Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo

To ni potuha za lene starše

Izmučena starša sta že čisto iz sebe. Njun mali Peter je neutruden. Niti sekundo ne zmore biti pri miru. Kot bi ga poganjal motor. Brez strahu je, impulziven. V največjem prometnem kaosu se brez slabe vesti požene čez cesto, ker je nekaj nepomembnega na drugi strani pritegnilo njegovo pozornost. Ni pomembno, kolikokrat ga okarata. Nikoli ne zaleže. Preprosto ne uboga. Pravzaprav niti ne posluša. Preden končata z navodili, je otrok z mislimi že trikrat odtaval.
Tudi vrstniki ga niso vedno najbolj veseli. Ne zmore se v miru igrati, sega jim v besedo in ne more počakati, da pri igri pride na vrsto. Nemalokrat se zaplete v prepir ali pretep. Iz šole ju redno kličejo, saj Peter med poukom glasno klepeta, vstaja od mize, teka po razredu in moti ostale. Učiteljica ga ne prenaša več. Meni, da je Peter razvajen, nevzgojen in neukrotljiv pobalin, ki misli na vse drugo, samo na šolo ne. Domačo nalogo redno pozablja. Pravzaprav pozabi kar zvezek. In knjigo. Mama verjame, da je Peter sposoben več, kot kažejo ocene v šoli. Zdi se ji tudi, da je osamljen. Pri šolski malici sedi sam, sošolci se mu izogibajo. Z možem sta zaskrbljena in obupana. V očeh drugih staršev je njun otrok nevzgojen, onadva pa slaba starša, ki ne znata postaviti jasnih mej. Sta res kriva, da je njun sin takšen? Kaj naj storita?

Kaj je hiperkinetična motnja?

Vse našteto doživljajo starši otrok s hiperkinetično motnja ali HKM (angl. attention deficit hyperactivity disorder – ADHD – ali motnja pozornosti s hiperaktivnostjo). Ta je po mnenju strokovnjakov ena od najpogostejših motenj s področja duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Ljudje s HKM imajo težave z usmerjanjem pozornosti in zbranostjo. Nemirni so in v nenehnem gibanju, hitro se zdolgočasijo. Zaradi motečega vedenja v šoli, doma in v družbi prijateljev težko sodelujejo pri različnih dejavnostih. Gre za zelo aktivno vedenje, ki pa ni organizirano. Otroci začnejo veliko stvari, vendar jih ne dokončajo. Motnja je pogosta pri petih odstotkih šoloobveznih otrok, nekoliko pogosteje pri dečkih. Natančni vzroki za nastanek HKM niso znani, vendar se znanstveniki strinjajo, da gre za kombinacijo genskih in okoljskih dejavnikov. Z najsodobnejšimi tehnikami slikanja možganov so celo odkrili komaj zaznavne, vendar značilne razlike med možgani oseb s HKM in možgani oseb, ki nimajo HKM.

Ni kriva slaba vzgoja

Seveda vsak nekoliko živahnejši, nemirnejši otrok še nima hiperkinetične motnje. Toda ljudje, ki niso seznanjeni s to problematiko, za težavnost otroka po krivici krivijo starše, učitelje, zdravnike … Na spletnih forumih o hiperkinetični motnji je zaslediti nič koliko komentarjev, ki sejejo dvom pri že tako prestrašenih in zaskrbljenih starših. ''Diagnoza je samo potuha za lenobne starše.'' ''Če ga ne zmorejo sami vzgojiti, ga pač nafilajo z zdravili.'' ''Zdravnik, ki je pripravljen otroku predpisati pomirjevala, ni vreden svojega naziva.'' ''To je izgovor za nesposobne starše in trženjska poteza farmacevtov.'' ''Staršem je treba dati kakšno tableto, ne otrokom.'' In podobno.

Premagajmo predsodke

Dejansko gre za motnjo, o kateri je na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov na voljo največ strokovnih raziskav. Prav zaradi tega je skrb vzbujajoče, da se starši in otroci v svojem osnovnem okolju še vedno srečujejo s kopico predsodkov in težav. S pravočasnim ukrepanjem je namreč možno otroku omogočiti, da zadovoljivo obvlada vsakodnevne dejavnosti in delo v šoli. Večina teh otrok je namreč normalno inteligentnih, nekateri so celo nadpovprečni!

Zaradi te motnje sta se na primer zdravila plavalec Michael Phelps, ki je dobil največ olimpijskih odličij doslej, ter komik in igralec Jim Carrey. V določeni meri je tudi mogoče preprečiti ali ublažiti pojav sekundarnih motenj, ki so pri otrocih s HKM pogostejše. Takšna je na primer depresija, ki lahko nastopi zaradi slabe samopodobe. Ali pa opozicionalno-kljubovalna motnja, ki se utegne razviti, ker tem otrokom nenehno nekaj prepovedujejo. Skupaj so te motnje zelo težko obvladljive.


Pot do diagnoze in zdravljenje

Poudariti je treba, da je postavljanje diagnoze HKM zelo kompleksno. Pri tem sodelujejo številni specialisti (otroški psihiater in/ali otroški nevrolog, klinični psiholog in specialni pedagog), potrebnih pa je več obravnav. Namen vsakega zdravljenja HKM je spremeniti neželeno vedenje, ki povzroča pomembne motnje funkcioniranja v šolskih, socialnih in drugih okoliščinah. Zdravljenje je vedno celostno. Strokovnjaki starše in otroka poučijo o motnji in jim predlagajo različne terapevtske ukrepe za izboljšanje vedenja. O otrokovi motnji poučijo tudi šolsko osebje in mu predlagajo najustreznejši način šolskega dela. Otroke s HKM je mogoče usmeriti kot otroke s posebnimi potrebami, s čimer v šoli dobijo prilagojeno pomoč.

V celostno zdravljenje lahko vključimo tudi druge oblike pomoči, na primer metode sproščanja ali transcendentalno meditacijo, vendar pa je treba z njimi začeti ob primernem času, navadno takrat, ko se po zaslugi drugih ukrepov simptomatika HKM nekoliko umiri. Za uspešno zdravljenje je izredno pomembno sodelovanje ter zaupanje med otrokom, starši, zdravnikom in učitelji.


Kaj pa zdravila?

V večini primerov je potrebno tudi zdravljenje z zdravili. Posebna dilema pri starših navadno nastopi prav pri tem. Pomembno je vedeti, da so zdravila za zdravljenje HKM tista, o katerih je bilo na področju otroške in mladostniške psihiatrije opravljenih največ raziskav in kliničnih testov. In dokazano je, da imajo otroci s HKM, ki so jih zdravili tudi z zdravilom, dolgoročno veliko boljšo napoved za obvladovanje te motnje in manj sekundarnih znakov. Tako kot vsako zdravilo imajo lahko tudi ta neželene učinke; najpogosteje nastopijo med uvajanjem zdravila in hitro izzvenijo.


Kam po pomoč?

Če posumite, da ima vaš otrok hiperkinetično motnjo, se najprej obrnite na otrokovega izbranega zdravnika ali na šolsko svetovalno službo. Naslednja stopnja je diagnostika, ki jo ambulantno izpeljeta klinični psiholog ter otroški in mladostniški psihiater. Diagnostiko je mogoče opraviti v svetovalnih centrih (Ljubljana, Maribor, Koper), v dispanzerjih za pedopsihiatrijo Zdravstvenih domov (ZD Maribor, ZD Celje, ZD Nova Gorica) ali pri kliničnih psihologih ter otroških in mladostniških psihiatrih s koncesijo (Ljubljana, Maribor, Piran, Ptuj). Če bo po končani diagnostiki potrjen sum na hiperkinetično motnjo, vam bodo predlagali zdravljenje, ki se navadno nadaljuje otrok tam, kjer so otroku postavili diagnozo.


Več informacij

Če želite izvedeti več o hiperkinetični motnji, vsekakor priporočamo, da posežete po gradivu, ki so ga napisali strokovnjaki. Hiperaktiven, nemiren ali samo živahen otrok? se glasi naslov knjižice, ki jo je napisala specialistka klinične psihologije Leonida Rotvejn Pajič. V knjižici so predstavljene ključne informacije in dejstva o motnji. Izveste lahko, v čem se razlikuje od običajne živahnosti ali nemirnosti, kakšen je običajen razvojni potek težav in kakšna je ustrezna pomoč otroku. Vsebuje tudi številne nasvete za starše, denimo kako ravnati, da bodo odnosi z otrokom učinkovitejši in kako spodbujati njegov napredek. Pri svojem zdravniku ali pediatru lahko povprašate po kratkih vodnikih z naslovi Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo – Vodič za starše, Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo – Vodič za strokovne delavce v šolah in Kaj morate vedeti o hiperaktivni motnji – Srečnemu otroštvu naproti. Obstaja tudi vrsta spletnih strani, na katerih se lahko še podrobneje poučite o HKM. Priporočamo, da si ogledate naslednje: psychiatry24x7.com, livingwithadhd.co.uk, focusonadhd.com, adhd.net, aacap.org in mentalhealth.com.  


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

hiperaktivnost , adhd , motnja pozornosti

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.