Bolnim ljudem in tistim, ki se z boleznijo srečujejo kot svojci, pomagajo v Splošni bolnišnici Celje, ki je tudi partner projekta. Podporo ponujajo zlasti bolnikom na onkološkem oddelku in v dnevni bolnišnici, dvakrat na teden pa so v okviru popoldanskega dežurstva na voljo vsem, ki si želijo podpornega pogovora.

Program in njegovo izvajanje je pod nadzorom drugega partnerja, Fakultete za psihoterapevtsko znanost Sigmund Freud iz Ljubljane. Pri izvajanju programa dejavno sodelujejo psihoterapevtke pod supervizijo in študentke psihoterapije.

Tretji partner je Fakulteta za družinske študije iz Osla: vsi, ki zdaj ponujajo pomoč, so se ob začetku programa udeležili enotedenskega seznanjanja s primeri dobre prakse na Norveškem. Tam se bolezni in odvisnosti ter vsega, kar jim sledi, že nekaj desetletij lotevajo sistemsko.

Konkretno se to izraža v naslednjih stavkih: "Za boleznijo zboli vsa družina. Vsaka sprememba v sistemu vpliva na vse člane." Sleherni družinski član se po svoje spoprijema z vsem, kar prinaša bolezen. Najtežji so občutki strahu, jeze, žalosti, obupa in krivde, s katerimi se večina ljudi ni naučila uspešno spoprijeti. Prav breme težkih občutkov pa bolnik in njegovi bližnji v času okrevanja in tudi pozneje najmanj potrebujejo.

Društvo navdihuje potreba po sodelovanju v procesu sprejemanja: sebe, položaja in drugih. Verjamejo, da ljudje, če se počutimo sprejeti in razumljeni taki, kot smo, lažje najdemo moč za naslednji korak. To je lahko usmeritev v ozdravljenje telesa, vpeljava sprememb v svoje življenje, izboljšanje medosebnih odnosov, iskanje smisla, uresničevanje vsega, za kar prej ni bilo časa ...

Za izkušnjo sprejetosti in razumljenosti pogosto potrebujemo druge ljudi. Ljudi, ki nas ne sodijo, ki nam ne svetujejo ali nas priganjajo, ampak nas sprejemajo take, kot smo, ter zdržijo naš tempo na poti proti cilju. S tem namenom Srečališče organizira podporne skupine v Celju in Ljubljani, v katerih se družijo ljudje s podobnimi izkušnjami in nameni.
Skupine so odprte za vse, ki se ne bi radi sami spoprijemali z zdravljenjem in okrevanjem, pa tudi za svojce, ki želijo v tem zahtevnem času še bolje poskrbeti zase in za svoje bližnje.

Pred vključitvijo v skupino z vsakim interesentom opravijo vsaj en predhodni pogovor, v katerem se srečajo s sogovornikovim položajem ter preverijo njegova pričakovanja in pripravljenost za delo v skupini. Vsako srečanje traja približno poldrugo uro. V tem času se udeleženci posvetijo svojemu doživljanju in potrebam ter se seznanjajo z metodami samopomoči, ki jih je mogoče uporabljati tudi doma.

Več na spletni strani srecalisce.si.