Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Inštitut za sodobno družino Manami

Ivana Gradišnik - Človek z veliko začetnico

Ivana Gradišnik je pred petimi leti soustanovila Inštitut za sodobno družino Manami, podružnico organizacije Familylab International, ki jo je zasnoval znani danski družinski terapevt in pisec Jesper Juul. Njena vizija: ustvarjati kakovostne odnose v družinah, katerih temelji so enakovrednost, osebna odgovornost, spoštovanje integritete in avtentičnosti.
Kako ste ustanovili Familylab?
Ideja je bila posledica serije nepričakovanih, a usodnih naključij. Zadaj v bistvu ni bilo kakega racionalnega premisleka, zelo sem se prepustila instinktu. Ne meni ne Anji Svetina Nabergoj, soustanoviteljici, ni bilo zares jasno, v kaj se spuščava. Bil pa je močan občutek, da je to priložnost, ki je ne smem izpustiti. In nekakšna slutnja, da je bilo vse moje dotedanje življenje in delo neke vrste trening, predpriprava za prav ta podvig. Kljub vsem težavam in naporom in težkim trenutkom, ki so nedvomno bili in še bodo, mislim, da sem si našla kar primeren prostor za samouresničitev. V tem, kar zdaj počnem, lahko zelo pridem do izraza takšna, kakršna sem.

S kakšnimi težavami ste se soočali pri vzpostavitvi inštituta?
Verjetno s podobnimi, kot jih imajo vsi, ki se lotijo samostojnega projekta brez kakršnekoli finančne podpore, brez kakršnekoli infrastrukture, torej zgolj in samo z idejo, ogromno zalogo entuziazma, energije in volje do dela. Začeli smo iz nič, res nič. Prvo leto sem delala doma, brez budžeta. Vlagala sem lahko samo čas, znanje in delo, to pa sem počela fanatično. Drugo leto mi je uspelo dobiti na razpisu Zavoda za zaposlovanje subvencijo za dve tretjini minimalne plače, še vedno pa sem delala od doma. Po dobrih dveh letih sem bila menda na robu kolapsa, ker nisem imela nobene distance do dela, v tem pogledu ni bilo v mojem življenju nobenega ravnovesja. Delovno mizo sem imela med domačo jedilno mizo in kavčem, glavo pa 24 ur na dan pri delu. Končno sem dojela, da sem izgorela, da nimam več nobene mere, da v svoji fanatični predanosti delu spregledujem ljudi okrog sebe in da moram nekaj spremeniti. To je moja šibka točka. Taka sem. Neka ideja, projekt, nekaj, v kar verjamem in za kar si prizadevam, me lahko čisto obnori, vse podredim temu, vsa se pustim posrkati delu. Zato enostavno moram paziti, moram si malo kukati izza rame. Vsaj tega sem se doslej naučila, če že ne znam ves čas imeti na vajetih svojega idealizma in prekomernega entuziazma.

Kje ste zdaj, po prvi petletki?

Smo na točki, ko se projekt sam vzdržuje s tem, kar zaslužimo na trgu. Najete imamo skromne prostore, pisarnico in učilnico, tako da lahko veliko lažje vlečem ločnico med službo in domom, kolikor je pač mogoče. Imamo enega zaposlenega za minimalno plačo – mene –, sodelavke, ki predavajo, pa prejmejo za svoje delo avtorski honorar. Redno organiziramo raznovrstna predavanja in delavnice, od majhnih do večjih, tako za starše kot za stroko. Vse več nas kličejo v vrtce in šole, letos se bomo intenzivneje usmerili tudi v poslovni svet, kjer se vse bolj zavedajo pomembnosti odnosne kompetence, trudimo pa se pridobivati tudi subvencije na razpisih, da lahko staršem ponudimo programe tudi brezplačno. Na splošno vidim, da smo v petih letih postali kar prepoznavni in da imamo tako med starši kot v stroki ugled. Sploh glede na to, da v tem, kar ponujamo, nismo všečni. Ne pripovedujemo reči, ki bi jih starši ali pedagogi radi slišali, temveč tisto, kar menimo, da bi morali slišati. Glede vsebine ne delamo nobenih kompromisov.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

družinski odnosi , vzgoja otrok , družina

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.