Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Pozne posledice spolne zlorabe

Sanja Rozman, dr. med.
Sanja Rozman, dr. med. (Foto: Grega Žunič)

Mnogo ljudi se z nejevero odzove na podatke o pogostosti spolnih zlorab otrok, čeprav za njimi stojijo kredibilne strokovne in politične inštitucije, kot sta na primer Svetovna zdravstvena organizacija in Svet Evrope. V odporu, ki ga sproži predstava o spolnem mučenju otroka, se tolažijo, da bi se kaj tako groznega pač moralo videti. Zakaj vsi ti otroci ne kričijo na pomoč in kje so skriti, da jih ne vidimo?
Neposreden odziv na travmo pri otroku je nespecifičen in večinoma traja nekaj minut ali ur. Žrtev občuti intenzivna negativna čustva strahu, groze ter telesno reakcijo ohromljenosti in maksimalne vznemirjenosti, ki jo povzroči naval stresnih hormonov v kri. Kasneje opazimo, da se otrokovo vedenje spremeni, postane vase zaprt, zamišljen, reagira z izbruhi jeze ali s pretirano pohlevnostjo, naenkrat se lahko začne zelo zanimati za spolnost ali pa toži o nejasnih bolezenskih simptomih, kot so glavoboli ali bolečine v trebuhu.

A kaj, ko take spremembe vse prerado pripišemo težavni puberteti, muhavosti, šolskim težavam ali zdravimo psihosomatske simptome, v otroka pa se ne poglobimo in mu ne prisluhnemo. Otrok v naši družbi ni enakopraven z odraslim, ampak zanj govorijo in odločajo starši. Če upoštevamo, da je v 80 odstotkih primerov storilec družinski član, postane jasno tudi to, da starši pogosto v konfliktu med tem, ali bi zaščitili obstoj družine ali pa otroka, izberejo prvo in pometejo vse skupaj pod preprogo, češ: »Saj ni bilo nič tako hudega!«

Posledice spolne zlorabe otrok največkrat odkrijemo psihoterapevti v globinski psihoterapiji po mnogih letih pri že odrasli osebi, ko se začnemo poglabljati in iskati logiko avtodestruktivnega in disfunkcionalnega vedenja naših klientov. Zato bom poskusila razložiti, kako je mogoče, da se posledice odkrijejo šele po dvajsetih ali tridesetih letih od travmatičnega dogodka. Poleg aktivnega zanikanja družbe, ki ima spolno zlorabo za tabu, o katerem se ne govori, k temu pripomore namreč tudi fiziologija spomina in način nastanka duševnih motenj. Torej, kakšne so poznejše reakcije?

1. Težave s spominom: pozabljanje ali nehoteni priklic spominov

Ker možgani otroka še niso zreli in ne morejo opravljati vseh funkcij, približno do šestega leta starosti navadno nimamo neprekinjenega avtobiografskega spomina na dogodke, kasneje, od osnovne šole dalje, pa se jih lažje spomnimo. Na terapijo pride mnogo ljudi, ki trdijo, da se iz otroštva ne spomnijo prav ničesar. To ni dober znak, ker lahko pomeni, da je veliko spominov travmatičnih oziroma nepredelanih! Kasneje se izkaže, da se lahko tudi »ljudje brez spominov na otroštvo« marsičesa spomnijo, če se s tem ukvarjajo.

Stresni hormoni, kot na primer adrenalin in kortizol, neposredno poškodujejo mehanizem tvorjenja spomina. Ko neposredna nevarnost mine, poskuša žrtev dogodek osmisliti, da bi razumela, kar je pravkar doživela. Zelo majhen otrok, ki še ne razume pomena dogodkov in spolnosti, bo v takih okoliščinah veliko bolj ranljiv, saj se lahko zanese le na to, kar mu o dogodku povedo odrasli. Storilci in tisti, ki jih ščitijo, lahko otroka zmedejo z razlagami, da je zloraba dejanje ljubezni in otrok bo prej verjel staršem kot svojim občutkom. Prav zato se šteje spolna zloraba, ki jo stori nekdo, ki mu je bil otrok zaupan v varstvo, kot posebno huda oblika zločina. S tem, ko otrok ne zaupa več svojim občutkom, pa postaja vedno bolj zmeden, odtujen in odvisen.

Brez vodstva odrasle osebe, ki bi otroku jasno povedala, da je zloraba zločin in da zanjo odgovarja storilec, otrok ne bo vedel, kaj z vsemi temi občutki in čustvi. Za vse to ne bo imel jasnih misli in besed, zato se bodo občutja zapisala v njegov spomin kot občutki, čustva, telesne senzacije brez slike in pomena. Strokovnjaki pravimo, da se nepredelani travmatični spomini zapišejo v telo kot neopredeljene telesne senzacije. Telo pomni zlorabo, miselni spomin pa v pomanjkanju besed počasi zbledi in ponikne na dno zavesti.

Tam lahko čaka dolgo vrsto let in sproža občutke nejasne tesnobe in telesne simptome, za katere ne najdejo vzroka. Čuti se nekako tako kot moraste sanje, ki ste jih sanjali pred nekaj tedni in se jih sicer še spomnite, ampak čisto brez čustev. Telesne komponente stresnega odgovora pa ostajajo in v spremenjeni obliki trajajo še naprej, čeprav je nevarnost medtem že minila. Raven splošne vzburjenosti, čustva, razum in spomin so globoko in trajno spremenjeni in med seboj neusklajeni. Travmatizirani ljudje se vedejo, kot da so izgubili zvezo s sedanjostjo, kot da je del njih ostal v preteklosti in doživlja, kot da nevarnost še traja.


2. Posttravmatska stresna reakcija

Oseba pozabi na dogodek in meni, da je »šla preko tega«. Potem pa se zgodi, včasih deset in več let po prvotnem dogodku, da nekdo nevede nekaj reče ali da igra ista popevka, ki je igrala med dogodkom – temu rečemo sprožilec – in nenadoma se od nekod pojavi spomin na dogodek, ki ga podoživimo, kot bi se dogajal zdaj. To je videti tako, da se dekle, ki je bilo spolno zlorabljeno, tega ne spomni, dokler ne dobi fanta in ob njem začuti spolno vzburjenje. Takrat nenadoma začne kričati in ga odrivati, prepričana, da gre za napadalca, čeprav fant ni nasilen. V tem trenutku ni v stiku s sedanjostjo, ampak podoživlja pretekli spomin, vendar tega ne ve. Takim vrivanjem spominov rečemo flashbacki in jih radi uporabljajo režiserji grozljivk, ki med kadrom iz sedanjosti pokažejo nekaj kadrov iz junakovega otroštva ter s tem stopnjujejo napetost.

Govorimo o posttravmatski stresni reakciji in diagnoza je na mestu, če opazimo naslednje:
1. podoživljanje travme na razne načine,
2. vztrajno izogibanje vsemu, kar bi lahko spominjalo na dogodek,
3. vztrajne simptome povečane vznemirjenosti.


3. Disociacija

Deklica, ki jo oče ponoči spolno zlorablja, čez dan pa se vsi družinski člani med seboj pretvarjajo, kot da je vse v najlepšem redu, mora izbirati med tem, ali naj se brani pred neposredno nevarnostjo ali naj odmisli svoje občutke in se pridruži skupinskemu pretvarjanju, da bi ohranila privid varne družine, brez katere si življenja ne more predstavljati. Da bi se prilagodila, del sebe izrine iz zavesti. Zdrava duševnost pomeni usklajeno delovanje razuma, čustev in drugih komponent, ki skupaj sestavljajo naše doživljanje sveta. Včasih pa se nam zgodijo stvari, ki so pretežke, da bi jih zmogli v celoti dojeti. Takrat poskušamo moteče misli izriniti iz zavesti, tako da nam ni treba doživljati stisk.

Vsi na primer že od približno šestega leta starosti vemo, da bomo nekoč umrli, a se večino časa ne ukvarjamo s tem in se vedemo, kot da bomo živeli večno. Tudi dnevno sanjarjenje ali močna koncentracija na nekaj zunanjega (recimo pornografijo ali spletne igrice, pa tudi na delo ali na telesno bolečino pri samopoškodovanju) lahko pomaga, da se miselno odcepimo od nečesa v sebi, s čimer ne znamo drugače opraviti. V začetku je takšen odmik od dela sebe sicer koristen, ker se nam pomaga prilagoditi, na dolgi rok pa povzroči vedno večje težave in vodi v zasvojenost.

4. Motnja v regulaciji čustev

Kadar živimo v okolju, v katerem smo nenehno bombardirani s stresnimi impulzi, se na to prilagodimo tako, da ne reagiramo več na vsak dražljaj, ampak samo na najhujše. Po drugi strani pa postanemo preobčutljivi na sprožilce. Žrtve hude ponavljajoče se travme doživljajo nekakšen »razcep« v sposobnosti čustvenega doživljanja. Njihovo doživljanje se razcepi v dve skrajnosti in postane črno-belo. Tudi to je lahko povezano s prej opisano disociacijo na dve podosebnosti, od katerih ena živi v normalnem svetu, druga pa v svetu travme. Nič več ne morejo doživljati vmesnih odtenkov sivine, temveč nihajo med skrajnostma, zaradi česar je njihovo življenje dramatično in tudi nevarno. Ne zmorejo več oceniti, koliko se smejo približati ljudem: bodisi so z njimi zlepljeni in od njih odvisni ali pa izolirani. Ne znajo presoditi, kaj je varno: včasih so lahkomiselni in naivni, drugič pa togo poskušajo nadzirati vse podrobnosti.

Njihov svet je bodisi kaotičen ali pa skrajno tog, ne razumejo mehkega »ustvarjalnega nereda«, ampak jih iz tira spravi vsaka malenkost, ki ni na mestu. V odnosih nihajo med obsedenim zalezovanjem ljubimcev in odnosno anoreksijo. Njihova čustva so bodisi dramatična ali pa ne čutijo ničesar in ne razumejo, da se včasih ljubezen najbolj čuti takrat, ko samo sediš ob nekom v tišini. Na področju denarja imajo včasih revščino in asketizem za vrlino, lahko pa so obsedeni z denarjem. V zvezi s samopodobo nihajo med toksičnim sramom in grandiozno predstavo o sebi. Ne znajo ustrezno poskrbeti zase: svoje potrebe zanemarjajo ali pa se počutijo upravičene, da si jih izpolnijo na račun drugih.

Žrtve travme se ne odzovejo na dražljaje iz okolja, ki bi jih morali že resno skrbeti, v nevarnih situacijah pa se odlično znajdejo in potegnejo iz sebe najboljše sposobnosti, zato nezavedno prav iščejo nevarne situacije in ljudi, kar prispeva k temu, da se jim travma ponavlja. Po drugi strani pa so nemočni in neučinkoviti, kadar jih nihče v nič ne sili, in se ne morejo spraviti k delu, dokler ni vse narobe.

5. Ponavljanje travme

Žrtve travme kompulzivno in nehote v življenju pogosto sprejemajo take odločitve, ki jih privedejo nazaj na mesto in trenutek zločina. Usedline nekdanje travme, shranjene v njenem telesu, v mišičnih in sklepnih občutkih in napetostih, iščejo igralce, s katerimi bi lahko uprizorila dramo svojega otroštva. Tisto, kar je neizgovorljivo, včasih odigramo, preden se zavemo, kaj delamo. Dramo zlorabe lahko igramo v vlogi žrtve ali napadalca ali celo v obeh, kar nam omogoča disociacija. To je podobno psihološkemu pojavu, ki mu rečemo acting-out ali izživljanje. V telesu nakopičene napetosti nas »igrajo« kot lutkar marioneto in nas silijo v uprizarjanje in ponavljanje napol ozaveščenih gibov in dejanj, za katere se šele potem, ko so končana, zavemo: »Že spet!«

Kompulzivno ponavljanje travme je nezaveden proces, ki žrtvi prinese trenutni občutek olajšanja in mojstrstva nad okoliščinami, vendar slednjič privede do ponavljajočih se občutkov nemoči in subjektivnega občutka, da je slaba in da nima nadzora. Eden od razlogov za ponavljanje travmatičnih dogodkov je motnja v regulaciji čustev, zaradi katere začutijo nevarnost šele takrat, ko je prepozno. Če odraščamo v disfunkcionalni družini, kjer so prepiri med staršema na dnevnem redu in kjer nenehno visi v zraku vzdušje zatišja pred viharjem, se prilagodimo na to raven vznemirjenosti. Kar je manj, se nam zdi dolgočasno.

Mogoče celo sami kaj naredimo, da dvignemo raven vznemirjenja. Žrtve travme postanejo iskalci vznemirljivih in nevarnih dogodkov in ljudi. Obsedeni so z ekstremnimi športi, pri katerih tvegajo življenje. Dirjajo po hribih, pa ne po urejenih poteh, temveč po brezpotjih in nevarnih previsih, plezajo po zaledenelih slapovih, smučajo s Himalaje, poročajo z vojnih front in ob misli, da bi se znašli v običajno urejeni in mirni družini, se počutijo kot orli v kletki. Ali pa nenormalno tvegajo v svojem poklicu, na primer absurdno prezadolženi podjetniki in borzni posredniki. Podobno se vedejo tudi v odnosih.

Ponavljanje travme je glavni razlog nasilja v svetu! Številne raziskave so potrdile, da so bili storilci nasilnih dejanj zelo pogosto sami žrtev raznih oblik nasilja v otroštvu. Žrtve nasilnih dejanj pa pogosto ponavljajo travmo tudi z nasilnimi dejanji do sebe. V tem, kako uprizarjajo ponavljanje travme kasneje v življenju, se med seboj nekoliko razlikujejo moški, ki pogosteje reagirajo z agresijo na druge, od žensk, ki pogosteje obrnejo agresijo proti sebi. Mladostniki se pogosto poškodujejo z butanjem z glavo ob zid, grizenjem, opeklinami in rezanjem kože. Med ženskami, ki niso bile žrtve nasilja v otroštvu, jih je 38 odstotkov poročalo o posilstvu ali poskusu posilstva v starosti nad 14 let, med žrtvami incesta pa je takih 68 odstotkov.

Pogosta je tudi anoreksija nervoza oziroma kompulzivno stradanje. Pri takih nasilnih bolečih dejanjih se sprostijo naravne substance v možganih, na primer dopamin, ki delujejo protibolečinsko ter povzročajo ugodje in omamo. Velikokrat sem od svojih klientov slišala, da je napetost tik pred izbruhom nasilja v družini tako grozna, da je veliko olajšanje, ko končno pade klofuta. Po svoje je torej lažje, če si do krvi razmesariš kožo, kot da vzdržiš grozno napetost neozaveščene travme v telesu. Naj spomnim, da je ta bolj grozna kot karkoli, kar lahko izkusi odrasla oseba, saj gre za spomin na dni, ko smo svojim napadalcem segali le do pasu in razen njih nismo imeli žive duše, ki bi nas lahko potolažila.

Zlorabe ne zastarajo nikoli

Ker se posledice spolne zlorabe ne končajo takrat, ko se konča travmatični dogodek, je nesmiselno in za žrtve krivično, da tovrstna dejanja po petih ali desetih letih od polnoletnosti žrtve zastarajo in storilcev po določenem času ni več moč sodno preganjati. Posledice, ki jih ima to zavrženo dejanje na nemočno žrtev, pač s časom ne prenehajo, temveč se celo stopnjujejo in žrtvi uničijo življenje, ali pa zahtevajo leta psihoterapevtske pomoči.

Zato vas vabimo, da pristopite k pobudi Združenja proti spolnemu zlorabljanju, da se odpravi zastaralni rok pri zločinih spolnih zlorab, storjenih nad otroki do 15. leta starosti. Vzelo vam bo 3 minute časa!

PETICIJA: pravapeticija.com/nezastaranje

Travmatizirani ljudje se vedejo, kot da so izgubili zvezo s sedanjostjo, kot da je del njih ostal v preteklosti in doživlja, kot da nevarnost še traja.

Ponavljanje travme je glavni razlog nasilja v svetu!

Posledice spolne zlorabe otrok največkrat odkrijejo psihoterapevti v globinski psihoterapiji po mnogih letih in pri že odrasli osebi.


Več o tem si lahko preberete v novi knjigi Sanje Rozman in Mije Pogum, ki jo lahko naročite pri Založbi Modrijan na tel.: 080 23 64 ali prodaja@modrijan.si.

Če ste bili sami žrtev v otroštvu ali veste za primer takega dogodka, vas prosim, da mi na moj spletni naslov sanja@spremembavsrcu.si pošljete pismo z opisom tega, kar se spominjate. Opišite dogodke, kot se jih spominjate, kaj ste ob tem čutili, kako so se odzvali odrasli, ki so za to vedeli, kakšne posledice ste imeli zaradi tega kasneje v življenju, kako ste se zavedli, da so povezane z dogodki iz otroštva, in če ste se kje zdravili. Na koncu pa še povejte, kaj želite sporočiti ostalim žrtvam zlorab, ki bi to brale! Če boste dovolili, bomo zgodbe objavili v naslednjih številkah revije Viva in osebno vam zagotavljam popolno anonimnost. Z objavljanjem teh zgodb bi radi dosegli, da bi se javnost zavedla, da gre za resnične ljudi, za otroke, in ne za suhoparne statistične številke. Molk koristi samo napadalcem in kdor o tem noče spregovoriti, jim daje potuho in omogoča, da se izognejo kazni. Kadar gre za otroke, ki so najbolj ranljivi člani naše družbe, nimamo pravice gledati vstran, če bi jih lahko zaščitili.



Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

spolna zloraba

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.