Intervju z zakoncema Mrgole: Izštekani najstniki in starši, ki štekajo

(Foto: Matic Bajželj)

 

Ko sem pred nekaj dnevi brisala prah s knjižnih polic, me je presenetilo, koliko priročnikov o vzgoji sem si privlekla domov. Pravzaprav staršem še nikoli ni bilo na voljo toliko različnih metod – in še nikoli nismo imeli toliko problemov s svojimi otroki. Včasih se počutimo tako nemočni, da bi kar odnehali. Sploh takrat, ko nastopi puberteta.

Leonida in Albert Mrgole pravita, da poznata te občutke. Družinska terapevta sta tudi sama starša štirih otrok. »Vzgoja otrok v različnih razvojnih obdobjih naju je opremila z osebnimi izkušnjami, iz katerih črpava največ navdiha za delo in svetovanje.«

Zakonca, ki že več kot deset let vodita delavnice za starše, otroke in učitelje, sta novembra lani izdala knjigo z malce provokativnim naslovom Izštekani najstniki in starši, ki štekajo. Knjiga govori o najstnikih, ki so predani uporništvu, ob tem pa čutijo veliko stisko in notranje hrepenenje, da bi bili povezani, pa tudi o starših, ki ostajajo v stiku s svojimi najstniki, starših, ki svojim najstnikom dovolijo samostojnost in prenesejo njihove napake.

Zakaj imamo dandanes starši toliko težav s svojimi otroki?
LEONIDA: Največji problem je, da želijo starši zaščititi otroke pred tegobami, ki jih prinaša življenje. Ko so majhni, naredijo vse namesto njih, ko pa malce odrastejo, začnejo pritiskati nanje, da bi lahko kakšno stvar naredili tudi sami. Najstniki se temu seveda uprejo. Ta težava se nato vleče skozi vse življenje. To, da otrokom vse omogočimo in počnemo stvari namesto njih, iz njih naredi invalide. Toda za to niso krivi samo starši, tako deluje tudi šolski sistem. Otrokom nihče več ne omogoča učenja na lastnih napakah. Če nimaš teh izkušenj, si onesposobljen.

Glavni razlog so torej preveč zaščitniški starši?
ALBERT: Ja, čeprav opažam še eno težavo. Starši nimajo več podpore, ki so jo imeli njihovi starši. Družba je drugače urejena, zelo individualistično. In ko pride do težav, so starši prepuščeni samim sebi. Še posebno na »trdo« jih otroci stestirajo, ko pridejo v puberteto.

Pravite, da so starši nekoč imeli več podpore. Se strinjate, da so se tudi veliko manj ukvarjali z različnimi vzgojnimi metodami? Zdaj nas na vsakem koraku učijo, kako moramo živeti. Vsi moramo biti lepi, mladi, zdravi, srečni … Vse, vključno z vzgojo otrok, je postalo tržno blago.
LEONIDA: Najbolj zaskrbljujoče se mi zdi, da smo izgubili oporo, sistem vrednot. Prav to je tudi izhodišče najine knjige. Rdeča nit v knjigi je vzgoja skozi stik, vzgoja, ki ima učinek. Ne gre za to, kaj je treba narediti, ampak kako vzgajati. Verjameva, da so lahko pri vzgoji uspešni samo starši, ki imajo stik s svojimi otroki. Pa ne tako, da jim vsiljujejo svoja prepričanja. Starši naj bi znali slišati svoje otroke, prepoznati njihove potrebe, bili sposobni začutiti, kaj otroke veseli – ali kaj bi jih morda lahko veselilo. Taka vzgoja ni premišljena in načrtovana, to je vzgoja iz srca.

Pomemben je torej pravi stik med starši in otroki. Kako lahko starši v današnjem divjem tempu sploh najdejo čas za vzpostavljanje pristnih stikov s svojim otroki?

ALBERT: Beseda stik ni odvisna od količine časa. Ključna je kakovost naše navezanosti, uglašenost. Zagovarjava varno navezanost, to, da se otroci ob nas počutijo kot v varnem pristanišču. Znanstveno je dokazano, da so varno navezani ljudje zdravi in se zdravo tudi razvijajo. V knjigi sva to, kaj pomeni živeti varno navezanost, pokazala na konkretnih primerih in najrazličnejšimi situacijami.

Mi lahko opišete primer varne navezanosti?
LEONIDA: Naj začnem s situacijo, ko pridem domov iz službe. Prvi stik, ki ga vzpostavim z otrokom, mora biti občutek dobrodošlice. To pomeni, da ne navalim nanj z vprašanji, povezanimi s šolo, ne začnem ga oštevati, kako je kaj naredil – oziroma česa še ni naredil. Namesto tega mu lahko najprej rečem: »Živijo, vesela sem te.« Zavedati se moramo, da najstnike pestijo različne težave, od čustvenih in ljubezenskih do telesnih. Nagajajo jim hormoni, spreminjajo se jim možgani. Velikokrat sem žalostna, ko gledam, kako malo imajo naši otroci. Vzeli smo jim tisto najpomembnejše – sanje. Otrokom bi morali v prvi vrsti dovoliti, da so taki, kot so, in jim povedati, da z njimi ni prav nič narobe, če niso popolni in če česa ne naredijo.
Članek se nadaljuje »


Galerija

Matic Bajželj

Matic Bajželj