Sporočanje slabe novice

Maja Južnič Sotlar
petek, 25. junij 2010

dr. Branko Zakotnik, dr. med., spec. internist (Foto: Diana Anđelić)

Z občutkom, jasno in pošteno

Sporočanje slabe novice zagotovo spada med najtežje in najbolj mučne trenutke sporazumevanja med zdravnikom in bolnikom oziroma njegovimi svojci, saj zahteva zelo veliko mero znanja, izkušenj in tankočutnosti.

Znanje, ki ga lahko pridobi vsak

Sporočanje slabe novice sodi na področje sporazumevanja med zdravnikom in bolnikom oziroma svojci, če gre za smrt. Čeprav je v vsakodnevnem delu zdravnikov zelo pogosto, se zdravniki med šolanjem ne naučijo komunikacijskih veščin in spretnosti, ki bi mu bile v pomoč pri sporočanju slabih novic. Tako so bolj ali manj prepuščeni sebi, svoji iznajdljivosti in pridobljenim ali privzgojenim vzorcem sporazumevanja. In vendar, ne glede na to, kako (ne)spretni smo v sporazumevanju, se sporočanja slabe novice lahko naučimo, je prepričana psihologinja Bernarda Logar, ki vodi tečaje sporazumevanja za zdravstveno osebje. Tovrstne tečaje so razvili v Evrotransplantu (evropska transplantacijska mreža s sedežem v Leidnu na Nizozemskem) in so namenjeni zdravnikom na oddelkih intenzivne nege, ki pogosto sporočajo novice o smrti, in transplantacijskim koordinatorjem, ki se s svojci umrlih pogovarjajo o darovanju organov.

Cilj teh tečajev je izobraziti osebje, da bo znalo slabo oziroma najslabšo novico sporočiti svojcem tako, da jo bodo razumeli in da bodo obenem deležni razumevanja svojih odzivov. Tečaji so zasnovani v obliki delavnic, v katerih zdravniki dejavno sodelujejo in naučene tehnike uporabljajo v konkretnih situacijah. Zdravniki se naučijo, kako naj pristopijo k bolniku ali njegovim svojcem, pa tudi konkretnih tehnik, ki jih lahko uporabijo za izhodišče v pogovorih.

Jasnost in poštenost

Eno izmed temeljnih načel sporočanja je jasnost; zdravnik mora uporabiti konkretne besede. Toda kaj reči in kako povedati slabe novice tako, da ne bodo videti tako slabe? Je to sploh možno? Bernarda Logar pravi, da pri sporočanju slabe novice veljajo nekatera osnovna pravila, med katerimi sta na prvem mestu jasnost izražanja in izbor konkretnih besed. Okolišenje in nejasnost v izboru besed v bolniku in svojcih vzbudita samo negotovost in dvom. Po besedah Bernarde Logar je v pogovoru s svojci preminulega bolnika veliko primerneje izbirati konkretne besede, kot so smrt, umrl, mrtev, kot pa "ničesar nismo mogli storiti" ali "izgubili smo ga". Čeprav se takšno soočanje z realnostjo morda zdi kruto, so po besedah naše sogovornice v procesu žalovanja veliko koristnejše, saj se žalujoči tako dokončno sooči s smrtjo in jo je prisiljen sprejeti.

Odzivi sogovornika

"Bolniki, ki izvejo, da imajo zelo težko bolezen, ki se utegne končati celo s smrtjo, se običajno odzovejo zelo umirjeno," pravi doc. dr. Branko Zakotnik, dr. med., specialist internist z Onkološkega inštituta v Ljubljani. "Onkologi zdravimo ljudi, pri katerih utegne biti proces, v katerem postaviš diagnozo, bolnika zdraviš in vidiš, kako se je odzval na zdravljenje, zelo dolg. Če je bolnik že od začetka natančno seznanjen s svojo boleznijo, z možnostmi zdravljenja in s prognozo, tako rekoč nikoli ne izve slabe novice čez noč. Nanjo je pripravljen, zato je to le v redkih primerih šok. Poleg tega poznamo učinkovite metode zdravljenja, zato je mogoče pravočasno odkrito bolezen v zelo velikem odstotku tudi pozdraviti. Zadnji podatki za Slovenijo kažejo, da se skoraj polovica bolnikov, ki vsako leto zbolijo za rakom (9000), tudi pozdravi."

Drugače je pri svojcih, ki za smrt najbližjega izvejo nenadoma. Bernarda Logar pravi, da se pri njih pojavi cel spekter čustev: sprva so šokirani, jokajo in so zmedeni, tem občutkom pa utegnejo slediti jeza, zanikanje in občutek nemoči. Odzivi so veliko bolj raznoliki in intenzivni, če je smrt povsem nepričakovana. Zato je po njenih besedah dobro, da zdravnik, ki sprejme hudo prizadetega ali poškodovanega človeka, za katerega je jasno, da ima samo neznatne možnosti za preživetje, svojce že takrat začne pripravljati na najhujše. Seveda mora biti to storjeno z občutkom, vsekakor pa v takih trenutkih ni dobro vzbujati lažnih upov.

Kaj pa pri bolnikih, ki so še živi, čeprav hudo bolni? Dr. Zakotnik pravi, da ima vsak bolnik pravico izvedeti, kakšno je njegovo stanje, zato mu je zdravnik dolžan pošteno in iskreno pojasniti diagnozo. Nikakor pa mu ne sme vzeti upanja, saj to obstaja pri vsaki, še tako težki bolezni. Kot pravi, se tudi pri izredno težkih onkoloških bolnikih poti zdravljenja lahko nepričakovano zasukajo, stanje pa izboljša. Prav upanje je tisto, ki bolnike motivira in jim daje moč za sodelovanje pri zdravljenju.