Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Ne ni srčni napad - panika je!

Spoštovano uredništvo revije Viva,
v zadnjih dveh letih se mi je srce večkrat začelo tako močno biti, da sem bil prepričan, da gre za srčni infarkt, da bom umrl. Seveda sem se takoj odpravil na urgenco, vendar niso našli organskega razloga za moje podivjano srce, omotičnost ter mravljinčenje v prsih in rokah. Bilo me je tudi zelo sram, da bi umrl pred ljudmi – v javnosti, zato sem vsakič takoj stekel na urgenco. Šele čez nekaj časa me je osebna zdravnica napotila k psihiatru, ki mi je postavil diagnozo panična motnja. Opravil sem nešteto preiskav, da bi izključili kakršno koli bolezen. Še vedno me je strah, da bom umrl. Bojim se odpotovati v kraje, ki so od doma oddaljeni več kot eno uro vožnje, če pa že moram na pot, se najprej pozanimam, kje je najbližja bolnišnica. Težko mi je povsod, kjer je gneča, mučno mi je, če ne vidim izhoda iz trgovine, ne morem se peljati z dvigalom ...
V akutni fazi so mi predpisali močna pomirjevala, zdaj pa jemljem druga zdravila proti tesnobi. Poleg tega obiskujem psihiatra, čeprav ne tako pogosto, kot bi ga potreboval. Poskusil sem tudi s psihoterapijo, vendar se mi zdi, da mi ne pomaga – morda sem tovrstno pomoč poiskal prekmalu, ko je bila motnja še v akutni fazi. Od zadnjega napada sem se postopoma dovolj »sestavil«, da znam racionalizirati strahove, ki me še vedno obhajajo, čeprav ne več tako pogosto kot prej. Vem, da bi mi pomagala rekreacija, vendar se bojim, da mi bo srce odpovedalo, če se mi bo pulz preveč povečal. Vem, da je to povsem neupravičen strah, vendar … Na vsak način bi si rad pomagal. Kaj še lahko storim? Pomislil sem tudi, da gre morda za težave s hrbtenico.
Lep pozdrav,
Marko


Kaj storiti, ko nastopi panika?


Tesnoba (anksioznost) je pogosto čustvo, ki ga poznamo vsi. Ob stresnem dogodku je običajno, da nas mučita tesnoba in zaskrbljenost; osredotočeni smo na nevarnost, zato se telo aktivira za boj ali beg. Tesnoba ima torej predvsem varovalno vlogo. Če pa je tesnoba pogosta in močna tudi takrat, ko nismo v ogrožajoči situaciji, postane moteča in obremenjujoča, saj lahko zelo ovira človekovo udejstvovanje in poslabša kakovost njegovega življenja.


Kako prepoznati tesnobo?

Tesnoba je glavni simptom vseh anksioznih motenj, vendar tesnobo pogosto spremljajo tudi drugi duševni in telesni simptomi. Med duševne spadajo kronična in pretirana zaskrbljenost, napetost, razdražljivost, nenehna previdnost in opreznost, nezmožnost sprostitve in motnje koncentracije. Pogosto se pojavljajo tudi telesni simptomi, kot so napetost ter bolečine v mišicah, vratu in hrbtu, utrujenost, glavobol, znojenje, nemir, drhtenje, slabost, razbijanje srca in bolečina v prsih, pospešeno dihanje, občutek cmoka v grlu, pogosto uriniranje, prebavne motnje in drugi. Pogosto so v ospredju prav telesni simptomi, zato se lahko primeri, da duševni ostajajo spregledani. To je razlog, da tesnobni ljudje zaradi strahu pred hudo telesno boleznijo pogosteje iščejo pomoč v urgentnih zdravstvenih službah.

Poznamo različne oblike anksioznih motenj
1. Generalizirana anksiozna motnja se kaže v obliki nenehne zaskrbljenosti zaradi razmeroma nepomembnih stvari, vendar človeka popolnoma prevzame ter vpliva na njegovo udejstvovanje na vseh pomembnih življenjskih področjih, denimo v družinskem in službenem okolju. Ljudje z generalizirano anksiozno motnjo se ne zmorejo sprostiti in nenehno premlevajo svoje težave. Hitro se utrudijo, mučita jih nemir in razdražljivost, težko se zberejo, pogosto jih pestijo tudi motnje spanja in številni telesni simptomi.

2. Pri gospodu gre za panično motnjo, ki se kaže v obliki napadov panike. Gre za nenapovedane in nepričakovane napade intenzivnega strahu. Nastopijo brez zunanjega razloga, človek torej ni resnično ogrožen. Tesnoba se pri paničnem napadu stopnjuje vse do strahu, da bo človek umrl, da bo izgubil razum ali nadzor nad svojim vedenjem. Napadi so zelo lahko zelo burni in se, tako kot pri gospodu, kažejo s pestro duševno in telesno simptomatiko: hitro bitje srca, bolečine v prsih, težko dihanje, znojenje, vrtoglavica, slabost … Napadi panike navadno trajajo nekaj minut, o panični motnji pa govorimo, kadar ima bolnik več paničnih napadov na mesec. Ljudje s to motnjo se zaradi strahu pred napadi panike skušajo izogibati situacijam, o katerih domnevajo, da bodo povečale tesnobnost in sprožile napad. Postopoma lahko spremenijo življenjske navade, opustijo prijetne dejavnosti, kot je denimo dopustovanje.

3. Med anksiozne motnje spada tudi socialna fobija oziroma bolezenski strah pred situacijami, ki zahtevajo nastopanje v javnosti in udejstvovanje na javnih mestih. Ljudje s to motnjo se zaradi intenzivne tesnobe takim situacijam skušajo izogibati.

4. Anksioznost je značilna tudi za obsesivno-kompulzivno motnjo. Obsesije so neprijetne vsiljive misli ali predstave, ki povzročajo tesnobo. Bolnik se zaveda neprimernosti teh misli, vendar jih nima pod nadzorom. Zato pogosto sledijo kompulzije, s katerimi skušajo omiliti tesnobo. To so navadno ponavljajoča se dejanja, denimo pretirano umivanje rok, nenehno spreminjanje telesnega položaja, pretirano preverjanje in ponavljanje drugih dejavnosti.

Anksiozne motnje zdravimo s kombinacijo zdravil in psihoterapije
Učinkoviti so različni psihoterapevtski pristopi, najpogosteje kognitivno-vedenjska, podporna ali dinamsko usmerjena psihoterapija. Cilj terapije je, da bolnik sčasoma prepozna dejavnike, ki vplivajo na nastanek in izražanje duševnih simptomov, nato pa razvije drugačne vedenjske vzorce.

Med zdravili so najučinkovitejši antidepresivi, saj omilijo tesnobo, odpravljajo pa tudi druge simptome. Poleg tega ne povzročijo odvisnosti. Njihov učinek se pogosto pokaže šele nekaj tednov po začetku jemanja. V času, ko delovanje antidepresiva še ni opazno, zdravniki za kratek čas predpišejo še pomirjevala, benzodiazepine, ki hitro omilijo tesnobo. Priporočljivo jih je jemati manj kot nekaj tednov, saj se sicer utegne razviti odvisnost.

Bolnik se lahko obrne na osebnega zdravnika, ki mu bo v primeru anksiozne motnje svetoval vključitev v psihoterapijo ali pa mu predpisal ustrezna zdravila, tako pomirjevala kot antidepresive. Če kljub predpisani terapiji ne pride do izboljšanja, je smiselna napotitev v psihiatrično ambulanto. Psihiater razširi diagnostično obravnavo, bolniku pomaga prepoznavati dejavnike, ki negativno vplivajo na anksiozno motnjo, ter mu svetuje glede nadaljnjega zdravljenja z zdravili. Kadar so simptomi anksiozne motnje zelo izraziti, kar bolnika prestraši, zlasti na začetku, ko še nima vseh informacij o obliki in poteku motnje, je na voljo tudi urgentna psihiatrična ambulantna obravnava v okviru dežurnih služb. Tja lahko oseba v stiski pride tudi brez napotnice osebnega zdravnika.

doc. dr. Brigita Novak Šarotar, dr. med., spec. psihiatrije
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

napad panike , anksiozna motnja , tesnoba

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.