Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Kupujete v pravični trgovini?

(Foto: Shutterstok)

Pravična trgovina je »trgovinsko partnerstvo«, ki temelji na dialogu, transparentnosti in spoštovanju in si prizadeva za večjo enakopravnost v mednarodni trgovini.

Prispeva k trajnostnemu razvoju, s tem da ponuja boljše pogoje prodaje in zagotavlja pravice marginaliziranih proizvajalcev in delavcev, predvsem iz ekonomsko manj razvitih dežel. Organizacije, ki se ukvarjajo s pravično trgovino in ki jih podpirajo potrošniki, se aktivno vključujejo v podpiranje proizvajalcev, ozaveščanje in vodenje kampanj za spremembe v pravilih in praksi konvencionalne mednarodne trgovine. (Definicija Svetovne organizacije pravične trgovine (World Fair Trade Organization – WTFO).

Svetovna organizacija pravične trgovine (World Fair Trade Organization – WTFO) je globalna mreža organizacij pravične trgovine. Predstavlja verigo od pridelovalca do prodajalca.

Organizacija pravične trgovine (FTO), ki jo poimenujejo tudi organizacija alternativne trgovine (ATO) sledi načelom sistema pravične trgovine. Aktivno se vključuje v podporo pridelovalcev in prodajalcev, skrbi za informiranje in ozaveščanje o vprašanjih, ki jih pravična trgovina naslavlja ter se zavzema za upoštevanje načel pravične trgovine v celotno mednarodno in lokalno trgovanje.

Načela pravične trgovine

Osnovna načela sistema pravične trgovine so pošteno plačilo za opravljeno delo, varni in zdravi delovni pogoji, pravica do združevanja in zastopništva, udeležba v vodstvenih in lastniških strukturah, prepoved otroškega dela, enako plačilo ne glede na spol ter zagotovljena kakovost in odgovornost do okolja. Te zahteve, kot poudarja Rene Suša, niso nič radikalnega, prej minimalni standardi za varovanje človeškega dostojanstva proizvajalk in proizvajalcev. »Gre za vzpostavljanje trgovinskih in poslovnih praks, ki bi morale biti samoumevne, pa nikakor niso. V okviru globalizirane potrošniške družbe se je namreč vzpostavil sistem mednarodne menjave dobrin, storitev in finančnih produktov, ki je v svojem temelju izkoriščevalski in nepravičen. Bistvo sistema je v prisvajanju presežne vrednosti dela milijardnih množic za vsakodnevno udobje tako imenovanega globalnega srednjega razreda ter kapitalskih odnosov peščice posameznikov na vrhu družbene piramide.«


Dohodkovna neenakost

Po ocenah organizacije The Rules ima trenutno 300 najbogatejših zemljanov več premoženja kot najrevnejše tri milijarde ljudi skupaj, in ta razkorak se iz leta v leto še povečuje, pa ne samo med posamezniki, temveč tudi med državami oziroma deli sveta. Dohodkovna neenakost na svetu v zgodovini še nikoli ni bila taka kot danes. »Nevarne, izkoriščevalske in v določenih primerih tudi suženjske delovne razmere niso nikakršne napake sistema, temveč njegov bistveni sestavni del,« še pravi raziskovalec. Pa pri tem ne smemo imeti v mislih samo držav tretjega sveta, temveč moramo pomisliti tudi na prekerne oblike dela in zgodbe imigrantskih delavcev v Sloveniji.

Pomembno je ozaveščanje

Sistem pravične trgovine v obstoječih družbenih in ekonomsko-političnih okvirih sicer ne more v celoti rešiti vprašanja globalnega izkoriščanja, ki ga nagovarja, lahko pa ozavešča in spodbuja k bolj etičnemu potrošništvu, ki temelji na odgovornosti do ljudi in okolja. Pridruževanje posameznika temu gibanju, predvsem pa odločitvam za pravično izbiro trgu tako pošilja pomembne signale. Ustvarjamo pritisk, ki naj vodi do sprememb. Tako Živa Lopatič poda primer Köbenhavna, kjer lokali, ki ponujajo pravično kavo, že prevladujejo. Prav tako je taka vrsta prodaje zelo razširjena v Angliji, Nemčiji in na Nizozemskem, pri nas pa tudi počasi narašča.

Kaj lahko naredi posameznik?

Z vsakim nakupom podpiramo določene vrednote oziroma se odpovemo nečemu, s čimer se ne strinjamo, poudarja Živa Lopatič. Podobno Rene Suša pravi, da smo kot posamezniki lahko del problema ali (morda) del rešitve, saj smo kot potrošniki oziroma uporabniki tudi sami vpleteni v obstoječo mrežo globalnih odnosov, naša denarnica pa je kot glasovalni stroj, saj vsakič ko opravimo določen nakup, s svojo izbiro glasujemo za določen način proizvodnje in za določene poslovne prakse, ki imajo določene posledice za množico ljudi in na okolje. A še preden se odločimo za nakup, si je treba odgovoriti na vprašanje, kaj resnično potrebujemo. Ko to vemo, poiščemo najbolj etičen način, kako je bilo to v odnosu do ljudi in okolja narejeno. Pa naj gre za živilo, oblačilo, kos pohištva ali drugo.

Po oblačila v staro omaro in ne prodajalno

Obstaja podatek, da na leto za približno sedem milijard ljudi nastane 80 milijard oblačil. Veliko več, torej, kot jih resnično potrebujemo. Ob tako nepotrebno visoki številki Živa Lopatič izpostavi, da je vedno, ko nekaj kupimo, treba imeti v mislih tudi, kaj se bo s stvarjo zgodilo, ko jo bomo nehali uporabljati. Sam nakup mora biti na zadnjem mestu, pred tem so drugi koraki. Najprej je ta, da oblačila uporabljamo in ne trošimo, kar pomeni, da jih nosimo tako dolgo, dokler le lahko. Ko to ni več mogoče, jih predelamo.

Prav tako pridejo v tem okviru tudi v poštev oblačila iz druge roke, izmenjevalnice in kosi, ki so narejeni iz recikliranih materialov. Torej rabljeno pred novim. Za izdelavo nove majice na primer potrošimo tudi tri tisoč litrov vode in če je ta narejena iz ekološkega bombaža, se na kompostu razgrajuje pol leta. Sicer pa za oblačila na smetiščih ocenjujejo, da se razkrajajo dvesto let. Največja odlagališča teh so na Haitiju.

Ob nakupih kosov iz tekoče tekstilne produkcije pa naj bodo oblačila narejena brez izkoriščanja ljudi in okolja, torej etično in iz ekoloških materialov, iz sistema pravične trgovine, povzema Živa Lopatič. Kakovostna in pravična oblačila ne morejo biti poceni, še podčrta. Cena pet evrov za majico ni realna; nekdo v obliki slabih delovnih pogojev in z uničevanjem okolja plača razliko do 20 evrov.

Športne copate iz morskih odpadkov

Ob razmišljanjih o poteh modne industrije in korporacij v tem polju se je mogoče spomniti primera izpred dobrega leta, ko je ena od globalnih znamk izdelala športne copate iz morskih odpadkov. S svojim izdelkom, ki je nastal kot produkt okoljevarstvenega projekta, zavitega v komercialni kontekst, so želeli podčrtati svojo družbeno odgovornost. A enostransko, glede na to, da govorimo o korporaciji, ki ima večino svojih tovarn v Aziji in od koder so v preteklosti že večkrat poročali, da tam vladajo izkoriščevalske razmere, kot so otroško delo, prisilne nadure in nizko plačilo. V tem primeru je tako okoljsko odgovorno, ne pa socialno pravično obutev mogoče razumeti zgolj kot tržno nišo.

 »Mnogo več je podjetij, in posledično tudi izdelkov, ki se oglašujejo kot okolju prijaznih, kot pa tistih, ki poudarjajo tudi pomembnost socialne pravičnosti. Razlogov za to je več, na tem mestu bi se omejil le na enega od vidikov psihologije potrošništva, ki okoljsko odgovornost (ne pa nujno družbeno) povezuje s pojmom osebnega zdravja,« meni Rene Suša. V tem primeru je v ospredju posameznikov interes zdravja, njegova osebna korist in ne širši vidik produkcije in prodaje.


Okolje pred kapitalom

»Mislim, da se sploh ne zavedamo, da večina izdelkov, ki jih uporabljamo vsak dan (zlasti visokotehnoloških), nikoli ne bi postala široko dostopnih (po cenah, kakršne so sedaj), brez brutalnih oblik izkoriščanja nekje daleč stran od naših oči,« opozarja Rene Suša. Od izkoriščanja ljudi in narave imamo tako neposredno potrošniško korist, pri čemer pa je pri nastajanju predmetov našega sveta vseeno lažje zadovoljiti posamezne niše in določene skupine potrošnikov, povezane z zanimanjem za okoljsko odgovornost, kot pa odgovoriti na širšo sistemsko problematiko. Živa Lopatič tako dodaja, da bi bil potreben temeljit preobrat, in sicer da bi ljudi in okolje postavili pred kapital.


Razmišljajmo preko okvirov

Pa vendar, kot opozarja Rene Suša, tudi v obračanju k stvarem s certifikatom pravične trgovine, kar označuje zeleno-beli možic ali oznaka fair +, lahko tiči past. »Zadnje, kar bi si želeli, je verjetno to, da bi se pravična trgovina prelevila v sodobno različico srednjeveškega kupčevanja z odpustki za naše 'grehe', ki si jih lahko privoščijo zgolj nekateri. Osebno sem mnenja, da je bistvena stvar pri pravični trgovini prav to, da ljudi spodbuja k temu, da razmišljajo tudi preko okvirov tega, kar je pravična trgovina sposobna zagotoviti. In vsak lahko stori kaj drugega.«

Korak za korakom

Če strnemo: ozaveščenost in informiranje o tem, kaj kupujemo – od kje izvira in kako je bilo narejeno, je izhodišče odgovornega potrošnika, takoj za tem, ko ocenimo, da nekaj resnično tudi potrebujemo.


Zgodba o sladkem sadežu, polnem strupov in trpkosti

V tem letu poteka mednarodna kampanja Sadje naj bo pravično!, v kateri si evropske nevladne organizacije v sodelovanju z združenji malih kmetov in sindikatov delavcev na plantažah v Afriki, Latinski Ameriki in na Karibih prizadevajo za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev pridelovalcev tropskega sadja, ki ga sicer na zahodu radi uvrščamo na svoje jedilnike. Pri vsem skupaj najbolj v oči bode pridelava banan in ananasa. Banane so najbolj prodajano sadje na svetu. Na leto jih skupno pridelajo 107 milijonov ton, kar pa, to velja tudi za ostalo tropsko sadje, spremlja izkoriščanje ljudi in narave.

V kampanji gre tudi za nagovarjanje trgovskih verig, naj ne nastavljajo nizkih cen tropskega sadja, kar je zdaj v praksi. Banane so lahko cenejše od jabolk, čeprav ta rastejo pri nas. Ker gre za tako priljubljen tropski sadež, te uporabijo kot vabo za kupce. Nizka cena, ki jo nastavijo, ta je lahko nabavna ali ceno nižja, pritegne ljudi, ki pri njih nato kupijo še druga živila. Zaradi cilja po zagotavljanju nizke, prenizke cene pa zato poteka neprestani pritisk na pridelovalce tega sladkega rumenega sadeža, naj nižajo stroške. In v državah, kjer banane predstavljajo strateško surovino, so na tem področju pripravljeni delati kompromise. Največja pridelovalka banan je Brazilija, največji izvoznik Ekvador, največ ananasa pa dobimo s Kostarike.

Pridelava banan je zaradi navedenega močno obremenjena z izkoriščanjem delovne sile. Pa ne le to, temveč tudi z uporabo tistih pesticidov, ki so v Evropi celo prepovedani. Prav tako je 96 odstotkov tega sladkega sadeža, ki ga pojemo, vrste cavendish. To pomeni, da gre v državah pridelovalkah za ogromne monokulturne plantaže, ki so zelo vabljive za škodljivce.

Obstajata dva načina, kako jih pred njimi zaščitijo. Eno je, da plodove ovijejo z vrečami, prepojenimi s pesticidi, v drugem primeru pa jih škropijo kar z letali. Na tak način gre velik del strupov v okolje. Na vrtce, šole, v domove … Delavci na plantažah pa ob slabem plačilu za svoje delo ogrožajo tudi svoje zdravje, saj v veliki meri za obiranje nimajo zaščitne opreme. Ob takšni informiranosti je tako na strani posameznika, da poišče banane iz pravične trgovine, ki ob vsem zadostujejo tudi standardom ekološke pridelave. V primeru, da so vsi deležniki v verigi pravično plačani, pa te ne morejo biti manj kot 2,30 do 3 evre na kilogram.


Zgodba o grenkem priokusu čokolade

Ali ob tablici užitka, kar čokolada zagotovo je, kdaj pomislimo, kaj je v ozadju njenega nastanka? Da gre za naš luksuz, živilo, ki je v veliki meri obremenjeno z otroškim delom? V glavnih pridelovalkah kakava, Gani in Slonokoščeni obali, je kar 2,15 milijonov otrok zasužnjenih na plantažah. Od tam prihaja 90 odstotkov kakava, ki ga v Evropi uporabimo za izdelavo čokolade. Zato je velika verjetnost, da jemo kakav, ki so ga pridelali otroci. Zaslužki pridelovalcev kakava so nevzdržno nizki – v Gani zgolj 80 dolarskih centov na dan, v Slonokoščeni obali 50 centov. Do kmetov pride le 6,6 odstotkov cene, ki jo plačamo ob nakupu čokolade v Evropi.

Prav tako ima tudi v tem primeru uporaba pesticidov posledice na zdravje ljudi in okolja. Od tod tudi mednarodne pobude, ki se zavzemajo za pravično in ekološko neoporečno čokolado. Potrošniki pa pri tem lahko izbiramo, za začetek s tem, da zahtevamo izbiro kakava, ki ni bil pridelan ob kršitvah temeljnih človekovih in delavskih pravic, da ni prihajalo do otroškega dela in da pot do čokolade ni povzročila okoljske škode.

Nekaj primerov družbemo odgovornih podjetij in pobud v Sloveniji

Snaga, d.o.o. Delovanje javnega podjetja Snaga, ki skozi različne projekte ozavešča o ravnanju z odpadki, je dober primer okoljsko, pa tudi širše družbeno odgovornega podjetja.

Pravična trgovine 3MUHE
. V Ljubljani deluje že 12 let, njeno glavno poslanstvo pa je ozaveščanje o globalnem izkoriščanju. Cilj za prihodnost pa je med drugim tudi, da Ljubljana postane mesto pravične trgovine.

Smetumet je kolektiv, ki iz smeti dela modne dodatke. Maja Rijavec, Alenka Kreč Bricelj in Maja Modrijan s svojim ustvarjanjem, pa tudi z delavnicami, skrbijo za izobraževanje in ozaveščanje o možnostih ponovne uporabe, načinih predelave, popravilih in nadgradnji ter podaljšanju življenja stvari. Ob iskanju trajnostnih in uporabnih rešitev v obliki izdelkov in aktivističnih dogodkov pa zaposlujejo tudi osebe s posebnimi potrebami.

Smetka – alternativna blagovnica. V mariborski trgovini si roko podajajo lokalna produkcija, pravična trgovina, ponovna uporaba in recikliranje. Prodajo v obliki delavnic in predavanj spremlja tudi ozaveščanje.

Skuhna. Ljubljanska restavracija je socialno podjetje, ki ponuja kulinariko Afrike, Azije in Južne Amerike. Nastala je s ciljem, da migrantom z globalnega juga omogočijo enakovreden vstop na trg dela, ob tem pa v tukajšnje okolje na krožniku in z drugimi dejavnostmi približajo svoje veščine, znanje in kulturno dediščino.

Gostilna dela. Socialno podjetje za zaposlovanje in izobraževanje mladih z manj priložnostmi za zaposlitev.

Zadruga Buna. Nastala je z namenom, da bi se uporabniki izdelkov in storitev ob nakupu večkrat vprašali, od kod nekaj prihaja, kdo in kako jih je naredil ter kako je razdeljen potrošnikov denar. Ob srečanjih, namenjenih izobraževanju o teh vprašanjih, ponujajo tudi izdelke, narejene lokalno in v sistemu pravične trgovine.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

pravična trgovina , etični potrošnik

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.