Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Deloholizem: Najbolje oblečena težava Slovencev

Deloholike je pogosto najti tudi v poklicih, povezanih s pomočjo drugim. S tem, da skrbijo za druge, deloholiki preusmerijo pozornost z zadovoljevanja lastnih potreb na potrebe drugih. Vedno najdejo nekoga, ki jih potrebuje, ki je v stiski in mu je treba pomagati. To jih navdaja s posebnim občutkom moči, pomembnosti in nenadomestljivosti, kar je zanje oblika omamljanja.
Deloholike je pogosto najti tudi v poklicih, povezanih s pomočjo drugim. S tem, da skrbijo za druge, deloholiki preusmerijo pozornost z zadovoljevanja lastnih potreb na potrebe drugih. Vedno najdejo nekoga, ki jih potrebuje, ki je v stiski in mu je treba pomagati. To jih navdaja s posebnim občutkom moči, pomembnosti in nenadomestljivosti, kar je zanje oblika omamljanja. (Foto: Shutterstock)

Izraz deloholizem poznamo že štirideset let, vendar pa so šele zadnja štiri leta na voljo jasni dokazi, da gre za obliko zasvojenosti. Zasvojeni smo lahko tudi z delom, enako kot denimo s kokainom ali z alkoholom. Razlika je le v tem, da deloholiki uravnavajo svoj čustveni svet oziroma skrbijo za nezadovoljene čustvene potrebe, ki koreninijo v primarni družini in otroštvu – z delom. Kot vsaka druga zasvojenost lahko tudi deloholizem pripelje do neobvladljivega življenja, razpada družine in zelo resnih zdravstvenih težav. Kako torej prepoznati, kdaj gre za resno patologijo – in kdaj zgolj za »trdo delo«?

Samo, kadar delam, sem kaj vreden

Tako kot vse zasvojenosti je tudi deloholizem težava, ki se kaže tako na psihološki kot na nevrobiološki ravni. Vse zasvojenosti so bolezen možganov, neprepoznana zasvojenost z delom pa lahko pripelje do anksiozne motnje ali depresije. Nekateri deloholiki postanejo tako depresivni, da ne morejo več iz postelje. Zaradi notranjih prisil in prepričanj, po katerih je oseba nekaj vredna le, če ves čas dela, če je močna in svoje delo opravlja popolno, je počitek nekaj, kar je za deloholika težko sprejemljivo. Deloholiki navadno počivajo samo takrat, ko zbolijo – in še takrat zelo omejen čas.

Vsakič, ko prenehajo delati, se aktivirajo notranje prisile, ki delujejo na občutek lastne vrednosti. Deloholiki zlorabljajo delo kot obrambo pred neprijetnimi čustvi – za uravnavanje tesnobe, žalosti in frustracij. Pogosto zbolevajo za boleznimi, ki so povezane s stresom: imajo težave s ščitnico, želodčne in črevesne težave ali pa izgorijo. V skrajni obliki je zaradi preobremenitve njihov kratkoročni spomin tako prizadet, da bi lahko celo pomislili, da gre za zgodnje simptome Alzheimerjeve bolezni.

Deloholiki za delo porabijo neverjetne količine časa in energije, saj s tem blažijo občutek manjvrednosti, strah pred neuspehom ali pa tako bežijo pred intimnostjo. S kompulzivnim delom se branijo pred tesnobo, zadovoljujejo željo po zunanji potrditvi ter blažijo strah pred bližino in seksualno neustreznostjo. Poleg tega so deloholiki zelo pogosto zasvojeni tudi s kemičnimi snovmi (alkohol, droge, zdravila na recept …), hrano, seksualnostjo, kompulzivnim ukvarjanjem s športom … Deloholike je najti v vseh poklicih, vendar pa je njihovo delo pogosto povezano z visoko stopnjo stresa.

Ni vsakdo, ki velika dela, deloholik

Med človekom, ki veliko dela, in deloholikom obstaja velika razlika. Oseba, ki veliko dela, še ni nujno deloholik. Mati samohranilka, ki opravlja dve službi zato, da lahko preživi sebe in otroka, ni deloholičarka. Deloholik tudi ni računovodja, ki je konec marca zaradi roka za oddajo davčnih napovedi do vratu zakopan v delo. Deloholike ne ženejo zunanji dražljaji, ampak veliko globlji motivi oziroma notranje prisile in prepričanja. V sodobni družbi, v kateri vsi delamo več in dlje, je pomembno jasno razlikovati med deloholiki in ljudmi, ki »samo« veliko delajo.


Kako prepoznati deloholika?

  • Deloholiki navadno raje delajo sami in se obsedeno ukvarjajo s podrobnostmi, medtem ko drugi raje sodelujejo ter se osredotočajo na proces in na širšo sliko.
  • Deloholiki iščejo čustveno in nevrobiološko zadovoljitev, ki jo prinaša naval adrenalina, povezanega z nemogočimi roki ali z velikim obsegom dela.
  • Deloholiki so globoko v sebi prepričani, da niso dovolj dobri, do sebe in drugih imajo pogosto pretirana pričakovanja, razmišljajo v slogu vse ali nič, radi ugajajo drugim in nimajo jasnih meja.
  • Deloholiki ponavljajo zgodbo iz otroštva: svoje neizpolnjene otroške potrebe po pozornosti in čustveni angažiranosti staršev vedno znova ponavljajo tako, da ne sebi ne drugim ne dovolijo, da bi poskrbeli za njihove čustvene potrebe. Tako ostajajo ujetniki otroške zgodbe pomanjkanja in takratnih čustvenih stanj.
  • Zasvojeni z delom vsega tega ne počnejo zavestno; te globlje dinamike se pogosto niti ne zavedajo.
  • Deloholiki z delom zanemarjajo same sebe. Delajo v službi, doma in na dopustu. Ne glede, kako zelo si dopovedujejo, da gre za zabavo in da imajo delo neizmerno radi, je delo še vedno samo delo – tudi če ga opravljajo na ležalniku v eksotičnem letovišču.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

zasvojenost , deloholik

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.