Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Mejna osebnostna motnja – 2. del

Samo ne zapusti me!

Za posameznike z mejno osebnostno motnjo sta značilna smrtni strah pred zapustitvijo in želja, da bi kdo zaščitniško skrbel zanje in bil nenehno navzoč, pa naj je to ljubimec ali skrbnik. Najprej nastopi prijateljska odvisnost od skrbnika ali ljubimca, ki pa se spremeni v sovražen nadzor, če se mu ta ne posveča dovolj, pozornosti pa je vedno premalo. Značilno je prepričanje, da skrbnik skrivaj ali povsem nedvoumno potrebuje njegovo odvisnost in nemoč, zaradi česar se posameznik z mejno osebnostno motnjo samokaznuje in/ali samopoškoduje vsakič, ko nastopijo znamenja, ki govorijo o sreči in uspešnosti.

Klasičen primer

Lorna Smith Benjamin navaja primer 38-letnice, ki se je po številnih estetskih posegih zatekla k psihiatru. Večkrat je bila hospitalizirana, ker se je porezala in bila akutno samomorilna. Do tega je vsakič prišlo takrat, ko je bil njen terapevt na dopustu, njo pa so dodelili drugemu terapevtu. Antidepresivi so uspešno ublažili simptome. Imela je več osebnosti, nekatere dobre (za izvršilne funkcije), druge pa so ji nenehno vsiljevale samouničevalno ravnanje in prekinjanje terapije.

Oče in bratje so bolnico večkrat telesno in spolno zlorabili. Mama je umrla, očetu se je pozneje omračil um in je živel v zavodu. Bolnica je bila navezana na številne brate in sestre, ki pa so jo zaničevali. Prilagodila se je tako, da se je zapirala v namišljeni svet, kjer je zapravljala čas, kjer ni obstajala, kjer je stvari lahko opazovala "od zunaj". Po estetskem posegu, s katerim se je želela polepšati, se je vrnila domov, da bi se pokazala bratom in sestram.

Odzvali so se tako, da so ji zabrusili, naj se nikoli več ne vrne k njim, kar je razumela po svoje: da lahko ostane v družini le kot "mentalno nesposobna umazana smet". Čutila je, da zanje ni inteligentna osebnost z običajnim videzom. Ko je pri psihoterapiji nekoliko napredovala, je povedala, da je bilo to, kot bi plezala po lestvi navzgor, vendar bi jo nekdo vedno znova poskušal potegniti na nižji klin. Zavedla se je, da so to njeni bratje in sestre.

Do prelomnega dogodka pri psihoterapiji je prišlo, ko je poskusila doumeti, da se mora, če res hoče napredovati, odreči sanjam o tem, da jo bodo bratje in sestre sprejeli kot zdravo, močno, bistro in družabno. Izziv zanjo je bil, ali se bo znala odreči hlepenju po njihovi ljubezni in sprejetju na njihov način, torej kot neumna, grda in ničvredna.

Terapevtove težave

Izkušnja travmatične zapustitve pogosto opredeljuje vzorec odnosa med bolnikom in njegovim terapevtom. Najverjetnejša transferna težava je v tem, da bo bolnik zelo dejavno izsiljeval čustveno dovzetnost terapevta, dokler ta ne bo pregorel. Bolnik bo sprva užival v terapevtovi pozornosti, modrosti in toplini, vendar se bo kmalu pokazalo, da terapevt vsega naštetega nima dovolj, da bi zadovoljil bolnika. Ponavljati se bodo začele krize, predoziranja, samopoškodovanje ipd., kar bo nakazovalo, da je terapija zašla v slepo ulico. Terapevt se bo začel počasi umikati, bolnik pa se bo odzval z obtožbami, da terapevtu zanj ni mar. Bolnik bo morda vehementno prekinil pogovor, odšel in se odločil, da je terapije konec. Taki umiki najpogosteje vodijo v nevarno ravnanje, bolniki pa začnejo tako sebe kot terapevte zaznavati kot ničvredne.

Ob koncu takšne epizode bolnik navadno pokliče terapevta in se želi vrniti na terapijo. Terapevt je še vedno nekoliko prestrašen zaradi bolnikovega grozečega vedenja, vendar si ga zaradi predpisov in etike ne upa zavrniti. Terapija se začne znova, le da terapevt zdaj ohranja razdaljo, nekoliko ga je strah in je užaljen. V tem obdobju se bo verjetno s kolegi šalil na bolnikov račun, obenem pa bo strahoma pričakoval srečanja z njim. Bolnik bo vse to zaznal in terapevta obtoževal, da mu zanj ni dovolj mar, da je hinavski in neiskren. Terapevt se bo počutil še bolj krivega in bo še bolj zamerljiv.

Terapevt mora vztrajati pri resnici

Lorna Smith Benjamin je prepričana, da je resnica terapevtova najboljša prijateljica. Po njenih besedah so psihoterapevti občutljivi ljudje, bolniki z mejno osebnostno motnjo pa žrtve, ki so se naučile obvladovati taktiko zlorabe in so jo pripravljene uporabiti pri osebah, ki skrbijo zanje. Če hoče terapevt bolniku resnično pomagati, mora vztrajati pri resnici. Zanikanje, hipokrizija ali delovanje s pozicije moči lahko zadevo le zaplete. Dogaja se, da terapevt podleže bolničini spretnosti in privlačnosti, posledice tega pa so navadno tragične. Spolni odnos s terapevtom je obnova izvirne zlorabe. Skrbnik, ki bi moral bolnico ščititi in ji pomagati, postane tisti, ki zlorablja in izkorišča. Ko se terapevt dokončno odloči, da bo odnos prekinil, je bolnik povsem razsut in samouničevalen. Terapevt mora v prvi vrsti paziti, da v psihoterapevtskem odnosu ohranja meje.

Bolnik pride na terapijo, ker trpi zaradi občutka, da nikogar ne skrbi zanj, da ga nihče ne varuje. Prepričan je, da bo vse v redu, ko ga bo nekdo vzljubil in zanj poskrbel. Toda terapevt ne sme podleči temu pritisku. Kot navaja Lorna Smith Benjamin, mora terapevt bolniku ponuditi odgovor, kako ga bo okrepil: "Med terapijo boš lahko spoznal, po kakšnih vzorcih ravnaš, od kod izvirajo, zakaj so taki, kot so, pa tudi, ali jih želiš spremeniti. Če jih hočeš spremeniti, ti bo terapija pomagala, da se boš naučil novih vzorcev. Večinoma bo treba trdo delati in marsikdaj bo to delo dolgočasno. Uspehi ne bodo prišli čez noč. Toda če boš vztrajal, sem prepričan, da ti bo šlo na koncu zelo dobro." To ni lažna obljuba, saj bolniku z mejno osebnostno motnjo ne manjka spretnosti v odnosih z drugimi, težava je le v tem, da jih uničevalno izrablja.

Na bolnikov strah, da se mu terapevt ne bo dovolj posvečal, naj mu ta odgovori, da mu morda ne bo na voljo vsakič, ko si bo to želel, da ne bo vedno odgovarjal na njegove telefonske klice, vendar le zato, da bo bolnik lahko spregledal in spremenil zdajšnji vzorec ravnanja. Če bi mu bil vedno na voljo in naredil vse, kar hoče, bi zaradi tega postal šibkejši in ne močnejši, bil bi bolj odvisen od terapevta in bi težje spreminjal vzorce ravnanja.

Nekateri terapevti pravijo, da je učenje novih vzorcev z bolnikom z mejno osebnostno motnjo lahko dokaj zabavno, saj so bolniki pogosto zelo dojemljivi in vešči medosebnih odnosov. Ko bolnik in terapevt opravita osnovne obvezne postopke, bolnik začne delovati precej bolj konstruktivno. Rezultati so čudoviti, terapevtovo delo pa prijetno in lažje. Najtežje in najpomembnejše je, da se bolnik nauči odreči in prevzeti avtonomnost ter sočasno ostati v prijateljskem odnosu.Terapija mora bolniku pomagati, da dojame neprilagojene vzorce in njihove vzroke, da se odloči za spremembe in se nauči novih vzorcev.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

odvisnost , terapevt , samopodoba , strah , samopoškodovanje , psihoterapija , samodestruktivnost , zapustitev , zaščitniški odnos , prijateljska odvisnost , sovražen nadzor , samokaznovanje , nihanje razpoloženja , samouničevalnost , soodvisnost , mejna osebnostna motnja , odnosi

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.