Ljubosumje

(Foto: Dreamstime)

Bolezen duše, ki sili v norost

Psihologi povezujejo ljubosumnost z nizkim samospoštovanjem in jo opisujejo kot paranoidno nezaupanje do drugih ali partnerja. Nič romantičnega torej. Ali je ljubosumnost res zgolj mentalna motnja, ali pa je nemara v njej tudi nekaj normalne človeške strasti, ki lahko začini ljubezenski odnos?


Ljubosumje pekel za vsakega ranjenega ljubimca, bolezen duše, ki človeka sili v norost ... Vsi smo ga že občutili in vsi smo že slišali pesmi, v katerih pesnik toži nad to "zeleno" bolečino srca. Psihologi v nasprotju s pesniki zelo natančno razčlenjujejo misli, čustva in vrste obnašanja, ki so v ozadju ljubosumnosti, ter s številnimi raziskavami potrjujejo svoje ugotovitve o naravi tega močnega in uničujočega čustva.

Ljubosumje je odziv na zaznano grožnjo (dejansko ali namišljeno), ki naj bi ogrožala odnos, ki ga zelo cenimo, ali njegovo kakovost. Da bi občutili ljubosumje, moramo najprej imeti čustva do druge osebe. Če nam ni nič do drugega, nas tudi ne zanima, kaj počne, zatorej se ljubosumje ne pojavlja. Ljubosumje se pojavi zato, ker se bojimo, da naše potrebe, takšne ali drugačne, ne bodo zadovoljene. Strokovnjaki pravijo, da tedaj, ko nastopi ljubosumje, nekaj v nas kliče na pomoč.

Različne vrste
Ljubosumna čustva se pojavljajo v različnih vrstah odnosov med otroci, ko, denimo, otrok meni, da je drugi otrok deležen več pozornosti, na delovnem mestu zaradi različnih dosežkov, med prijatelji ... Najbolj prevladujoča oblika ljubosumja se pojavlja v intimnih odnosih. Gre za tako imenovano romantično ljubosumnost, ki si jo bomo v nadaljevanju pobliže ogledali.

Namišljeni strahovi?
Čeprav ljubosumje obsega različne stopnje žalosti, jeze in tesnobe, ga številni psihologi opredeljujejo na splošni ravni kot stisko ali nemir, ki ga človek izkuša na osnovi partnerjevega dejanskega ali namišljenega odnosa z drugo osebo. Strokovnjaki menijo, da ima ljubosumje v svojem jedru občutek strahu. Najpogosteje se izraža kot strah, da bi izgubili ljubljeno osebo, ali kot nezaupanje v zvestobo ljubljene osebe, denimo moža, žene, ljubimca ... Gre za dejanske ali namišljene strahove: strah pred zapuščenostjo, strah pred izgubo ljubezni, strah pred ponižanjem v odnosu, strah pred osramotitvijo v skupnosti, v ljubosumje pa se lahko projicirajo tudi nerazčiščene zadeve iz minulih odnosov, nizko samospoštovanje, nezazdravljena prizadetost iz preteklosti, maščevalnost ali želja po povračilu, ki uhaja nadzoru ali je napačno usmerjena proti drugemu. Oseba je ljubosumna, ko občuti neprijetno sumničenje, da ji je partner/partnerka nezvest/a.

Domneva, da obstaja tekmec, in hkrati občuti strah, da bo izgubila partnerja. Predmet ljubosumja je lahko karkoli, kar odvrača partnerjevo/partnerkino pozornost, njegov čas ali denar od ljubosumne osebe. To je lahko konjiček, šport, prijatelj/prijatelji, domača žival, služba, družina ali otroci. Seznam gre v neskončnost, na njem pa se lahko znajdejo oprijemljive in neoprijemljive stvari. Ljubosumje ni niti najmanj zabavno in celo v najblažji obliki sproža občutja jeze in frustracije, ki jih lahko spremljajo tudi povsem telesni simptomi: hitro utripanje srca, pritisk v glavi, bolečine v trebuhu ...

Ljubosumje se hrani s pretirano ali napačno uporabljeno domišljijo. Ustvarjanje scenarijev o tem, kaj partner misli ali počne, je najboljši način trpinčenja samega sebe. Takšno ukvarjanje s partnerjem lahko postane tako intenzivno, da govorimo o prisilnih mislih, ko človek skorajda ne more odriniti ljubosumnih misli in razmišljati o čem drugem.

Oba spola enakopravna tudi v ljubosumju
Ljudje se na občutje ljubosumja odzivamo različno. Nekateri se razjezijo in verbalno napadejo partnerja, kar se lahko izteče tudi v telesno nasilje. Drugi se poskušajo pomiriti in z racionalnimi argumenti preusmeriti svoja občutja. Študije kažejo, da se ljubosumje znatno umiri po 35. letu starosti. Kaže, da se z zrelostjo zmanjša človekova odvisnost od odnosa, ki naj bi mu potrjeval, kdo je, in poveča spravljivost s samim seboj, zaradi česar nismo več tako navezani na določenega partnerja. Ljudje, ki se nagibajo k ljubosumju, imajo nekatere skupne osebnostne značilnosti: imajo slabo mnenje o sebi, vidijo velik razkorak med tem, kakšni so v resnici, in kakšni bi želeli biti, ter visoko cenijo vidne dosežke, kot so bogastvo, slava in zlasti telesna privlačnost.

Zanimivo je, da se moški in ženske različno odzivamo na ljubosumna čustva, vendar raziskave kažejo, da ni noben spol bolj ljubosumen od drugega. Razlika je le v tem, da moški pogosteje zanikajo, da so ljubosumni, ženske pa to prej priznajo.

Nekatere študije kažejo, da ljubosumje pri ženskah in moških sprožajo različni razlogi. Tako bo telesna privlačnost morebitne tekmice verjetneje sprožila ljubosumje pri ženski, kot bi jo telesna privlačnost potencialnega tekmeca pri moškem.

Žensko ljubosumje naj bi v sebi bolj premlevalo izgubo čustvene povezanosti s partnerjem, medtem ko se moško ljubosumje bolj osredotoči na partnerkino spolno nezvestobo. Moški naj bi torej postali ljubosumni, kadar sumijo na seksualno konkurenco, kar je njihov odziv na grožnjo nezvestobe, ljubosumje pri ženskah pa naj bi pogosteje sprožil sum, da je prišlo do čustvene izdaje. Nekateri psihologi menijo, da razlike med spoloma niso tako jasne in da so sprožilci ljubosumja v sodobni družbi pri obeh spolih bolj ali manj enaki. Vendar obstajajo dokazi, da se moški bolj ljubosumno odzivajo na izgubo ljubljene osebe kot ženske in da potrebujejo več časa, da ljubosumje premagajo.
Članek se nadaljuje »


Irma Kuhar

Irma Kuhar dr. med. spec. psihiatrije, psihoterapevtka, kognitivno vedenjska terapevtka

Gorazd Kalan

mag. Gorazd Kalan dr. med. spec. pediatrije

Mojca Cepuš

Mojca Cepuš svetovanje o prehrani Svetovalka za zdravo prehrano in hujšanje, certificirana nutricistka.

Vsi Viva strokovnjaki