavod, je spoznala, da ji mama resnično ne bo pomagala. Zatekla se je k alkoholu. »To z mamo me je še bolj bolelo. Takrat nisem verjela, da me ima kdo sploh rad. Če te lastna mama nima, kdo te bo imel, sem takrat mislila.«

22 let je trajalo ...

... da je z ozdravitvijo od odvisnosti in prek terapij predelala svojo težko preteklost. »Vse, kar se mi je zgodilo, mi je povzročilo tak psihični padec. Zato sem si v nekem trenutku, ko sem stala na balkonu, rekla: ali se vržem dol ali pa nekaj naredim. To je pomenilo soočiti se s svojo travmo. Postalo mi je jasno, da ne morem biti vse življenje žrtev. Zavedela sem se, da sem zdaj sama odgovorna za svoje življenje in čustva.« Ko se je na terapijah začela soočati s svojim otroštvom, niti ni vedela, kaj jo čaka. »Nisem vedela, da bo tako zelo težko, a je bilo vredno. Najprej je prišla spolna zloraba. Očima sem sanjala, imela sem ga pred očmi. Ko sem odprla vrata, se mi je zdelo, da ga vidim. Grozljivo je bilo. Doma sem tulila, ne le jokala. Lomila sem se.«

Bolečina je manjša, ker o njej govori

V tem procesu jo je podpiral tudi mož, pripoveduje Vesna. Ob tem pa še omeni besede terapevtke, ko ji rekla, da je potres že preživela, da so to zdaj sunki. »Če si preživela tisto, boš tudi to. Le zdržati moraš,« se spominja Vesna. »Bolelo je. Morala sem si priznati, da boli. Odkar zadnja leta abstiniram, sem šele spoznala, kaj se je z mano sploh dogajalo. To, da sem nekaj takega preživela. Prvi korak je bil, da sem si priznala, da imam zaradi tega posledice. Bila sem nemirna, vzkipljiva, nervozna, polna potlačene jeze. Nekaj so bili vzorci, ki sem jih prevzela doma, nekaj pa je prišlo s travmo, predvsem potlačena jeza. Vendar mi je bilo jasno, da moram nekaj spremeniti.«

Za ta proces je potrebovala čas. Najprej je sprejela sebe, s tem tudi druge, sčasoma pa tudi svojo preteklost, naučiti pa se je morala tudi ljubezni in sočutja do sebe. Izboljšali so se ji odnosi. »Danes ne gojim več zamer, zaradi sebe sem ji oprostila, čeprav mame ne želim videti.« Še vedno jo boli. »Vendar je bolečina manjša, tudi zato, ker o tem govorim. Prej je bila tako huda, da je vplivala na moje življenje, moja dejanja, na vse. Še vedno se kdaj tudi zjokam, vendar ni več tako, da ne bi mogla naprej ali da bi se morala zadeti, da bi bilo lažje.« Svojo zgodbo je delila tudi v Živi knjižnici, projektu o stereotipih in predsodkih, ker meni, da s tišino dovoljujemo, da se take stvari dogajajo. »Moja preteklost mi ni več v breme. S tem ko delim svojo izkušnjo, lahko komu pomagam.«

Vesna je danes pomirjena

Zadovoljna je s svojim življenjem in odnosom z možem. »Nisem si mislila, da je lahko tako lepo. Zdaj uživam v vsakem trenutku, vendar sem se prej morala znebiti zamer in se naučiti, kaj je bistvo. Celo življenje sem tavala v iskanju ljubezni. Z možem se mi je ta zgodila: čutim, da me ima resnično rad. Počutim se svobodno. Moraš imeti pogum, moč in zavedanje, kaj se dogaja s tabo. Nagrada je, ko te drugi gleda s spoštovanjem v očeh. Za to se je splačalo boriti.«


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

travmatična izkušnja

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.