Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Razkrinkajte lažnivce

(Foto: Jupiterimages)

Vsak dan se zlažemo povprečno dvestokrat na dan. Moški lažejo veliko raje in pogosteje od žensk, saj si želijo z zabrisano, olepšano in prirejeno resnico – lažjo – povečati veljavo, izboljšati imidž, uspeti pri nasprotnem spolu, zabrisati svoje napake in slabosti ter požlahtniti mnenje, ki ga ima o njih ožja in širša okolica … Pa znate prepoznati laži?

Ste morda prepričani, da se vi ne lažete? Veliko bolj verjetno je, da ste se danes že zlagali, ne da bi se tega zavedali ali sramovali in se obremenjevali. Govorimo seveda o majhnih lažeh – olepšani resnici. Zjutraj ste bržčas komu povsem prisiljeno in neiskreno sladko re

So take laži prekršek in greh ali ne?

Praviloma ne, zlasti kadar z njimi nikomur ne škodite in nikogar ne prizadenete, vendar jih ni mogoče šteti za odkritost in resnico. Sem in tja jih je mogoče razumeti kot vsakdanjo diplomacijo. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z raziskovanjem laži, upravičeno trdijo, da se človek v svojem življenju veliko bolj intenzivno, zavzeto in navdušeno ukvarja z lažjo kot z resnico. Pričujoča trditev se nanaša tudi na laži, ki jih človek dopoveduje samemu sebi (pogosto mu pomagajo preživeti krizo in se izkopati iz težav), kakršna je denimo: "Seveda sem najlepši, najboljši, najbolj sposoben in sploh naj, zato so mi nevoščljivi in me ne marajo. Radi bi mi stopili na prste, me zatrli in onemogočili ... Hočejo me spraviti na svojo raven in me uničiti. Komaj čakajo, da mi zagrenijo življenje." To so vse naši obrambni mehanizmi.

Večina laži izvira iz pretirane vljudnosti, strahu, negotovosti in kvazi dobre vzgoje, ki človeku ne dovolijo, da bi koga prizadel ali mu povzročil skrbi in se mu s tem zameril.
"O, kako je dobro," pravi mož ženi, ko okuša njeno neprebavljivo ponesrečeno kosilo. "Ta obleka ti imenitno pristaja," ji pred večerno slovesnostjo reče v strahu, da se bo odločila za nakup nove garderobe in prizadela družinski proračun.

Nekatere laži so lahko koristne. Na primer tiste, s katerimi zdravnik pomiri prestrašenega pacienta, odvetnik po krivem obtoženega, učiteljica učenca, ki dvomi v svoje sposobnosti, predstojnik podrejenega, ki se mu godi krivica, ki jo namerava čim bolj elegantno popraviti, ne da bi ga s tem prizadel ...

Če ne bi lagali ...

Strokovnjaki z Inštituta za raziskovanje in mentiološke študije (mentiologija je veda o laži) trdijo, da so ljudje, ki so preveč neposredni in resnicoljubni, v svoji okolici zelo nepriljubljeni in nezaželeni, pogosto celo osovraženi. Če bi si vsi po vrsti povedali v obraz vso resnico, bi kmalu uničili in pretrgali vse medsebojne odnose. Zemlja bi se spremenila v planet nasprotovanja, nenaklonjenosti, sovraštva, zavisti, obračunavanja in nasilja, če ne bi znali ohranjati dobrih odnosov z drugimi tudi z neresnicami.

Zakaj lažemo?

Moški se tako kot ženske zlaže približno 200-krat na dan, a moški predvsem v zasebnih zadevah. Želi se izogniti sporom, nesoglasjem, nasprotovanju, nesporazumom, kompleksnim problemom in zapletenim medsebojnim odnosom, obenem pa povečati svoj ugled, veljavo in imidž. Ženske se lažejo predvsem iz dobrote, prijaznosti in naklonjenosti – ko tolažijo, spodbujajo, razvajajo in mirijo, želijo motivirati in pohvaliti – predvsem pa nočejo z resnico nikogar onemogočiti, ponižati, užaliti, prestrašiti, šokirati, zavrniti ali prizadeti.

10 znakov, ki razkrinkajo lažnivca

Telesna govorica pogosto razkrije veliko več kot z besedami izkazana vsebina. Ob upoštevanju tega dejstva lahko predpostavimo, da bomo lažnivca veliko prej odkrili na osnovi nezavednih sporočil, ki jih oddaja, kot na osnovi tistega, kar pripoveduje.S kančkom psihološke spretnosti in natančnega opazovanja je mogoče zanesljivo ugotoviti, kdaj človek laže.

1. Splošno pravilo pravi, da tisti, ki lažejo, govorijo manj in počasneje ter se večkrat zmotijo, lahko pa govorijo hitreje in se večkrat zmotijo.

2. Očesni stik: oseba, ki laže, se izmika očesnemu stiku in med govorjenjem ne gleda v poslušalca. Ljudje, ki jim uspe vzdržati naš pogled manj kot tretjino pogovora, najbrž skrivajo kak podatek. Pri tem so izvzeti spretni lažnivci, saj ti lahko zelo dolgo vzdržijo očesni stik in nadzorujejo izraz obraza.

3. Primerjajte: opazujte kretnje druge osebe, ko veste, da odgovarja na enostavno vprašanje in govori resnico. To je najpomembnejši del. Ko sumite, da nekdo laže, primerjajte njegov nepošteni odgovor z načinom, kako odgovarja, ko govori resnico.

4. Mimika: v sproščenem, pretežno resničnem pogovoru je človekova mimika živahna, dinamična in spremenljiva, pri lažnivcu pa obraz refleksno dobi podobo maske; mimika je nenaravna in minimalna ali je skorajda ni.

5. Tudi kretnje, ki so v sproščenem pogovoru tekoče, spontane, prikupne, skladne in mehke, postanejo zavrte, toge in zadržane, pogosto celo neusklajene in prisiljene. Dobri igralci in prevejani lažnivci se raje popolnoma umirijo in pri sporočanju neresnice sploh ne uporabljajo kretenj.

6. Višina glasu: laganje je povezano tudi z dvigovanjem glasu – glas je višji in bolj cvileč oziroma piskajoč.

7. Lažnivčevo govorjenje se spremeni. Hitro postane pretirano izumetničeno, hitro, glasno, s preveč poudarki, nerazumljivo ali celo nesmiselno; lažnivec se izgublja v nepotrebnih podrobnostih in zatrjevanju oziroma ponavljanju. Sumljivo je tudi pretirano priseganje in obljubljanje.

8. Tudi besede razkrivajo lažnivca: bodite pozorni na naslednje znake, kot so odgovarjanje na vprašanje z vprašanjem, ponovitev ugotovitve, namesto odgovora, stavki kot sta "Govorim ti resnico" in " Tebi že ne bi lagal", obtoževanje ("Ali praviš, da lažem?"), daljši premor pred odgovorom, zatikanje, jecljanje ...

9. Ko obstaja notranji konflikt, se možgani ne odzivajo normalno, marveč ustvarjajo signale, ki osebi, ki laže, onemogočajo, da bi ohranila enake kretnje, ton glasu in držo glave, kot jih ima, ko govori resnico. Značilni znaki govorice telesa, ki kažejo na notranji konflikt: polaganje rok na usta, roke na nos ali ušesa, premikanje rok ali prstov, stiskanje rok, pomik glave vstran, obračanje glave, umikanje telesa nazaj, pogostejše mežikanje, povešanje oči v levo ali desno, priprte veke med odgovarjanjem, povišanje tona glasu ...Tudi brezosebno zrenje v oči in obraz brez izraza lahko skriva laž.

10. Potlačeni in mikroizrazi: izraz obraza je najlažje nadzirati, zato ga je tudi najtežje razvozlati. Nobeno posebno obnašanje ne pove odkrito, da oseba laže, sogovorniki pa raje gledajo v obraz tistega, s katerim komunicirajo. Tako imenovani prehodni izraz obraza ali mikroizraz spreleti obraz v manj kot petini sekunde – to so trenutki resnice, ko denimo nasmeh zamenja žalost ali jeza. Te izraze opazimo le nezavedno. S tem lahko razložimo, zakaj imamo včasih občutek, da nas kdo ne mara, čeprav je do nas zelo prijazen. Potlačeni izrazi so iskrena čustva, ki se oblikujejo, dokler sogovornik ne doume, kaj se dogaja, zato jih lažnivci hitro zamenjajo z izrazi, ki jih želijo predstaviti drugim. Ti izrazi se pojavljajo veliko pogosteje in trajajo dlje kot mikroizrazi, zaradi česar jih je lažje odkriti, vendar spretni lažnivci navadno zelo pazijo, da se jim ne prikradejo na obraz.

Ali vsi ti znaki zagotovo pomenijo, da oseba laže? Ne nujno! Pomembno je vedeti, da je prav to, kako oseba govori resnico, najboljši pokazatelj, ki vam bo povedal, kdaj laže. Pri ugotavljanju laganja iščemo razlike med govorico telesa, ki jo ima človek, ko govori resnico, in med stvarmi, ki jih telo počne zaradi notranjega konflikta, ki povzroči neprostovoljno "uhajanje" čustvene spremembe.
 

Znak nezrelosti

Ljudje, kot smo videli, lažejo zaradi najrazličnejših motivov. Nekateri lažejo zato, da bi se prikazali takšne, kot bi želeli biti (v tem primeru so laži skladne z neuresničenimi željami), drugi lažejo, da bi si pridobili osebno korist, tretji uporabljajo laž, da bi se izognili kritiki ali kazni, ker so nekaj naredili ali ne. Ne obstaja univerzalen profil lažnive osebnosti, toda dejstvo je, da so nezrelost, slabo razvita zavest, manipulativnost in uporabljanje drugih za zadovoljevanje lastnih potreb pogoste značilnosti ljudi, ki se nagibajo k laganju. Si upate priznati, kolikokrat ste se vi že zlagali in zakaj?


Moški se največkrat zlažejo o zvestobi

Laž, tako kot sleherno drugo zavajanje in sleparjenje, predstavlja stres za telo. Znanstveniki menijo, da moški, čeprav lažejo raje in pogosteje od žensk, ne znajo lagati tako spretno in učinkovito. Ker se moški zavedajo te nespretnosti oziroma slabosti, skušajo laž podkrepiti z množico spremljajočih trditev, dokazov, izgovorov in argumentov, v katere se pogosto zapletejo, in to povsem po nepotrebnem. Moški preprosto niso tako prefinjeni kot ženske, ki najpogosteje lažejo glede telesne teže (84 %), zamujanja (66 %), orgazma (58 %), denarja, porabljenega za nakupe (55 %), starosti (54 %), ljubezni (rečejo 'da ', mislijo pa si 'ne, nikakor', 52 %), zvestobe partnerju (51 %), ocenah svojih otrok (33 %), številu pokajenih cigaret (31 %), svojem ali partnerjevem socialnem statusu in osebnem dohodku (29 %) in zaposlitvi (28%). Moški se največkrat zatečejo k laži, kadar gre za zvestobo partnerici (82 %), v ljubezni (rečejo 'da', mislijo pa si 'ne' 79 %), dohodek (71 %), zamujanje (67 %), cene kupljenega blaga (49 %), telesno višino (48 %), telesno težo (25 %), ocene svojih otrok (19 %), število pokajenih cigaret (15 %) in orgazem (3 %). Zanimivo je, da velja nežnejši spol za boljše detektorje laži kot predstavniki močnejšega spola. Tako ženske v 75 % odkrijejo lažnivca (zlasti če gre za partnerja), moški pa ga identificirajo le v 25 % .

Laganje kot simptom bolezni

Laganje je lahko tudi simptom patološkega stanja – osebnostnih motenj, kot so psihopatija, sociopatija ali mejna osebnostna motnja. Nekateri ljudje živijo v fantazijskem svetu in ne govorijo resnice, laži potrebujejo za to, da ohranjajo zlagano sliko sebe ali sveta. Psihopati, denimo, ne čutijo krivde ali obžalovanja in nimajo vesti. Osredotočeni so le na kratkoročne cilje in živijo impulzivno, ne da bi razmišljali o posledicah. Pri eni od posebnih patoloških motenj, imenovani Munchausnov sindrom, želijo ljudje prepričati zdravnike, da imajo resno bolezen, zato da bi se drugi ukvarjali z njimi. Veliko jih gre tudi v nevarne ekstreme. Pri njih zdravniki iščejo bolezen, ki je ne morejo razumeti in diagnosticirati, bolniki pa, da bi dokazali svojo bolezen, celo umešajo svojo kri v urin, poneverjajo rezultate …

Nekateri patološki lažnivci neizmerno povečujejo svojo pomembnost, drugi se težko spoprijemajo z resničnostjo svojega življenja. V ozadju pa gre za globoko ukoreninjena psihološka stanja, ki jih je težko zdraviti. Patološke lažnivce je težko prepoznati med ljudmi, s katerimi se srečujemo, saj so v večini zelo prepričljivi. Ni povsem znano, koliko ljudi je patoloških lažnivcev. Vsak se želi kdaj pa kdaj želi izogniti neprijetnim situacijam tako, da pove laž, a bodite pozorni – večina ljudi se o svojih lažeh želi tudi prepričati, da so resnične … Če počasi izgubljamo stik s tem, kaj je res in kaj ne, lahko povsem izgubimo stik z resničnostjo …


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

laganje , laž

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.